Klub slovenskih biciklistov

Bila je prečudovita, bela, modra in rdeča. V belem polju je bil še ljubljanski mestni grb z zmajem. Značko Kluba slovenskih biciklistov Ljubljana sem nekoč našel na Trubarjevi cesti, pri prijatelju, ki se tudi piše Prijatelj. Jaka Prijatelj. Za drobnimi predmeti, ki jih najdeš v antikvariatih, se skrivajo veličastne zgodbe.

Klub slovenskih biciklistov Ljubljana ni bil ustanovljen le zaradi posebne ljubezni do kolesarstva. No, nekaj tega je najbrž že bilo. A razlog za ustanovitev kluba je bil narodnobuditeljski. Nemci so svoj kolesarski klub, Laibacher Bicycle-Club, ustanovili leta 1885. Dve leti pozneje je bil ustanovljen Klub slovenskih biciklistov. Vodil ga je mladi liberalni odvetnik Ivan Tavčar, sicer pisatelj in tedaj tudi predsednik Dramatičnega društva. V prvih letih je bilo poslanstvo tega kluba, da se je s kolesom peljalo na izlet zunaj mesta. In seveda je bilo članstvo v klubu biciklistov prispevek k narodni stvari.

V času, ko so se v mestu pojavili prvi velocipedi, se je zgodila nesreča. Konj se je ustrašil kolesa, podivjal, kočijaž si je ob tem zlomil nogo. Časopis Triglav je označil kolesarje za snobe, ki ogrožajo splošno varnost. Zato je magistrat leta 1869 prepovedal kolesarjenje po mestnih ulicah in cestah.

Šele v devetdesetih letih 19. stoletja so ljubljanske mestne oblasti legalizirale kolesarstvo, a tudi regulirale s predpisi. Župan Ivan Hribar je kolesarjem dodelil prostor na mestnih ulicah. Kolo je moralo biti opremljeno z registrsko tablico, zavoro, zvoncem, za večerno vožnjo tudi s svetilko. Kolesarilo se je, logično, po levi strani ceste. Mestni kolesarski predpis je urejal tudi obvezno varnostno razdaljo med kolesarji. Ta je bila šest metrov.