Makadamkanje skozi slovensko džunglo

Kolesar pred vsako vožnjo preveri zračni tlak v zračnici. Po domače napisano, pred vsako vožnjo pumpamo gumi. To je obred, ki je nujen, ravno tako kot se je v avtu nujno privezati, še preden zapeljemo z dvorišča …



Kolesarski kombi je drugačen od vseh drugih avtomobilov. To je res. V tem, ki je peljal proti Kočevju, sem bil s človekom, ki je dirkal na Touru, Giru, Vuelti, olimpijskih igrah, svetovnih prvenstvih in … Danes prodaja najboljšo kolesarsko opremo. Zraven njega, kot kopilot, je sedel človek, ki mu lahko rečemo boter sodobne rekreacije na Slovenskem, ob meni žurnalist iz Nizozemske, ki se je zaljubil v Štajerko in pristal v Ljubljani. Jaz sem jaz.

V Kočevju so nas čakali še trije, dva Janeza in Tine. Prvi Janez je policaj in je bil lepo naprošen, da če nas že vabi na kolesarjenje po Kočevskem rogu, naj s sabo vzame tudi pištolo. »V Kočevju lahko vidite vse, samo medveda ne!« Kako ne? Mar niso medvedi v Kočevju že tako socializirani, da jih človek lahko sreča že, ko na Bazi 20 pobirajo parkirnino? »Ne, tukaj medveda nismo videli že več kot deset let.« Pozneje smo srečali dva gozdarja, doma v Kočevskem rogu, oba sta potrdila, da medveda nista videla že več kot deset let. Verjetno sta pri svojem delu preglasna, medvedi pa ne marajo hrupa.

Namen naše kočevske odisejade je bil običajne rekreativne kolesarje seznaniti z makadamskimi potmi, ki so prepredene čez Rog, in preizkusiti kolesa, ki so narejena ravno za take poti. To so malce drugačne specialke, kot smo jih vajeni videvati na asfaltu. Američani jim pravijo avanturna kolesa, mi pa enostavno makadamkarji. Drži, da to niso kolesa, s katerimi bi redno tekmovali na ciklokros dirkah, so pa kolesa, ki so zelo lepo vozna povsod, razen tam, kjer je rezervirano za gorska kolesa. In točno take ceste so po vsem Kočevskem rogu.

Rad se vozim v skupini. Še raje, če pot pelje mimo pragozda, na primer. Biti sam, tam, kjer pravijo, da medved turistom pobira parkirnino, verjetno ni prijetno, a kot pravijo domačini, so to reklamne puhlice, ki se jih je izmislil urednik te revije. Okej, si rečem, pištole nimamo s sabo, imamo pa formo v nogah, in če bi se zgodilo kako neljubo srečanje s kosmatim inkasantom, bi prestavil eno, dve prestavi niže in poskušal biti čim bolj podoben Rogliču.
 

Tja nikoli ne hodi, pardon, vozi, sam

Ampak, točka, s katere smo startali, je imela gozdarsko kočo za parlament. V tej koči je Janezov tast pripravil vse, kar naj bi pojedli čez štiri ure, ko bi se vrnili. In s te točke se vidi tudi vsa globina Kočevskega gozda, vse tja do Kamniških planin in Triglava, česar nisem pričakoval. Leži med Loško in Ribniško dolino na severu, Belo krajino na vzhodu ter Kolpo in Čabranko na jugu. Njena površina je 564 kvadratnih kilometrov. Dan je bil jesensko kičast in vse tiste barve narave očarajo še tako neromantičnega tipa, za kakršnega se imam. Fotoaparat je trpel. Oči pa so se ovlažile.



Pripravili smo se in startali v gozd. Moj osebni cilj je bil, da imam ob sebi ves čas vsaj enega od fantov vodičev. Izgubiti se tam bi pomenilo postati plen za divjad. Ne vem, kaj vse se skriva v tem gozdu, vem, da me je dovolj na kosteh, in vem, da se zveri ne zmenijo, kako rakavo je rdeče meso. Pač ne berejo časopisov. In ko smo že pri rdeči barvi, naš prvi postanek je bil pri velikem križu, ki označuje grozovitosti rdečih nad belimi.

Ta spomenik mi je poznan s televizije, in ko človek, pa tudi če na kolo naslonjen, gleda, kje je to, postane jasno, zakaj so nezaznamovani grobovi tako črni. Naša kolesarska oblačila so imela rdečo, belo in črno barvo, a narava je bila vsa zlato rumena, zelena in rjava, kar pomeni, da se požvižga na našo barvno slepoto.

Da. Moram priznati in napisati, pred dnevom, ko sem s kolesom zapeljal v Rog, sem o njem vedel le to, da so se nekoč tam dogajale najgrozovitejše stvari v naši zgodovini in da je tam nekje Baza 20 in da je to medvedji raj, kjer se najdejo tudi risi in volkovi in … No, mene je najbolj očarala Jelka, Kraljica Roga, ki v višino meri 51,5 metra, obseg njenega debla pa je celih pet metrov. Fotografiral sem jo in se čudil, kako to, da je stara 500 let in še vedno videti mlada.

Da, mogoče ste razumeli, ne bom vam opisal pot, po kateri smo kolesarili, ker ponoviti jo brez domačinov vodičev je nemogoče. Moje prepričanje je, da so opisi poti po različnih revijah ali na internetu povsem neuporabni, ker se nihče noče izgubljati in izzivati usode nekje, tam, kjer še nikoli ni bil. Opisi kolesarskih poti so mi zanimivi zaradi vsega drugega, samo ne zaradi: … po petsto metrih vidimo mogočno drevo, pri katerem moramo zaviti ostro in ne blago desno, potem se ves čas držimo levo in na razpotju treh poti izberemo najširšo pot in potem čez dva kilometra prispemo do skale, na kateri je najlepše mahovje, spijemo nekaj iz bidona in potem nadaljujemo po klancu navzdol, vse do vasi, ki nima cerkve, ima pa Mercator, tam zavijemo levo …



Z užitkom preberem opis poti, ki me takoj po branju požene pumpat gume, vendar ne zaradi zahtevnosti trase, ampak zato, ker sem prebral, da se kolesarju na tej poti zgodi tisto najlepše. In to je? Avtor tako lepo opiše pot, da bralec pomisli, da bo na tej poti blizu cilja. Vemo pa, da cilj ni pomemben oziroma da ima pot do cilja večji gušt. Nekoč sem prebral tako lep opis, da sem hotel spoznati avtorja in ne prekolesariti ture, o kateri je pisal. Nekoč pa sem hotel biti moderen in sem si v garmina vtipkal traso, tracking, kot se reče, ki ga je ponujal opisovalec in … in skoraj bi me iskal vojaški helikopter. Torej, dragi moji opisovalci kolesarskih poti, ne trudite se s kilometri, višinskimi metri, časom in rekordnim časom in … Raje nam sporočite, ali bomo na tej poti spoznali nekaj novega o sebi in naravi, ki jo bomo na poti srečevali.

Naj se vrnem v Kočevski rog. Sedem nas je šibalo čez gozd, listje pod nami je šumelo, med šumenjem pa sem ves čas čakal, kdaj bom nabasal na kak prikrit kamen, ali se bo moja sprednja feltna potunkala v živo blato pod tem listjem, ki tako lepo šumi …, in me bo katapultiralo čez krmilo, prav na hrbet prijatelja pred mano. Kolesariti po makadamu, prekritem z jesenskim listjem, ni ravno, kar bi priporočal bralcem, vendar če se spomnimo, da smo kolesarji malce drugačni ljudje, potemtakem toplo priporočam.



Ne bom skrivnosten, med potjo smo srečali Stari breg, Onek, Podstenje, Koprivnik, Laze, Cvišlerje … Srečali smo le dva gozdarja, ki že deset let nista videla medveda, in prijazno gospo v Koprivniku, ki nam je postregla z medenjaki in jabolčnim sokom, vse domače, vse za prodajo, vse za lačne kolesarje. Na hiši je tablica, na kateri je medved na kolesu in piše: Kolesarska oskrbovalna točka. No, kaj takega pa nisem pričakoval.

Pojedli smo vse medenjake in se nalili soka ter obljubili, da bomo tja redno vozili kolesarje. Če me vprašate, kje je ta Koprivnik, vam ne bom znal opisati. Gotovo pelje tja tudi kaka druga pot in ne ta, po kateri smo kolesaril, ali pa so bile ta vas, ta gospa in tista prijazna domačija samo fatamorgana, fikcija, ne more biti sredi Roga oskrbovalna točka za kolesarje! Drugič bom za sabo puščal klobko volne, da bom ob morebitnem vračanju prepričan, da pot res obstaja.
 

Zaresni kolesarski raj

Med potjo sem srečal samega sebe, kot se temu reče. Ne bom se hvalil, kako sem vpijal užitke, čeprav bi se lahko, ker sem si za ta dan vzel dela prost dan. In kadar ne delam, po navadi kolesarim. In če to počnem še v odlični družbi, bi se ne spodobilo, da se potopim v lastne misli. Eno celico sem namenil vsaj enemu vodiču, kajti še vedno sem se bal, da se v vsej tej lepoti ne izgubim. Telefonski signal je v taki gmajni bogi zato dvomim, da bi nam tudi kak GPS tracking kaj pomagal.

Prekolesarili smo krog, ki skoraj ni vseboval asfalta. Zanj smo porabili štiri ure, kar pomeni točno 65 kilometrov! Na tej poti smo bili večinoma tiho. Ne zato ker je urednik stalno jecljal, ampak zato ker smo obnemeli zaradi lepote narave. Vmes smo pozabili, da štiri ure makadamkanja pomeni šest ur asflatiranja. V šestih urah pa kolesar ne more preživeti zgolj zaradi lepote narave, ampak mora tudi jesti in piti. Do izhodiščne točke sredi gmajne, kjer je že dišalo izpod peke Janezovega tasta, sem prišel podoben osamljenem volku sredi januarja.



Za tri vodiče domorodce je bila kolesarska ekskurzija po Kočevsem rogu šala mala, ker so vsi trije pravi kolesarji, ki z vadbo ne popuščajo vse leto. Nizozemec je vajen vsega hudega, pravzaprav v taki družbi v takem kraju ni upal jamrati. Če nekdo prevozi Tour in Giro in vse drugo, potem s tako potjo nima težav, energijo mu je pil samo gobezdavi urednik. Šibki člen sva bila midva z urednikom, vendar ne zato, ker nama mišice rastejo navznoter, ampak zato, ker sva toliko bolj vpijala lepote poti, po katerih si nisva nikoli mislila, da bova kolesarila.

Oba sva prepričana, da je to zaresni kolesarski raj. Neskončne makadamske poti s klanci in spusti vred, neskončna globina gozda z vsemi skrivnostmi vred, pragozd ob balanci … Mimogrede, ali veste, kako se po angleško reče pragozdu? Jungle! Da, Nizozemcu sem moral prevesti, da kolesarimo ob džungli! Verjetno je pričakoval anakonde, majmune s Tarzanom vred, a sem ga pomiril, da je v gozdu ta čas dovolj druge hrane za zveri. Ste kdaj kolesarili tik ob džungli? Ne, ni vam treba trajbati kolesa v Kongo. Ste kdaj kolesarili ob džungli in našli kolesarsko oskrbovalno točko?

Mi štirje smo imeli še to prednost, da so nas vodili trije Kočevci, ki imajo ves ta gozd za domače igrišče, zato niti za sekundo nismo pomislili na gorske reševalce, vojsko ali policijo. Pomisli smo na možnost, da bi te ceste postale kolesarske stalnice. Vem, da tudi drugod po Sloveniji najdemo najboljši približek kolesarskemu raju, vendar ta v Kočevskem rogu, se mi zdi, da je najbolj pristen, še neprekolesarjen, nedotaknjen …

Zakaj sem začel s pumpanjem gum? Kolesarji, vsaj taki kot jaz, ki hočem na vsaki turi zgolj uživati in zato zelo pazim, s kom se vozim. Veste, za vsakogar (sploh ne za tistega, ki mu je povprečna hitrost edina kolesarska svetinja) ni vredno pumpati gum. Za to družbo, ki me je peljala po takih poteh, je bilo vsekakor vredno.