Verjetno najboljši članek o teku: Psihologija maratona ali bolje, tek pod rentgenom, 3.del

Če sem preveč naravnan v tekmovalnost, naj bom pozoren na to, kako želim promovirati idejo svoje zmage. Svojo ego zavest moramo obvladati in se naučiti, da je mogoče pravično zmagati tudi tako, da sodelujemo z drugimi. Zato, draga polmaratonka ali maratonec, bodi vzor spoštljivega vedenja do drugih ne glede na to, ali so zmagovalci ali poraženci, drugačni od nas, prišleki ali domačini.

Pomembneje kot zmagati se je naučiti, da se v izbrani dejavnosti potrudimo po najboljših močeh. To je jamstvo za našo osebnostno rast, spoštovanje do sočloveka in nasprotnika. Tako nam tek in sploh tekma ponudita priložnost, da se prek nje posredno naučimo pravične igre z drugimi in drugačnimi, močnejšimi in šibkimi. Z zgledom oblikujem svoje odnos do tekmovanja in kako prenesti poraz. To nam omogoča, da zunaj tekaških stez drugim nenehno ne dokazujem, da samo jaz obvladujem zakonitosti tega sveta.

Cristhoper Lash je v svoji znameniti knjigi Kultura narcisizma že leta 1979 opozoril na multirazsežnost narcisizma kot psihološkega, sociološkega in kulturnega fenomena. Posebej opozarja na razširitev narcistične kulture tudi na področju športa, ki se vse bolj razvrednoti v spektakelsko funkcijo.
 
 
Tekaške prireditve iz leta v leto postajajo bolj množične in spektakelske. Vse več je opazovalcev gledalcev, kar spodbuja pri tekačih zdrav narcisizem. Lash navaja različne oblike razraščanja narcističnega vzorca v družbi in kulturi. V kontekstu moje razprave posebej izpostavljam večanje tekmovalnosti pri rekreativnih tekačih za vsako ceno ob hkratnem večjem strahu pred tekmovanjem, ignoriranju duha razigranosti in večanjem števila osamljenih tekačev. Jean Twenge, raziskovalka narcisizma na državni univerzi v San Diegu, govori o narcistični epidemiji sodobnega časa.
 
 
Narcisizem je dober, dokler povzroča pri posamezniku srečne občutke in ga usmerja k produktivnemu in zadovoljnemu življenju. Kakšen je zdrav narcisizem, ki odlikuje tudi tekača?

Takšen, ki oblikuje:
- visok občutek lastne vrednosti, ponos na svoje prednosti, ki jih je razvil s trdim treningom in delom,
- samodisciplino,
- občutek lastne sprejetosti, optimizem, vedrino duha,
- posameznika, da je sposoben ponuditi tekaškim tovarišem ali tekmovalcem na tekmi podporo in je pripravljen v primeru krize med tekmo ali poškodbe takšno podporo tudi sprejeti,
- ki omogoča uživanje v intimnih odnosih in bližini njemu dragih posameznikov. Še posebej v partnerstvu. Ekstremni, škodljivi narcisizem se pojavi pri posameznih tekačih, ki pretiravajo v treningu na tekmah in se poškodujejo. Narcisizem je pogosto spremljevalec distresa ali negativnega stresa, čustvene občutljivosti. Psihoterapevt Burgo poudarja, da je pri narcisih posebej izpostavljen ponos. Če je ta pri tekačih poškodovan, poskuša takšen posameznik na njemu lasten način in pod vsakim pogojem zavarovati svojo samopodobo. To je tudi osrednja značilnost ekstremnega narcisizma. Na primer tekač zelo na široko govori o svojem uspehu, ki mu je za las ušel, in vsem pripoveduje, kako mu ni uspelo, ko pa je sicer vse dal od sebe. S tem spravlja ob živce tolerantne poslušalce. Partnerju v pogovoru pogosto vzamemo besedo ali ga prekinemo, ignoriramo, da bi povečali svojo lastno vrednost.
 

 

Tekaška zasvojenost

 
Kaj se zgodi, če tek in tekmovanje zavestno postaneta naša osnovna potreba ali celo kompenzacija za eno od potreb in kdaj tudi umetna potreba v času vse večje odtujenosti človeka in njegove potrošniške mentalitete? Potem takšen tek postane beg od sebe, beg od človeka v pretirano tekmovalnost in zasvojenost. Potem ni več zdrav. Kaj pa je treba narediti, da stečemo in da ohranimo pravo mero teka kot aktivnega gibanja in del zdravega življenjskega sloga?

To, da tekači rekreativni tekmovalci in ne tekmovalci kratkoprogaši, dolgoprogaši ali polmaratonci, maratonci in ultramaratonci dvignemo svojo zavest. Sposobni smo in spretni kritičnega in celo harmoničnega opazovanja svoje tekaške (gibalne) aktivnosti kot dela samomotivacije, razvijemo samoopazovanje kot zavestno spremljanje izkušenj napredka v teku. Človek se ujame v nezavedni beg, kjer kot mačka lovi svoj rep in si niti za kratek trenutek ne dovoli počitka in mirovanja. Takrat tek lahko postane tudi tveganje za posameznika in njegovo zdravje.

Prvo tveganje je nenadzorovana odvisnost – je zasvojenost. To Joachim Bauer imenuje nagnjenost k neustavljivemu stremljenju. Tekaški zasvojenci se vedejo podobno kot zasvojenci s kemičnimi drogami. Zasvojeni tekač pretirava s tekanjem, obseden je s treningom in to mu vzame večino prostega časa. Tekmovanje s sabo ne vodi nujno v zasvojenost. Vsak človek je poseben in zato nekateri potrebujejo tekmovanje kot krepitev samopodobe, identitete in utrditev dobre ego zavesti. Ta ni posledično zasvojenost s tekom, kot udeležba na tekaških, kolesarskih in triatlonskih tekmovanjih, če je tekač strokovno podkovan ali še bolje: če ga strokovno vodi, usmerja in trenira profesionalni tekaški trener ali tekaška skupina.
 
 

V zadnjih tridesetih letih je zasvojenost objektivno raziskana in znanstveno analizirana. Zasvojeni tekači so posamezniki, ki imajo močno in nenasitno željo oziroma zahtevo, ki je večinoma ni mogoče ukrotiti z razumom in voljo. Povsem so usmerjeni v to, da jim tek pomeni drogo. To pomeni, da velik del svojega vedenja podredijo cilju, kako čim prej spet obuti tekaško opremo in se odpraviti na tek. Na podlagi te trditve sklepam na zelo močne nagonske agregate pri tekačih zasvojencih. Vsak človek ima v sebi notranje vire vztrajnosti in življenjske moči.

Znanstveniki so odkrili substance, ki lahko ohromijo vsako vztrajnost, po drugi strani pa so spoznali, da obstaja cela vrsta substanc, ki pri ljudeh in živalih izzovejo izredno silno, patološko stremljenje. Tekači, ki razvijejo zasvojeno vedenje, so prepričani, da lahko popolnoma nadzorujejo svoja dejanja. Toda znanstvenica Loran Nordgren je ugotovila, da so dejansko bolj nagnjeni k temu, da se ne bodo mogli upreti čedalje večjemu odmerku tekaške oziroma ekstremne gibalne skušnjave. Neomajno prepričanje v lastno močno voljo običajno pomeni, da številni posamezniki s to težavo podcenjujejo skušnjavo ekstremnega gibalnega napora, kar jih privede do napačnih odločitev in impulzivnega vedenja.

Tek v daljšem časovnem obdobju postane človeku ugodna aktivnost. Poleg pozitivnih posledic za telo in psiho pa navedeno ugodje s seboj prinaša tudi navezanost, nezdravo motiviranost. Človek lahko vztraja dolge kilometre in ure v tekanju, čeprav to ni več pametno. Pri tem mu pomagajo možganski centri, zlasti del, ki vzdržuje odvisnost od teka – zasvojenost. Kaj storiti, če postanemo zasvojeni s tekom? Ko nam tek postaja cilj in ni cilj preteči določeno razdaljo, smo zasvojeni. Takrat se je treba tega zavedeti in preokviriti svojo misel: Ne živim zato, da bi tekel, temveč tečem za užitek, da zdravo živim.



Tek je svojevrstno tveganje, če ne tečemo v pravilnem tekaškem ritmu in koraku, če pretiravamo, ne sledimo izkušenim tekaškim zgledom in tekaškim voditeljem. Tekmovalna jeza kakor tudi zavist nam vzameta ustvarjalnost in življenjsko energijo. S pomočjo trenerja se naučimo varno in zdravo teči. Tek pomeni kakovost našega življenja, ker vsakega od nas po svoje umirja, sprošča tako telesno kot duševno, dviga samodisciplino in okrepi telo. Nauči nas odnosa do tekmovanja, tudi v spoznanju, da obstajajo boljši in slabši od nas. Izjemnega pomena je spoznanje, da vse to z zgledom prenašamo na naše otroke.


Tek je zdrav, če se ga lotimo s pravo mero tekaške vneme in strokovnih napotkov, in škodljiv, če tečemo s pritajeno jezo na sočloveka ali v slepem prepričanju, da bomo nekoga premagali za vsako ceno.


Mnogi so naju tako kot lani spraševali, kaj vama je tega treba, ali se vama splača tako »matrati«. Nejeverni pogledi in sugestije, med katerimi so bili tudi iskreni strahovi za najino zdravje, naju niso omajali. Nisva veliko govorila in pojasnjevala. Vse leto sva trenirala, vsak na svojem koncu. Že Pitagorejci so govorili, da nebo, zemljo, bogove in ljudi držijo skupaj skupnost, prijateljstvo, red, zmernost in poštenost. To celoto so imenovali kozmos. S tem izrekom bi najkrajše in najbolj enostavno opisal doživetje berlinske maratonske preizkušnje pred desetimi leti.



Z bratom Alešem sva ga doživela kot osebni in skupinski preizkus telesa in duha. Maratonska preizkušnja v Berlinu ni bila namenjena izčrpanju najinih teles niti podzavestnemu lovljenju stalno izmikajočega se cilja. Ko sva se na kratko z močnim stiskom desnice in pogledom v oči pred odhodom v startna bloka poslovila, sva oba jasno vedela, v kaj se podajava. Ko stojiš na startu, skozi tvoj um šviga nešteto misli. Počasi se umirja telo, misel se zjasni. Pred tabo množica, za tabo množica, še enkrat zategneš vezalke in globoko dihaš. Množica se narahlo pozibava v ritmu glasbe in nato sledi odštevanje. Po strelu starterja se več kot 40.000-glava množica začne premikati. Podobna je neskončni reki, katere valovanje spodbuja druga milijonska množica navijačev. Občutek, da si del in celota, je enkraten.

Del tebe se je poistovetil v odločnosti uspeti, v junaštvu, vztrajnosti, odprtosti duha, prijateljstvu. Tekajoča množica pa je tudi celota različnosti vzajemno povezanih tekajočih teles v druženju in posebnem prijateljstvu maratonske preizkušnje. Že takoj po startu se zaveš svoje kozmične energije, biti del in celota. Celota te potegne in potiska naprej, del pa si ti sam sabo v pričakovanju uspeha, premikaš svoj um, ki vodi tvoje telo.

Predstavil bom duševne procese, ki spremljajo izkušnjo tekača, predvsem na srednjih in dolgih progah (polmaraton 21 kilometrov, maraton 42 kilometrov in daljše razdalje). Moje razmišljanje izhaja iz lastnih izkušenj, spoznanj in večletnega preučevanja podzavestnih procesov človeka v gibanju.

Preberite še 2. del

in 1. del