Smučarski pohod od Kupljenika do Selške planine in nazaj

Smučarsko pohodništvo je zimsko makadamkanje, sem pomislil, medtem, ko sem se vzpenjal s Kupljenika na Jelovico. Potem je turno smučanje, zimsko gorsko kolesarjenje, sem še premleval. Čudne misli se človeku pletejo v glavi, ko je srčni utrip na vrhuncu, ko je prevroče, četudi termometer na uri kaže minus pet stopinj, če je vseokrog belo, sneg, sneg in samo sneg.

Slavko s Kupljenika je povabil na smučarsko hojo, z Ivanom sva se odzvala, ne tu ni šlo za druženje, ker so med nami prehude razlike v tehnični podkovanosti, če se izrazim po nogometno. Zaostajal sem za njima, ker sem nov v tem početju, Slavko pa skoraj vsak dan maršira do točno deset kilometrov oddaljenega vikenda, ki ga ima na Selški oz. Selski planini.

Zgodba gre desetletja nazaj, ko so Kupljenčani tam živino pasli in si postavili koče, ki so zdaj počitniške hišice. Planina se nahaja na 1140 metrov višine in vidite jo, če se z vrha Jelovice spuščate proti Rovtarici. Poleti se tod mimo vozim s kolesom, zdaj sem prvič do nje prišel s smučmi, ne turnimi, ampak pohodniškimi. O tej opremi smo v Poletu že pisali.


Deset kilometrov se ne sliši veliko, vse dokler ne stopiš v smuči. Za to odpravo smo porabili dve uri v eno smer in malce manj nazaj po isti poti. V okroglih dvajsetih kilometrih smo premagali 570 višinskih metrov, se zelo namučili, ker se je ob vrnitvi sneg spremenil v »coklo« na smučeh in je zato tudi po klancu navzdol šlo skoraj enako hitro kot navzgor. K sreči smo hodili oz. smučali po Slavkovi že prevoženi sledi. Ceste po Jelovici so makadamske, zdaj so pod metrsko snežno odejo. Pot je označena, vendar ne za Selško planino, ampak za vse druge, vmes smo srečali tablo za na Talež, Babji zob, Goško Ravan, Vršano, Goričane … Potem pa je zmanjkalo vsega samo snega in smrek ne.

Naporna rekreacija. Ne vem točno, ali je Ivan diktiral prehiter tempo ali pa sem res čisto brez kondicije. Trpel sem, jakna je bila vsa preznojena že po prvi polovici poti, nahrbtnik me je žulil, smuči so držale, čez nje se ne smem pritoževati, le čevlji niso dajali dobrega oprijema stopalu in gležnju. Bentil sem nad sabo in ne nad Slavkovo traso. Bentil sem ker tega ne počnem redno, zdaj, ko je na hribih toliko snežne preproge.

Slavko in Ivan sta že izkušena v sprehajanju s smučmi in sta povedala, da so na Jelovici trenutno boljši pogoji, kot recimo na Pokljuki, ker je manj snega, manj se udira in ni prehudih strmin ter vzponov. Verjel sem jima že na štartu, v cilju pa še toliko bolj. Smučarsko pohodništvo ni tek, ampak pohod, kar mi smučarji tekači hitro pozabimo in takoj, ko je pred nami ravnina že tečemo v klasičnem slogu. Da, te smuči to omogočajo. Vendar to ni namen smučarskega pohodništva, zato smo vsi trije pazili, da ne delamo te napake. Prilagodili smo se razmeram na poti, namenu izleta in je šlo po domovini spečih medvedov in budnih volkov. Slavko je pred zadnjim sneženjem srečal medvedje šape najmanjše in največje velikosti, zdaj verjetno vsi počivajo v brlogu, sem se prepričeval.

Jelovica je zakrasela gozdnata planota, ki se kot alpsko predgorje razteza nad Savo Bohinjko (na severozahodu), nad naseljema Kropa in Kamna Gorica (na vzhodu) in na jugu do Selške Sore, piše v knjigi o prelepi Gorenjski. Drevesa so obtežena s snegom, gozd počiva, razen vetra se ne sliši nič, razen drevesnih debel, se ne vidi nič, in nekje tri kilometre pred Selško planino se odpre pogled v globino soteske. Vidi se cesta, ki pelje proti Bohinjski Bistrici in vidi se vsa mogočnost Jelovice.

Tu človek ni sam, dobiš občutek, da si nekje na vrhu tribune med vsemi ljubitelji smučarskega pohodništva na svetu. Za ta pogled je vredno švicati dve uri in je vredno tudi početi to zvrst rekreacije.

Jelovica me je navdušila zelo, še bolj pa sama vas Kupljenik. Prvič sem bil tam, in ko sem ob vrnitvi zagledal cerkev Svetega Štefana, sem si čestital za odličen smučarski pohod in si obljubil, da se spet vrnem.