Smučarski pohod po Pokljuki

Meglena sobota nas je pregnala na sonce, ki je svetilo šele nad tisoč metrov nad morjem. V našem primeru je sonce božalo že Zatrnik. 

Še malce višje je Mrzli Studenec, predmestje Pokljuke, na križišču poti, ki vodita proti Rudnemu polju in Bohinjski Bistrici. Krasna izhodiščna točka, ki nima parkirišča, če je snega več kot pol metra. Kje pustiti avto je vprašanje za redarje. Mi trije smo ga pustili še petsto metrov naprej na poti, ki pelje v pokljuško nedrje, proti Blejski koči. Samo upali smo lahko, da nas ne bo pričakal na odlagališču pajkovih žrtev v dolini.

Hoja na smučeh od Zatrnika do Galetovca

Turni smučarji so hiteli proti Rudnemu polju, alpski tudi, prav tako sankači, mi, smo pa po tihem nataknili pohodniške smuči in se izgubili v belini pokljuškega gozda. Smreke niso bile bele, snega pod njimi pa je bilo več kot meter. To vem, ker sem med izletom zaradi padca moral sneti smuči in se v trenutku znašel do popka zakopan v živem snegu. Izvlekel sem se sam, boj za življenje mi je premočila kapo, švic je tekel po hrbtu, mišice so popuščale. Podoben snežaku sem prišel do čakajoča prijatelja. Nista se smejala, vedela sta že, da sem precej kolesarske in ne smučarske sorte nerodnež.

Namen smučarsko pohodniškega izleta, je bil seveda odprtje sezone uživanja v hoji na smučeh po snežni preprogi širne domovine. Podnaslov izleta je bil tudi testiranje čisto novih smučk Alpina Pioneer, ki mi jih je prijatelj Ivan podaril za okroglo polstoletnico. Uživanje je bilo večje od pozornosti na smuči. Tako ali drugače so stalno pod snegom. Hoja s smučmi po celem snegu je za nas backcountry, BC, uživače, tableta za pomiritev. Še pogovarjamo se bolj malo, vsak v svoji tihoti meditira čez minute in ure rezervirane za božanje razbolele notranjosti. Delovniki so postali tako uničujoči, da moramo oklepe iskati med pokljuškimi smrekami in snežno zalito belino. Ne gre drugače. No, saj mi ne znamo drugače. 

Pokljuka vabi na smučarsko backcountry pohodništvo. FOTO: Miroslav Cvjetičanin

Baje da pokljuška smreka sploh ni avtohtono drevo na Pokljuki, ampak bukev. In v prihodnje bodo pogozdovali samo še z bukvo. Jaz pa sem bil prepričan, da beseda smreka izhaja iz besede, pokljuka. 

Ivan in Slavko sta že izkušena smučarja pohodnika, jaz sem še vajenec. Prednost pohajkovanja na smučeh je tudi ta, da se izogibamo strmim klancem in spustom, smo iskalci valovitih terenov.To pomeni, da je srčni utrip še vedno na zelenem polju ure na zapestju in so zato misli lahko bolj bistre. Smučarsko pohodništvo ni turno smučanje, niti tek na smučeh, niti telemark smučanje, čeprav vsebuje vse te tri discipline. Smučarsko pohodništvo je dolgočasna terapija za utrujenega človeka, ki se je naveličal strahu turnega smučanja in težavnosti smučarskega teka. Tako je moje mnenje, taka je moja definicija. Vendar se motim.

Smučarski pohod od Kupljenika do Selške planine in nazaj

Hoja na smučeh je mati vsega smučanja, le pri nas ga je alpska različica tako posrkala vase, da je izgubila svoj smisel. Če se s Skandinavcem pogovarjaš o hoji na smučeh, te debelo gleda, ker v tebi vidi človeka, ki je to športno rekreacijo dojel točno pet tisoč let kasneje. Ne, ne trdim, da so oni že takrat zganjali rekreacijo, so pa s pomočjo smučk in loka ter puščic lovili divjad. Niso imeli veliko dela, ker divjad v globokem snegu postane lahek in počasen plen. Verjetno so to počeli tudi naši predhodniki prav po bukovih gozdovih Pokljuke?

Planina Kranjska dolina. FOTO: Miroslav Cvjetičanin

Smreka ni avtohtono pokljuško drevo!  FOTO: Miroslav Cvjetičanin

Trije smučarji pohodniki smo štartali na Mrzlem Studencu in se prek belih sipin podali v Kranjsko dolino. Pet kilometrov po beli odeji človeka utrudi bolj kot pet kilometrov hoje navkreber brez smučk, sem opazil. Najbrž zato, ker so roke v polnem delovnem razmerju z nogami. Kranjska dolina je bolj krasna od pričakovanja. Stokrat sem kolesaril mimo, nikoli je nisem opazil in občudoval, zdaj sem jo potunkano v sneg videl v vsej svoji lepoti. 

Pohodniške smuči, s katerimi iščemo in najdemo tišino

Obrnili smo smučke proti zahodu Pokljuke s ciljem na Zajavorniški planini, ki je na zemljevidu označena kot planina Javorniki, in ki naj bi bila oddaljena še pet kilometrov. Javornikov oz. Zajavornikov nismo videli, ker smo tik pred nje obličje zavili desno nazaj proti Mrzlemu Studencu. Zakaj? Ker smo Javornike pustili za naslednji pohod. To je tako lepa planina, da si zasluži svoje poglavje. Vmes pa smo videli sledi divjadi, ki se muči korakati po globokem snegu. To je videti tako, kot bi se nekdo spuščal na vreči polni sena. Še pomnite tovariši? Jelen ima dolge noge, vendar je sneg globlji in potem jelen med počasnim in napornim korakanjem pluži s trebuhom. Potemtakem je sled videti nenavadna, nikjer stopinj, samo spluženo korito.

Alpina Pioneer.. FOTO: Miroslav Cvjetičanin

Cel krog je bil dolg 13 kilometrov, zapravili smo juhuhu kalorij, nadomestili smo jih s kranjsko klobaso na Zatrniku. Smučarko pohodniški izlet po Pokljuki ocenjujem z oceno odlično, ker sem samo enkrat padel, večkrat sem se smejal, za previsok srčni utrip ni bilo treba skrbeti, za lepoto Pokljuke pa je poskrbel zimski sončni dan. Za odlično počutje so poskrbele nove smučke Alpina Pioneer, ki bodo v prodajo prišle šele naslednjo zimo. In da, okovje Rottefella  Xplore, najnovejša pogruntavščina s stranskim vpenjanjem čevlja. V Alpininem katalogu za zimo 2022/23 so napisali, da je to vrhunec ponudbe v backcounty svetu. Več bom napisal, ko bom imel več prehojenih in presmučanih kilometrov za klobukom. 

Alpina Pioneer.. FOTO: Miroslav Cvjetičanin

Alpina Pioneer.. FOTO: Miroslav Cvjetičanin

Novo okovje Rottefella Xplorer. FOTO: Miroslav Cvjetičanin