V gore z družino

Če je stil življenja že od nekdaj, da hodiš v gore, potem ti tudi takrat, ko si ustvariš družino ni nič novega. Otroke navajaš k temu že od malega in vse do njihove samostojne poti v gore. 

Pravila kako začeti hoditi z otroki v gore ni, se pa najdejo sledi v genih, družbi, zgledih in preprosto v željah.

Pri nas se je začelo točno tako. Odraščal sem v družini z bogato alpinistično zgodovino, kjer smo hodili v gore že od majhnega. Starejši ko sem bil, več sem plezal in smučal. Že zelo zgodaj sem postal Alpinist in kasneje Gorski reševalec. Poklicna  pot me je nato zanesla preko profesorja športne vzgoje do profesionalnega gorskega vodnika. 

Žena Anita je bila enako kot jaz dete delavske družine, ki so občasno obiskovali Sv. Petra nad Begunjami ter okoliške vrhove. Bila je zelo aktivna v vseh športnih krožkih v osnovni šoli. Navdušenje nad športom je prenesla na Fakulteto za šport, kjer se ji je raziskovanje gora pokazalo kot način življenja. Spoznala sva se pozno na faksu pri usmerjanju predmeta Gorništvo z aktivnostmi v naravi. 

Konec študija sva tik pred diplomo proslavila z odhodom na mini plezalno odpravo v Ande, ki so za njo postali sinonim preprostega in doživljajskega. Še vedno tli v njej želja po vrnitvi.

Hkrati sva si začela skozi leta ustvarjati družino in športno agencijo ter imela polne roka dela z vsemi izobraževanji. Po prvem sinu Tomažu je bilo obdobje športnega plezanja in hoje v gore z nahrbtnikom. Po drugem sinu prav tako. Samo da sva potem nekaj časa nosila vsak svoj nahrbtnik z enim od sinov. Praktično sta Tomaž in Miha zrasla med temi aktivnostmi. Velikokrat smo se umaknili na večdnevne izlete v Paklenico, Sardinijo, na bivake, zimske sobe in še kam. In prav nič se jima ni upiralo, ker smo vedno imeli prave dogodivščine.

Ko je prišel tretji sin Rožle smo preživeli v plezališčih precej manj časa, smo pa veliko hodili na krajše in daljše izlete. Seveda tudi pohodne. Počasi smo dodajali tudi plezanje. Starejša dva sta šla že na daljše plezalne podvige: Slovenska in Nemška smer v Triglavu, najmlajši pa še ne.
Bistvo je, da res ne smeš zadeve prehitevat. Prav tako je šel kasneje prvič na ferato, kot starejša dva. In prav fino je videti, kako so si različni.

Lansko leto smo pete brusili na bližnjih izletih in krajših in daljših pohodih v naši občini, saj smo bili omejeni zaradi epidemije. In prav to nam je dalo verjetno veliko kondicije, ki smo jo porabili za sezonski podvig. Če si predstavljate tri mulce, da ne bi šli ven na zrak in bi ostali v stanovanju, potem veste kaj mislim o dnevnih aktivnostih. Pa še to glede tega, tudi če je dež ali sneg se gre, saj nismo iz cukra je bil in je še moto pri nas doma.

Naš cilj lanskega leta je bil treking čez Sedmera jezera, ampak ne po klasični poti temveč malce zasoljeno. Tastari (Tomaž, Miha in jaz) smo preplezali Kratko Nemško smer in Zahodno triglavsko steno na vrh Očaka. Rožle in Anita pa po klasiki iz Krme do Kredarice. Tam snidenje in naslednje dva dneva prečenje naprej  čez Dolino sedmerih jezer vse do Bohinja. Skok v Bohinjsko jezero ni smel izostati in je predstavljal nagrado za vložen trud. 

Zadnje priprave so se začele že vsaj tri dni pred odhodom. Z Anito sva ves čas spremljala vreme in glede na določen datum, nam je kazalo odlično. Sledili so nakupi drobnarij in malih prigrizkov ter pakiranje nahrbtnikov.

Tomaž in Miha sta imela malo manjše nahrbtnike, glede na to da sta šla plezat težjo smer. Napakirane osnove za 1. dan. Vse ostalo sem imel sam, torej sem bil njun gorski vodnik in šerpa obenem. Brez sledečih stvari kot so: rezervna oblačila, kapa, rokavice, nepremočljiva jakna, prva pomoč, žepni nož, čelna svetilka, kompas, zemljevid, “železna rezerva” alu folija in bivak vreča, žal ne gre, saj moraš biti pripravljen tudi na razne neprilike, kljub dobri pripravi na turo. 

Anita ravno tako ni prepustila stvari naklučju, glede na to da je z njo hodil štiriletnik in tura vsekakor ni bila lahka. Imela je napakiran otroški nahrbtnik, kjer sicer ni veliko prostora ampak gre vseeno presenetljivo veliko stvari noter. Vso dodatno opremo kot  Tastara ekipa in seveda  za kašno uro hoje na dan tudi Rožle. Teža takega nahrbtnika hitro preseže 20 kg. 

Iz tega družinskega izleta smo prišli polni vtisov in predvsem spoznanja, da otroci ne potrebujejo veliko, da nam sledijo in da so srečni. Znajo biti srečni brez računalniških igric in telefonov, brez vseh plastičnih igrač, brez nekih dodatkov, brez čistoče… Potrebujejo pa avanturo in to jim lahko pričaramo mi. 

V zgornjem zapisu je razvidno sosledje, ki ga potrebujemo za otroške in družinske podvige. Vedno lahko začnemo z otroci kadarkoli ne glede na starost,  če jim le znamo zadeve približati. Začnemo od lažjega k težjemu. Vedno mora biti zanimivo, zabavno, poučno, resno. Velikokrat je otrokom zadosti že samo kakšna zanimivost na poti. Starši moramo biti v gorah v vlogi motivatorja, vodnika, zaupnika, naravoslovca, reševalca žuljev in še kaj…

Torej najprej je predpriprava: motivacijska in kondicijska. Sledi dejanska priprava na turo: načrtno stopnjevanje kondicije, motiviranje glede cilja, ki si ga postavimo.
Pakiranje! Otroci naj že od malega sodelujejo pri tem. Če gremo za več dni potem si res vzemimo čas, da kaj ne pozabimo. Vedno jim dovolimo, da vzamejo vsaj eno malo igračko, ki ga zamoti ko je utrujen. Pri nas je to vedno kakšen mali avto ali mali obesek, kamenček…
Dan odhoda! Nujen je dober zajtrk brez ihte. Otroci so vznemirjeni, zato bodimo starši umirjeni in vedno pozitivni.

Najbolje je, da naredimo spisek posameznega nahrbtnika ter posebej spisek hrane in pijače. Obvezno je potrebno preveriti še dodatno opremo, ki jo tlačijo v nahrbtnike ali starši ali otroci in jo izločiti. 

Glede prehrane je zelo priporočljivo imeti v nahrbtniku majhne sladke prigrizke, ki so v obliki bonbonov, čokoladic, kakšne skrite sladke pijače. 
Dodatki, ki vedno pridejo prav: mali čistilni oz. mokri otroški robčki, robci, magnezij v praških, malo milo ipd, sončna krema, kakšna čajna in kavna vrečka.

Potem pa seveda zaloge čimbolj pridno prazniti, tako da v dolino ne pridemo še z vsem, kar smo vzeli s sabo. Tudi če gremo samo za en dan velja vse zgoraj napisano.

Ko smo s turo zaključili pa se je potrebno obvezno pogovarjati z otroki v smislu, kako se jim je zdelo, ali so kaj novega videli, spoznali ipd. ter jih peljati na kakšno tortico ali sladico, ki so jo omenili v gorah. 
In zelo kmalu postaviti nov cilj. 

***
Grega Kofler, gorski vodnik z IFMGA licenco