Kar je dobro za možgane, je dobro tudi za srce

Vsi bi radi živeli dolgo, srečno življenje, uživali doma, na vrhovih gora in obalah morij, rek, jezer – kot v pravljicah, ki so nam jih prebirali v najzgodnejših letih. 

Pravljice se nekoč spremenijo v resnično življenje. In to življenje ima povsem svoj tok. Ko odraščamo, zorijo tudi naši možgani in počasi doumevamo razliko med pravljico in resničnostjo. Če vsaj približno skrbimo zase, za svoje telo in dušo, šele nekje v starejši odrasli dobi začnemo opažati, da je rok trajanja življenja omejen. A zmanjšano zmogljivost telesa nekako laže »prenesemo«, teže se spopadamo s popuščanjem delovanja možganov. Mi in naša okolica.

Staranje možganov se kaže kot pešanje kognitivnih funkcij, njegove bolj bolezenske oblike pa kot različne oblike demenc. Telo bi še lahko potovalo na vrhove gora in obale rek, a možganov to ne zanima več. Ko nekdo zboli za »alzheimerjem«, začnejo ugašati še najlepše pravljice v življenju. Posamezniki, družine in ustanove, ki se spoprijemajo s temi stanji in skušajo prizadetemu olajšati življenje, zelo dobro vedo, kaj se takrat dogaja za zaprtimi vrati. Preberite odlično knjigo Adijo, grem domov. V njej zapisovalka zgodbe Neva Železnik odstre tančico nad temnimi sencami demence.
 

Raziskave preventive demence

S podaljševanjem življenjske dobe je demenca v različnih oblikah temna senca tudi za zdravstveni sistem. Kljub dolgoletnim in intenzivnim raziskavam še nimamo dobre rešitve v obliki zdravil, zato se je v zadnjih letih skokovito povečalo raziskovalno delo na področju preventive demence. Pristopi so usmerjeni predvsem v procese, ki bi nekako upočasnili staranje možganov. Med bolj obetajoče raziskave spada spoznavanje povezav med telesno dejavnostjo in njenim »mladostnim« učinkom na možgane.

Tem, tako imenovanim nevroprotektivnim učinkom se vsaj v živalskih poskusih kaže svetloba na koncu predora. Raziskave nevroprotektivnega učinka telesne dejavnosti pri ljudeh pa imajo še vedno preveč »tehničnih napak«. Človeško življenje traja namreč precej dlje kot življenje glodavcev, zato rezultate učinkovitosti procesov in snovi z nevroprotektivnim učinkov težko prevedemo na človeško populacijo. Potrebovali bi torej dobre študije, ki bi več desetletij sistematsko spremljale nevroprotektivne učinke na človeške možgane. Le tako bi lahko omejili vpliv drugih dejavnikov, ki prav tako vplivajo na staranje možganov. To so drugi dejavniki življenjskega stila, ki nas lahko pospešeno starajo: hrana, spanje, škodljive navade itd.

Varna smer za možgane

Resda smo še precej nemočni pri splošnih navodilih, a si vseeno poglejmo, kaj lahko priporočimo z vsaj nekoliko znanstvene podlage. To je še vedno več in bolje od dragih gurujskih nasvetov.

Iz zelo zanimive trditve sta izhajala Spirduso in Clifford, ki sta domnevala, da je tisto, »kar je dobro za srce, dobro tudi za možgane«. To ni samo rdeče vino, že pred 40 leti sta ugotovila, da imajo starejši moški, ki so se redno ukvarjali z vztrajnostno vadbo, hitrejši reakcijski čas kot njihovi sedeči kolegi. Leta 1978 sta objavila raziskavo, ki je med prvimi nakazovala povezavo med telesno aktivnostjo in boljšim kognitivnim stanjem. Od takrat so povezavo potrdile številne raziskave, tudi na ljudeh. Njihovi izsledki bi bili lahko tudi sporočilo, da telesna dejavnost upočasnjuje staranje možganov. Še več, nekatere raziskave so prikazale, da lahko s telovadbo možgane celo pomladimo. Leta 2011 je Jak v obsežnem preglednem članku prikazal obetajoče povezave redne telesne dejavnosti z manjšo pojavnostjo demence.

Kje smo danes?

Laitman in John sta leta 2015 opredelila tri glavne dejavnike, ki prispevajo k staranju možganov in postopnemu upadanju njihovih funkcij. To so: vnetni procesi, ki jih spremlja oksidativni stres, spremembe prekrvitve možganov zaradi staranja žil in upadanje strukture ter funkcionalne zmogljivosti možganovine. V istem članku, kjer so objavili te mehanizme, so predstavili tudi možne nevroprotektivne učinke vztrajnostne vadbe.

Ključni učinki vadbe naj bi bili: boljši zaščitni mehanizmi pred oksidativnim stresom, izboljšanje mehanizmov učenja, izboljšana obnova in tvorba možganovine (nevrogeneza), izboljšanje kognitivnega stanja ter, kot stranski učinek, izboljšano zdravje žil in manjša pojavnost drugih kroničnih bolezni, ki negativno vplivajo na možgane. S tem je mišljena predvsem sladkorna bolezen.
 

Več pa drugo leto

Kaj se pravzaprav dogaja v možganih, bomo na kratko orisali prihodnjič. Do takrat pa pamet tudi v noge. In ne pozabite, kar je dobro za možgane, je dobro tudi za srce!