Usodni dan in lepotica s Konjščice

Tistega leta v prazgodovini, ko sem se prvič odločil spoprijeti s Triatlonom jeklenih v Bohinju, je bilo verjetno ključno, da sem se lotil rekreacije bolj zares. Ne pa po pameti, žal ... Pred vojsko, v katero sem šel tako pozno, da sem skoraj sanjal, da so me pozabili vpoklicati, sem nekaj malega tekal – a to je bilo predvsem zato, da sem telo skušal odrešiti derivatov, ki so se mi nabirali v letih nemeniškega življenja od mraka do zore, in ko sem bil v velikih jeklenih pticah zadolžen za odgovorno razdeljevanje »kava, čaj?« in ličnih, v plastiko ujetih obrokov, po katerih je slovela takratna Adria.

Bicikel sem začel vrteti takoj po vrnitvi od soldatov, ko sem iskal kakršno koli zaposlitev – takrat me je tudi prešinila misel, če ničesar ne znaš, si še vedno lahko novinar. Namreč, še za liftboja v ljubljanskem hotelu me niso hoteli, kaj šele da bi dobil kakršno koli drugo službo. Bicikel in tisto, kar sem imel oblečeno, sta bila tako uboga, da so se pravi kolesarji obračali od mene, ker jim je bilo nerodno, kakršen sem bil – sam pa sem vsak dan po prebiranju zaposlitvenih oglasov naredil svoj krog in potem skoraj vedno moral razdreti kolo in v sredini zamenjati kroglice, ki so se v obrabljenem ležišču tako rade strle. Ponoči sem jih menjal, čez dan pa trl – kot Penelopa pri Odiseju s tkanjem in paranjem mrtvaškega prta.

Bilo je lepo. In nobene skrbi, kje so kolesarske šprintarice, čelada, očala, rokavice, bidon, tlačilka, kolesarske hlače in majica. V čemer sem tekel, sem bicikliral. In narobe.

Kariera učiteljice v podaljšanem bivanju dopoldne in popoldansko prevajanje petvrstičnih člankov iz srbohrvaščine v slovenščino za Delo sta bila morda majhni dejanji za človeštvo, veliki pa zame. Ko sem lomil kroglice ali se krivil med tekom po Rašici, so šle po glavi mnoge misli, kako pa kaj s svojim življenjem naprej – rekel sem si, bom pa tvegal, tri leta brez vsakega statusa, če mi uspe s pisalnim strojem po novičarsko, težko sem pustil službo varuške po osnovnošolsko, in skozi najmanjša vrata vstopil, kjer sem še danes.



Kar bo, pa bo, sem si dejal, odločitev je padla med tekom ob Savi – in posledica nerazsodne misli je bila sčasoma prvo pravo, rabljeno cestno kolo, ki sem ga kupil skrivaj, na obroke, za eno leto, v Delovem fotolaboratoriju sva s pokojnim fotografom Zokijem napisala pismo, koliko bom dolžan ob letu osorej ali če me povozi avto; jaz sem obljubil denar, Zoki pa, da ne bo povedal ženi, kaj sem zagrešil. Detajle z usodnim avtom sva pustila v megli ...

Prvi stavek sem začel s Triatlonom jeklenih, zdaj pa jamram s praslužbami – res ne gre drugače, saj za Jeklene potrebuješ tekaške copate, kolo in – čoln.

Družba, s katero sem se tiste čase podil naokoli – in to nikakor ni izključevalo nezdravega življenja po skupnih tekih –, je bila vsako leto naravnana na samo eno veliko stvar: Triatlon jeklenih v Bohinju. Nekatere in nekateri med njimi so tam zmagovali, bili so legende, drugi so sodelovali, meni pa se je zdelo, da je premagati Jeklene nekaj, kar za nas običajne smrtnike ni mogoče. Verjetno se danes podobno počutijo tisti, ki sklenejo del svojega življenja nerazsodno pokuriti za ironman triatlon.

Kakšni dve leti sem opazoval, kako noro so vadili prijatelji, in prvič sedel v kajak; v Tacnu, nad jezom, sem se motovilil bolj po produ kot po vodi, v globoko si nisem upal. Razprodaja turističnih čolnov v Bohinju je bila izjemna poslovna priložnost, da svoj čas začenjam uničevati še na vodi. Dokler mi niso povedali, da moram imeti v čolnu oporo za noge, sem bil vodni geometer, tako levo-desno je šlo, nato pa mi je veja, odrezana in zašiljena po gozdnem krivolovu, stvar zelo olajšala – zataknil sem jo pod noge in veslaški krogi so postali le še cikcakasta črta.



Na startu prvega triatlona pri Janezu me je bilo na smrt strah; plaval sem manj dobro, kot je bila razdalja do brega s sredine jezera, kamor sem se pretolkel skozi valove tekmecev, ki so začeli izginjati na horizontu. Kolesarski del je bil včasih veliko daljši, po Zgornji Bohinjski dolini, skozi Jereko, čez Gorjuše, tam pa se je asfalt nehal in je bilo treba po makadamu do mrzlega studenca. Na vsem planetu se samo nam jeklenotriatlonskim ni zdelo noro, da smo se s specialkami tolkli s tistim pokljuškim makadamom, ki ga nikoli ni bilo konec. Kdo je izumil makadamkarje, grevle? Finci, kot rikolo? Japajade!

Do tam, kjer je danes biatlonski center, sem nekako prišel, a potem je bilo treba še teči do Konjščice in v breg, naprej, proti Vodnikovi koči.

Ko sem ljubko in zvedavo kravo na Konjščici v deliriju pozdravil »Čao, pi...« in so me slišali, je bilo jasno, da nisem več pri sebi. Kako sem prišel na Vodnikovo, ne vem, sem pa. In potem še enkrat ali dvakrat.

Od Jeklenih so mi ostali neskončni spomini, ki se mi mešajo v kolažu prizorov z jezera, izpod Skalce, z Gorjuš, Studorskega prevala, Vodnikove, vse Pokljuke, in s čolnom, ki sem ga po svojem zadnjem triatlonu pustil v hrambi v skednju ob jezeru. Moj čoln je za Triatlon jeklenih posebno pomemben, saj se je v njem, kot slišim, naučilo veslati ogromno ljudi, ki jih ne poznam, čez čas so ga začeli posojati tistim, ki za Jeklene niso imeli čolna, in to zdaj traja že skoraj trideset let; vmes, ko so iz skednja naredili veslaški klub, pa so mi prijazno povedali, naj plačam hrambo plovila, na katero da pazijo. O trženju pa nič ...

Mislim, da bom šel avgusta obiskat svoj čoln, ki je že del bohinjske športne dediščine. Morda še prosim, da me vpišejo med sponzorje Jeklenih ... Po mojem imam najdaljši staž od vseh.
Vsak ima svoj prelomni trenutek, ko se loti kakšne pomembne stvari v življenju; nekaterim uspejo trezne odločitve, na mojem križišču pa se je znašel Triatlon jeklenih.

Brez njega bi bile misli po poti do danes še manj čiste in odločitve v življenju še manj dostojne.
O tem, da me potomke lepotice s Konjščice, če grem mimo, še danes čudno gledajo, pa kdaj drugič. A z njihovo mamo zares nisem imel nič. Le mimo sem šel tistega zame sodnega dne.