Svoboda na zalogo

Dvajset let sem bil v tistih koncih in kuhan in pečen, in če sem se kje počutil tako doma, kot se za rodnim Bežigradom, je bilo to v Bohinju, ob jezeru in na njem, v bohinjskih hribih, pa gor do Pokljuke in Komne.



Kot biseri na ogrlici so se nizali z Bohinjem povezani spomini, ko sem se potil gor, proti Sorici. Civilnih ne bom nizal, so predivji, tisti v naravi pa so pripeti na Triatlon jeklenih, gorskokolesarske dirke, kolesarske vzpone na Pokljuko, teke na Kredarico, tekaške smučine na Dobravi in zavoje na Voglu in Kobli. Uh, kolikokrat se spomnim, da sem na Jeklenih na smrt utrujen resno pozdravil krave na Konjščici s »Čao, ...«. Pač preveč napora na časovno enoto.

Cesta gor in čez proti Groharjevim krajem ima grdo lastnost, da je narobe položena ravnina in je idealna za uro preklinjanja in obnavljanja bogate zakladnice besednih zvez, ki so nam jih v uporabo pustili neslovenski slovenski državljani, s katerimi si delimo domovino, ki je toliko naša kot njihova – in narobe. Časi so taki, da moram zapisati, da sem srčno vesel, da si z njimi delim skupno domovino. Dovolj velika je, da je lahko dobra za vse.

»Poglej, kako modro je nebo,« je dejala dol grede in ustavila sva se za robom ceste. Triglav na koncu pogleda in nanj pripeta sinjina nebesnega svoda, ko bog že podnevi prižge vse luči, ki jih ima. Kako rad sem doma, me je prešinilo, bržkone sem v moški menopavzi in me že mede hormonov ples ... Če bo šlo tako naprej ... Še nekaj let, pa bo treba kupiti moški športni nedrček ...
Začaral sem se v pogledu, kot bi rekel prijatelj Vlado Kreslin, človek, ki mi je dušo odprl tudi v svet gor nad Muro. No, in malo tudi vanjo, ko sem se z avtom vračal z njegove poroke in iskal mostove, kjer jih ni bilo. Nasmehnil sem se, z eno alfo sem bil ostal v Muri, z drugo pa v nočnem snegu, na pozni neprištevni poti proti Dražgošam. Itak, neumnosti so prtljaga vsakega ljubiteljskega športnika, kot tista z dneva prej, ko sva veslala po z vodo zalitih rudniških rovih pod Peco.

Preveč stopnic in dvigov kajaka za nekoga, ki ima toliko hernij kot prstov na eni roki, jasno, da te vse boli, čeprav se spominjaš neverjetnih prepletov senc, ki jih rojevajo jamarske svetilke, ko pogleduješ gor, pod kamniti svod, ne povsem gotov, ali je to, kar počneš, dobro ali neumno. Pametno ni. Vsaj dan potem ne. A je hmeljev pogovor gori na svetlem odtehtal temo, namočeno v vodi. Bistveni del športa kot užitka je druženje.

Poletje se poslavlja, gozd, ki beži v zamegljenost za robom očal, že pošilja delce, ki se bodo kmalu obarvali v zlato, potem pa bo v Bohinju kmalu zadišalo po zimi. Od boga dan dan je, ni druge, kot da splezava še do Koprivnika.
»In zakaj ne greva gor do Pokljuke?«
»Ker imam šestdeset let in me vse boli.« Boris Pahor, če se boste res ženili, naj ne bo mlajša in ne rdečih las. Predvsem pa ne sme imeti kolesa. Jesen, ki prihaja, bo za normalne ljudi posebna. Kurc (fonetično) pa Janša (nefonetično) ni kletvica, ampak sestava plezalne naveze, ki se je potegnila na Triglav. To bi moral biti dober znak.To bi moralo pregnati strahove. Še smo na kisiku, kdo bi rekel na svobodi.



Prijatelja, ki ga je doletela redka nesreča, da skuša v smiselno zaporedje boksarskih udarcev ujeti apokaliptično telo starine, in se lahko ves čas reži risanki, v kateri sodeluje, skrbi, kako bo njegova boksarska telovadnica preživela, če bo spet vse zaprto.
Ne more delati od doma. Kot tudi ne moj mladi prijatelj, ki igra kontrabas – ostal bo, morda, celo brez službe. Opere in baleta brez gledalcev ni. Za koga naj pleše labod? Sam zase? Saj lahko. A bo od osamljenosti shiral ...

Ne želim si še ene pomladi, preoblečene v jesensko novo osamo. Ni težava, da delaš od doma, če si dovolj pošten do samega sebe in zares delaš osem, devet ur, potem pa še spolziš skozi gozd ali si s kolesom odmeriš tisto uro do mraka ali pa kolo postaviš na valje ali si vzameš čas in odtelovadiš doma. Potem bereš in poslušaš glasbo. Glasba je, kot bi nekdo vanjo zavil predor, po katerem se ti zdi, da prehajaš na ono svetlo, boljšo stran, kjer si želiš biti, pa ti nekako ne uspe.
Spet bo treba iskati ravnovesje. Med telesom in duhom.

»Gradnja katedrale duha se začne s telesno vadbo,« je zadnjič napisal v zasebnem pismu zvesti bralec, doktor znanosti in član Slovenske akademije znanosti in umetnosti; upam, da mi objave ne zameri. Njegova misel mi ne da miru, zadnjič sem jo vpel v pogovor večje skupine modrih ljudi. Zdravniki med njimi so se takoj strinjali z upokojenim kolegom. In filozofi tudi.
Tisto, kar me navdihuje, pa je spoznanje, da gospod v devetem desetletju še vedno redno kolesari, od 50 do 60 kilometrov v enem kosu, skupaj 500 na mesec.
»Gradnja katedrale duha se začne s telesno vadbo.«

Morda kmalu ne bo šlo drugače, kot da bodo naša telesa ponovno zaprli. Duš se ne da. Naše duše so lahko za šipami, a v resnici bodo potovale, kot sem jaz v bohinjskih spominih, povsod, kjer so v času svobode gibanja bile. Nič velikih besed ni treba. Najbolje je, da se telesne svobode, kot jo lahko živimo v gibanju, naužijemo v vsakem trenutku, ko se je lahko. Nekako na zalogo.

Če bodo morali zapreti manjše telovadnice in fitnese, kjer vadi največ ljudi, naj se odprejo šolske in športne dvorane in veliki večnamenski prostori, da bodo ljudje lahko vadili na dovoljeni razdalji. Ali pa prisluhnili, pod istimi pogoji, na istih prizoriščih glasbi. Doživeli gledališče, opero, balet. V živo. Lahko tudi zamaskirani.
Geneze ne rešujejo zastoji, med prisilnimi premori se lahko le spočijemo za novo gibanje, vsega, povsod. V živo.
»Gradnja katedrale duha se začne s telesno vadbo.« Moder, razgledan in pošten mož je to napisal. Spoštovani profesor, hvala vam.

Ne le verjel, kar ubogal bom. Ker je tudi to pot v svobodo. Svoboda nima barve, njen okus pa je za vse enak. Tako dober, da se ga ne da opisati, treba ga je doživeti.