Smučarski pohod po Rudnem polju

Pokljuka je smučarsko tekaški rezervat, kjer se ob lepem vremenu zbere množica rekreativcev na smučeh, da tudi na alpskih, če bi ne bila korona tudi tam zgoraj.

Prijatelj Laufar mi je poslal posnetek, na katerem se vidi padec smučarja tekača; kar pa ne bi bilo čisto nič zanimivo, če bi ne padel ravno pred divjim petelinom. Veste marsikatera športna rekreacija na Pokljuki je odpadla zaradi tega ptiča. Tekač je mirno gledal v petelina, petelin še bolj mirno vanj in kazalo je, da ga bo napadel.

Divji petelin je namreč huda pernata žival in ni dobro srečati ga. Smučar tekač je, kot kaže dober poznavalec te živali, zato je iz žepa mirno potegnil telefon in ga snemal. Ptič se mu je približal in se začel kričati na smučarja tekača, ki je bil še vedno sedel na krasni pokljuški špuri. Nisem vedel, da se tako grdo oglaša ta ptica. No, potem je smučar odsmučal, ptič pa se je tudi peš vrnil v gozd …
 

Strah v beli samoti

In ravno o podobnih nevarnostih sem razmišljal, ko sem s smučmi hodil po Rudnem polju, nekje med smrekami, v smeri Zajavornikov. Nikjer žive duše in po poti kateri sem smučal in hodil, ni letos še nihče. Pomislil sem kaj, če medvedje pozimi ne spijo več in kaj, če so res volkovi vsako leto bolj lačni. Videl sem sledi, ki sem jih prepoznal in ki jih nisem, ena sled mi je delovala precej večja kot volčja, prej bi rekel, da je kak ris ali … res ne vem.

Sledi srn, jelenov, lisic, zajcev poznam, ostalih pač ne, sem si razlagal. Kaj bi človek nosil s sabo, da bi se počutil varnejšega? Opazil sem, da prodajajo solzivce, obrambne spreje, ki jih nosijo tekači in kolesarji zaradi psov in podobnih napadalcev, videl sem celo, da lahko kupiš elektrošokerje, plašilno pištolo in neke vrste piščalk, ki odganjajo napadalne živali. Noža res ne bi nosil, ker ga ne bi znal uporabljati, pa tudi … No, se bom še malce pozanimal, kaj je dobro in kaj ne, ker smučarskega pohodništva se ne mislim iti samo na Rudnem polju, kjer najbrž res nisem v nevarnosti … upam.

Štartal sem pred hotelom Center v smeri Triglava, Viševnika in vojaškega smučišča. Pisal sem, da mineva okrogla obletnica, ko sem tik pred vojno tod vojake JLA učil smučanja. Res je bilo lepo in res se je Pokljuka v teh treh desetletjih spremenila. Ne veliko, se pa je, če se spomnim, da biatlonskega poligona seveda ni bilo, niti hotela, bili pa sta igrišči za košarko in rokomet, mali nogomet, kjer smo vojaki telovadili in igrali omenjene igre.

Vojaško smučišče Viševnik je že takrat imelo dve sidri vlečnici, kaj več se pa ne spomnim. Rudno polje je odlično izhodišče za turne smučarje in pohodniške smučarje, seveda je tam tudi pravi smučarskotekaški raj. To je planina na veliki gozdni jasi pod Viševnikom na Pokljuški planoti. Je pomembno izhodišče za vzpon čez Velo polje na Triglav. Smučarji pohodniki gremo najraje v smer Uskovnice in Zajamnikov ali pa vzhodno proti planini Zajavorniki in Šport hotelu, Goreljku ali pa proti Mrzlem Studencu in nazaj. Po Pokljuki lahko hodiš in hodiš, za smučarja pohodnika pa je odlična zato, ker ni strmin, ki jih pač ne maramo, ker nismo turni smučarji in ni plazov, ki jih tudi turni smučarji ne marajo.
 

Čudovit smučarki pohod za uro in pol

S smučmi sem ob gozdu prišel skoraj do vrha prvega dela smučišča, potem sem zavil desno v gozd v smeri Krnice, česa drugega tam ni. Moj cilj je bil planina Javorniki oz. Zajavorniki, a sem sinu, ki je tekel s smučmi po poligonu obljubil, da bom v uri in pol nazaj. Za pot od hotela Center do vrha smučišča sem porabil že skoraj pol ure hoje, potem pa je po celem snegu skozi gozd urni kazalec na uri tekel hitreje, kot sem pričakoval. Ravno, ko sem gledal odtise čudnih šap v snegu, me je prijela panika, da me bo čas prehitel. Smučarsko pohodništvo bi moralo biti skregano s štoparico.

Na Garminu sem pogledal kje točno sem in koliko je še do hotela Center. Ko sem mislil, da sem izgubljen v pokljuškem gozdu je Garmin pokazal, da sem tik nad tekaško progo, ki jo dobro poznam. Spustil sem se kilometer nižje in se skoraj zaletel v ženo Tadeja Valjavca. Debelo me je pogledala, veselo sem jo pozdravil, ker se mi je zjasnilo, kje sem … streljaj od avta, pravzaprav. V cilj osemkilometrskega marša po celem snegu s pohodniškimi smučmi sem prišel točno ob dogovorjeni uri. Priznam, po takem terenu je osem kilometrov ali ena ura in pol več kot dovolj za začetnika v tej rekreaciji, verjemite mi.
 

Oprema za smučarsko pohodništvo

Moj pohod pa je bil namenjen tudi testu nove opreme, ki sem si jo nabavil. Kupil sem si nove čevlje, prej sem imel Alpinine, zdaj nosim Madshus Glittertind, ki imajo že vgrajene gamaše, kar je res imenitno, pa še boljši oprijem k nogi ponujajo od modela, ki sem jih nosil prej. Kupil sem si tudi novi palici Swix Mountain PCU z velikima, največjima krpicama na špicah, kar omogoča, da se ne pogrezneš pregloboko ob vsakem odrivu.

Tudi okovje sem zamenjal s širšim, saj je prodajalec rekel, da bolj ustreza smučmi, ki so širše od osem centimetrov, zato mi je prodal Rottafello Magnum. Vse se je odlično obneslo, naslednje, kar si bom kupil, bo priročnejši in manjši nahrbtnik. Potrebujem takega, ki ima žepe bližje dosegu, ker stalno uporabljam Garminov sledilnik, fotoaparat, telefon in zdaj bom še kak solzivec, kajne?