V majhni steklenički se skriva veliko sreče

Pred časom sem zasledila članek, ki je govoril o odnosih. Pisalo je, kako pomembno se je pogovarjati, slišati in povedati.
In sama se popolnoma strinjam s to trditvijo.

Preden komunikacija pride v realizacijo, pa je potrebno slišati sebe. Prvi korak k srečnem izidu je, da prisluhnimo notranjemu jazu. Sliši se tako enostavno, ampak v resnici je res. Brez filozofije, brez prerekanja in brez hude teorije.

Ob vsem kar nam življenje nosi in prinese me najbolj gane trenutna misel, ki vre iz mene.. "KJE PA SI TI". Zakaj bi se sekirala, zakaj bi sama sebi delala to, kar mi prinaša gube na obraz.

Komu na čast naj se sama v sebi sprašujem zakaj je tako in ne drugače. Zakaj naj bom nesrečna zaradi drugih. Zakaj bi me opazke in mnenja drugih podrla na tla. Se kdaj srečate z občutkom, ko vas ob koncu dneva ujame "jeza, razočaranje, živčnost" zato ker niste naredili vse, ker niste imeli časa jesti, ker mislite, da ste za vse sami in naredite še dodatno delo. Zdi se vam, da vas nihče ne razume in da se vaš trud ne ceni dovolj.

Želite samo minuto, da se vsedete, da se spočijete in v končni fazi tudi umirite. Ampak ne, ne boste se, niste se. Še malo, dokler ne "eksplodirate" na mimoidočega, ki nima popolnoma nič pri tem. In v tem trenutku se zavedate, da je dovolj. Nasmehnete se, ker je že absurd in si rečete "saj bo, bom pa jutri vse." 
Vsi mi tako ali drugače podoživljamo dneve. Vsi, brez izjeme se lahko najdemo v napisanem. Zato je počasi čas, da si prav vsi naredimo uslugo in naše misli preusmerimo.


 
Služba in sodelavci bodo tudi jutri tam, na točno določenem mestu. Delo se ne bo ustavilo, proizvodnje ne bodo ukinili. Trgovina bo jutri spet odprta. Vsi bodo ali pa bi morali razumeti, da smo ljudje, da smo izčrpani, da garamo, zato si lahko vzamem nekaj minut zase. Vsak dan bo šel mimo nas, z nami ali brez nas. Ne glede na vse, bo jutri vse enako, podobno in šlo bo dalje. Svet se ne bo ustavil, ustaviti se moramo mi. 

Ker tisto kar res šteje ste VI. Vaše zdravje je neprecenljivo in vaše telo ni stroj. Vsak dan se vi usedete v avto in greste novim ciljem naproti. Brez vas samih ne gre. Če sebi ne boste dali, kar rabite in potrebujete vam nihče ne bo dal in boste le po nepotrebnem obdani z negativo. 

Nasmehnite se, spomnite se da imate najboljše prijatelje na svetu, kateri ob prihodu prinesejo kozarec za vsak slučaj. Imate sebe in družino, ki ste jo ustvarili vi in katera vas bo vsak dan čakala doma v dobrem in slabem. Ob koncu dneva se sprehodite po spominu in se nasmejte temu dnevu, ki ga ne bo več nazaj, lahko pa je dobro opozorilo za dojemanje. Noben dan ni izgubljen, če tudi se včasih zdi tako, prav vsak dan vas je spremenil, vam dal lekcijo in vas naučil nekaj novega. Bližnji hrib kar vabi, da z njim podoživite tako pozitivne in negativne občutke. Vse dobro prenesite na jutri, vse slabo pa pretvorite v novo priložnost. 



Moja sreča so hribi, druženje z otroci, sprehodi, kozarec vina ob družbi najboljših prijateljev in opazovanje zvezd. Moja inspiracija, navdih in motivacija pa so potovanja, skozi katerih sprejemam in dojemam samo sebe, tako kot sem. 
Lik v ogledalu je edini v katerega verjamem! Ko obupam, kriči name. Ko sledim sanjam, verjame vame. Ko dosežem cilj, je vesel zame in ko boli, si deliva rane! :))

Kaj pa vam prinese nasmeh na obraz? Kje pa vi "srečo pocukate za rokav in se sprehajate z njo?"