Šteti so dnevi do Franje

Verjamemo, da ste nabrali že več kilometrov, kot ste jih imeli v planu pred sezono, zdaj, v poletnih dneh, nas bo vleklo na kolo, morda vsak dan, a to je, verjemite,  preveč. Za telo in za glavo. Če bomo gonili čez vse razumne meje, se bomo skurili, ne pa napredovali.



V dosedanjih zapisih o napakah, ki se nam lahko pripetijo med pripravami na malo ali veliko Franjo, se opiramo na zapise Chrisa Kostmana, ki je sicer zapisoval svoja razmišljanja o vztrajnostnem kolesarstvu, ali vzdržljivostnem, kar, kot smo že rekli, sicer ni isto.

Čeprav Kostman piše o in za ljudi, ki se lotevajo nekajkrat daljših razdalj, kot sta naši dve na maratonu Franji BTC City, pa lahko njegova razmišljanja vključimo v naše kolesarsko udejstvovanje.  Saj smo rekli: za navadne rekreativne kolesarje sta tako 100- kot 160-kilometrski razadalji, ki nas čakata septembra, velik izziv. In zelo dooooolgi!

A vseeno je to zgolj izziv, ki ga seveda bomo, če bomo vadili po pameti, zmogli z veliko znoja in veliko nasmehi na obrazu.
 

Umirite se, prav?

Nikakor ni potrebe, da bi v svoj trening, vadbo, vožnjo, karkoli že počnete na kolesu, da bi bili boljši, pardon, manj utrujeni na Franji, da v to vključujete elemente treninga nacionalne olimpijske kolesarske ekipe.

Zato, da bi bili še boljši vztrajnostni in vzdržljivostni kolesar. Velikokrat in vedno znova vidimo ljubiteljske kolesarje, ki svoje obračanje pedal vidijo kot smrtno resno opravilo, in vse podatke kolesarskega računalnika prenašajo na PC ali ploščico in zabeleženo vpisujejo v dnevnike vadbe. In ni šans, da bi kakšen dan, ki je namenjen vadbi, izpustili. Tudi, če dežuje, piha, tudi, če imate v življenju za opraviti kaj veliko pomembnejšega, kot razmišljati o kolesu.

Če cele noči ždite za računalnikom in primerjate svoje rezultate s tistimi iz istega obdobja lani, potem imate kolesarsko možgansko okvaro. Nič usodnega, a za življenje, kot nam je dano, polno, vsestransko, to ni. S takim vedenjem se izločimo iz družbe.



Povrh vsega se še dogaja, da kolesarji vsak dan, teden, mesec, leto, ponavljamo eno in isto vožnjo. To je neskončno dolgočasje, kolo ni bilo izumljeno zaradi takega početja, tudi športno ne! Kje je tu akcija, kje je vzburjenje? Kako lahko tako telo pripraviš na posebnosti, ki se bodo zagotovo pokazale na drugi trasi? Kje je pravi izziv, kje je vonj po neznanem?

Kolesarsko življenje mora biti zabava, predvsem to, kolesar mora biti odprt v svet in ne zaprt vase. S kolesom potuješ po svoji duši in po svetu, po naravi. Kolo naj bo orodje, s katerim se samoodkrivate, s katerim spoznavate geografijo svojega življenja. Če boste v svoje vožnje in vadbo vnesli raznolikost, se vam bodo razširila obzorja, postali pa boste tudi močnejši, verjemite.

Nikakor ne pozabite na dneve počitka, take, ki jih imate že zapisane v svojem načrtu vadbe, pa tudi one, ki so še boljši in učinkovitejši, tisti spontani. Ko začutite, da gre vaše telo drugam kot potujejo vaše želje, si vzemite odmor.

Če bi morali delati sprinte, noge pa so mrtve, pojdite na kavo in pijačo s prijatelji, tako boste dosegli veliko večji učinek, kot pa da bi se na silo zaganjali po cesti.