Pohodniške smuči, s katerimi iščemo in najdemo tišino

Ni turno smučanje in ni tek na smučeh, čeprav je obojemu podobno. Za spodobno telesno pripravljene, ki znajo teči na smučeh, morda tudi smučati – in si želijo v samoto. Na pohodniških smučeh je človek sam svoj orkester. 

V Skandinaviji je pohodniško smučanje nekaj najbolj naravnega, osnovnega in starega, kar tam ljudje počnejo na smučeh.
Ne, to ni turna smuka, nikakor ne, ker za turno smučanje moraš biti vrhunski smučar. Seveda če se greš pravo turno smuko, in ne sprehajanja pod žičnicami in smučanja po urejenih smučiščih. Ne, to ni turno uživanje.
 

Prav čudne smučke, moram reči

Pripravljal sem opremo za tek na smučeh – in bentil, ker je odcvetela že pred precej zimami, zato sem poklical prijatelja Laufarja, ki ima vse za smučarski tek, celo tako zalogo, da včasih kaj proda. Ko sem izbiral nove smuči, sem nejevoljno na glas ugibal, ali je to sploh še zame, saj veste, kako težko je polstoletniku varno drseti na štiri centimetrov širokih smučeh ... Res je težko, vsako leto težje, če sem natančen, in ker nisem podkovan z brezhibno smučarsko tekaško tehniko, so moji deli telesa res v nevarnosti.

»Zakaj ne poskusiš s pohodniškimi smučmi?« me je mirno vprašal Laufar. Zastrigel sem z ušesi, vprašaj je obvisel nad kapo in v naslednjem prizoru je stal pred mano s smučmi, ki bi jih lahko zamenjal za skakalne, če ne bi bil bolj alpski človek. Videti so bile čudne, nisem še videl takih, če sem iskren. Najprej sem pomislil na telemark ...
Vem, da smučanje telemark zahteva vrhunskega smučarja, pri hoji na smučeh ste lahko tudi čisto povprečen smučar. Če nikoli niste stali na smučeh, je ta zvrst mogoče res najboljša, da se seznanite z drsenjem po snegu, vendar se v to ne bom vmešaval, o tem naj spregovorijo smučarski strokovnjaki. Če smo našli bloškega smučarja, bomo tudi ta odgovor.

Zakaj hoditi na smučeh?

Bila je ljubezen na prvi opis, Laufar me je prepričal. Spakiral mi je smuči, čevlje in palice, drugo sem imel na sebi. S sinom sva bila namenjena na Pokljuko, s smučmi preteči nekaj kilometrov, a sem raje poskusil z nečim novim. Ločila sva se na Rudnem polju, sin je tekel po brezhibno urejenih smučinah, sam sem jo mahnil proti Uskovnici. Najprej po urejeni smučini, dokler je je bilo kaj pod smučmi. Hodil sem po smučini, da bi se privadil na novo opremo, videti sem bil kot klasični začetnik, ki nima pojma o klasičnem smučarskem teku.

Vendar me to ni motilo, smreke ne vidijo in ne govorijo, tistih nekaj zadihanih laufarjev me pa niti opazilo ni, oni so drsalci, in ne klasični tekači. Potem je lepe smučine zmanjkalo in moral bi se spustiti v globino, ki Uskovnico loči od Rudnega polja. No, tu bi moral obvladati smučanje telemark, če že nimam opreme za turno smučanje. Pot v globino je bila shojena, ni bilo mogoče drugače navzdol kot s pomočjo pluga. A sem se odločil, da se tega še ne grem, ker sem prvič stal na takih smučeh, zato sem jo mahnil proti Zajamnikom.

Kar skozi gozd, ob cesti, po celem snegu in po ravnem. In prav po ravnem, na zasneženih livadah in travnikih pride do izraza to uživanje na pohodniških smučeh. Če je vzpetina, ni težav, ne potrebuješ »psov« kot turni smučar, te smuči imajo spodaj na osrednjem delu ribjo kost, spodnji del je delno narebren in zato pri hoji navkreber ne drsijo nazaj.
Izogibal sem se strmin, ker se mi zdi, da te smuči niso za to, tudi strmih spustov sem se izogibal, hodil sem po celem snegu in se spomnil na krpljanje.

Krpljanje je nekaj boljšega, kar sem kdaj poskusil, a je hoja na smučeh še boljša, ker vmes drsiš, se voziš in pelješ skozi naravo.
Smreke in snežne kulise so se menjavale kot listanje razglednic, ves vesel sem raztegoval nasmehe od ušesa proti ušesu. Ne spomnim se, kdaj sem bil nazadnje tako navdušen nad kakšnim novim početjem oziroma stvarjo.
Počutil sem se kot nekdo, ki si je pravkar podaljšal smučarsko življenje. Zgodilo se mi je natanko to, kar se mi je pred leti, ko sem odkril makadamkanje in makadamkarska kolesa. Življenje v Sloveniji je res lepo, sem si rekel, in smučanje po terenih, kjer ni ne turnih smučarjev ne tekačev na smučeh in zagotovo ne alpskih smučarjev, je sproščajoče.

Smuči za smučarsko pohodništvo so še enkrat širše kot tiste za tek, torej imajo okoli osem centimetrov, zato se nisem pogrezal v sneg, palice pa imajo precej večje krplje kot tiste za alpsko smučanje in se zato lažje odrivaš in držiš ravnotežje. Čevlji so skoraj bolj podobni gojzarjem in tekaškim čevljem kot pancerjem. Vpetje v vezi je širše kot pri tekaških smučeh, zato so tudi čevlji spredaj širši kot tekaški.

Vpenjanje in vezi, vse je na las podobno tekaškim smučem, le da je širše. In prav tako nima pritrjene pete. Pri hoji na smučeh je še nujno imeti gamaše, oblečeni smo pa tako, kot da bi šli na sproščajoč netekmovalen smučarski tek, le da imamo v nahrbtniku kak dodaten kos oblačil ali dva, saj se večkrat ustavimo in se ne gibamo tako intenzivno kot pri teku na smučeh in nas lahko zazebe.

Če niste smučar, nastane težava

Če ne znate teči na smučeh, to ni za vas. Posvetil se bom tistim, ki že znate teči na smučeh. Edini problem, s katerim se boste morali znati spoprijeti, je smučanje navzdol po celem snegu. Če tega niste vajeni in če ste smučar tekač, potem tega niste vajeni in se boste morali novega navaditi in sprijazniti, da boste nekajkrat v snegu. Nič ne de, hitrosti niso velike in globina snega padce dobro ublaži.

To pa je tudi edini problem. Vse drugo je hoja in smučanje hkrati. Če se spuščate po trdi snežni podlagi, je znanje smučanja telemark nadvse koristno, ampak to za tekače smučarje ne bo večja težava. Če tega ne znate, je alpska tehnika pluženja najboljša izbira.
Torej, klasični plug reši vse.
 

Smučar pohodnik, kam na sneg?

Doslej smo ugotovili, da to ni turno smučanje, niti alpsko, niti telemark, da je to pač hoja na smučeh. Zato predlagam, da hodite po ravnem, čez snežne poljane ali gozdove ali po zasneženih cestah, kjer avtomobilov ne boste srečali, boste pa pohodnike brez smuči. Tak teren je lahko tudi za vašo vasjo ali blokom, povsod, kjer je sneg in kjer ni zahtevnih spustov, lahko pa so zahtevni klanci. Ne, ne bom našteval, kje vse lahko hodite, ker bom zagotovo izpustil tisoč dobrih terenov. Sam sem prehodil Pokljuko, Jezersko in domače gorenjske vasi okoli Kranja, ko je bil še sneg po dolinah … Nekoč, sem se odločil, bom prehodil vse poti, ki niso rezervirane za turne in alpske smučarje …
Ker smo okoli naše revije zbrani dovolj resni ljubitelji gibanja po športno in narave, bom povedal takole: smučarsko pohodništvo je resna stvar.
Nora kombinacija napora za telo in odrešitve v počutju.

Smuči

Smuči so daljše od alpskih in tekaških, ožje od alpskih in turnih in širše od tekaških, vse zato, da lažje hodimo po celem snegu in še vedno lahko tečemo po trših ali urejenih podlagah. Imajo robnike, nekatere privijačene, druge pa vdelane v spodnji del smuči. Drsna ploskev, spodnji del smučk, je na sredini narebrena z »ribjimi luskami«, ki preprečujejo zdrsavanje nazaj.
 

Vezi

Okovje, po domače, je podobno tekaškemu, samo da je širše. Nima pritrjene pete, torej sta vpenjanje in izpenjanje preprosta tudi v celem snegu.

Čevlji

Čevlji za smučarsko pohodništvo so podobni gojzarjem in rekreativnim čevljem za smučarski tek. Spredaj so širši, morajo biti izjemno udobni, topli in seveda morajo segati čez gležnje.
 

Palice

Palice so nadvse podobne turnim, le še večjo krpico imajo.