Skrb za naše starostnike

Preden stari mami ali očetu predlagamo hujšanje zaradi ortopedskih težav, prav tako stari teti zaradi sladkorne bolezni ali debelemu stricu zaradi putike, najprej pretehtajmo tveganja in koristi »hujšanja«. Razmislek naj bo resen in tehten.

Med tveganja namreč sodi tudi možnost podhranjenosti zaradi neprimernega vnosa hranil ter izgube mišične in kostne mase. Na drugi strani pa primerno uravnavanje telesnih mas, s katerim zmanjšamo telesni delež maščevja in varujemo funkcionalno maso, prispeva k izboljšanju dejavnikov tveganja kroničnih bolezni ter izboljša psihofizično počutje in gibljivost, kar pri izrazito debelih ugodno vpliva na preživetje.

Obravnava debelosti je pri starostniku izjemno zahtevna, zato se je vedno lotimo individualno. Zelo individualno! Ključno se je zavedati, da je debelost kronična bolezen, ki se ni razvila čez noč, in da je pri starostniku zaloga funkcionalne mase šibka. Drugače od mlajših, ki so čezmerno težki ali debeli, so pri starostniku šibki tudi procesi v telesu, ki varujejo njegovo funkcionalno maso. Najbolj nevaren in tako najmanj smiseln ukrep je »hujšanje kar tako«, da bo starostnik bolj vitek.
 

»Hujšanje«

Nesmisli so se danes močno usidrali v vsakodnevno življenje in samo epidemijo debelosti precej pospešujejo, namesto da bi jo pomagali obvladati. To kažejo tudi sodobni komunikacijski kanali. Na primer lep prikaz paradoksne situacije zaznamo že, če obiščemo katerega od običajnih spletnih iskalnikov. Striček Google vidi vse, in ko vtipkamo glagol »hujšanje« v slovenščini, nam ta iskalnik v manj kot pol sekunde ponudi več kot milijon zadetkov. Njihova vsebina je včasih nevarna za zdravje, večina ponudbe problema debelosti ne rešuje strokovno.
Še bolje se soočimo s problemom besede hujšanje in možnih dejanj, ki iz nje izvirajo, če pogledamo v Slovar slovenskega knjižnega jezika.

Najbolj nazorno pa se z nesmisli hujšanja srečujemo v vsakodnevni zdravstveni praksi.
Razlika med googlom in njegovimi vsebinami ter prakso je večja kot razdalja med več vesolji. Za zdravstveno nevarne ponudbe in nasvete na internetu nihče ne odgovarja, v praksi pa gledamo posledice z zdravstveno škodo, ki jo pravzaprav plačujemo vsi.
 

Hujšanje ni prava pot

Hujšanje kar tako, s komercialnimi zdravili, dietami, pri samooklicanih »strokovnjakih«, torej ni pravi odgovor na debelost, še manj pa v poznem življenjskem obdobju, ko za vitkost pravzaprav ni treba posebej skrbeti. Prej ali slej bo v starosti funkcionalna masa upadla vsem, to potrjujejo tudi raziskave, ki kažejo, da »vrh debelosti« dosežemo okoli 60. leta. Zato izhodišče zdravljenja debelosti starostnika temelji na vzdrževanju njegove funkcionalne telesne mase.

Zdravljenja ne potrebujejo vsi starostniki s čezmerno telesno težo in debelostjo. Vsi pa potrebujejo prilagojeno gibalno terapijo, nadzorovano prehransko strategijo in vedenjsko terapijo. Znanje za takšno zdravljenje debelosti, da se ne bodo razvile dodatne zdravstvene posledice, tako vključuje medicinska spoznanja, ki so prepletena z znanjem drugih strok.

Kakovostno obravnavo debelosti lahko izvaja le zdravstveni tim z usposobljenim zdravnikom na čelu, sestavljen iz strokovnjakov gibalnih in vedenjsko-kognitivnih znanosti ter prehranskega strokovnjaka z znanjem klinične prehrane. Ti poznajo tudi vpliv in odziv kahektično nastavljene presnove na telesno aktivnost in mišljenje posameznika.
Tega hujšanja, jedilniki in tabletke z interneta ali ne ponujajo.
 

Uravnavanje telesnih mas pri starostniku

Zbijanje maščobnih mas pri starostniku je torej velik problem. To je popolnoma jasno, kajti problem se je nastavljal vse življenje posameznika. Velikokrat se je začel že v otroški dobi, se poglabljal z raznimi »shujševalnimi« kurami v odraslosti in nadaljeval na različne načine do starosti, neredko celo z obsedenostjo z določenim načinom prehranjevanja. Ob tem so se nakazovali in kasneje kopičili zdravstveni problemi. Ne samo bolezni srca in ožilja ter sladkorna bolezen, spremljevalci debelosti so gibalna invalidnost, depresivno vedenje, motena spolna funkcija, težave z mehurjem in ob vsem tem tudi slaba kakovost življenja. Kako bi le bila dobra?

Soočenje s problemom čezmerne telesne teže v starosti je torej precej zapleteno in zahtevno. Pa ne samo glede zmanjševanja kilogramov, temveč hkratnega obvladovanja celega spektra bolezenskih stanj, ki spremljajo debelost.
Problemov, ki so se dolgo kopičili, ne moremo rešiti čez noč. Po temeljitem premisleku (in medicinski obravnavi) se jih lotevamo zelo postopno in nadzorovano, opremljeni z zgoraj navedenim znanjem.

Tudi rezultati zadnjih objavljenih raziskav poudarjajo majhne korake. Pri debelih z ITM več od 33 že zelo zmerna izguba telesne teže (od tri do pet odstotkov začetne teže), ki je izvedena tako, da je čim manjša izguba mišične mase, ugodno vpliva na izboljšanje zdravja. V tabeli si oglejte razpredelnico, ki predstavlja sodobno izhodišče za pristop k zdravljenju debelosti. V prilagojeni obliki delno velja tudi za starejše starostno obdobje.
 

Prepoznavanje in zdravljenje debelosti pri starejših

Ko zbolimo, je prvo vstopno mesto v zdravstvenem sistemu družinski zdravnik. Družinski zdravnik naj bi v Sloveniji v sklopu referenčne ambulante in s pomočjo modela obravnave debelosti na primarnem nivoju imel možnost prepoznavanja, prehranske obravnave in zdravljenja debelosti tako kot pri preostali odrasli populaciji tudi pri starostniku. In kar je ključno pri začetni obravnavi debelosti, le zdravnik bo znal ovrednotiti podatek o nenamerni izgubi telesne teže pri debelem starejšem bolniku, pri katerem je nujno opredeliti vzrok izgube telesne teže. Nenamerna izguba telesne teže je pogosto spregledan in napačno interpretiran podatek, ki lahko vodi v hude zdravstvene zaplete. Zmota, »da je fino, ker hujšamo«, »itak smo si vedno želeli«, je povzročila mnogo gorja!

Za današnje stanje medicinskega znanja je »idealen« pristop k zdravljenju debelosti v modelu, kjer je obravnavana kot presnovna bolezen. Obravnava starostnika nujno vključuje prehransko diagnozo, meritev telesne sestave, okvirno opredelitev funkcionalne zmogljivosti, oceno potrebe po znižanju telesne teže, cilj zdravljenja, pri čemer je treba upoštevati pridružena bolezenska stanja. Med zdravljenjem sta potrebna skrben nadzor nad zdravstvenim stanjem in spremljanje telesne sestave starostnika.
 

Splošna priporočila obravnave debelega starostnika

Splošnih priporočil ni. So le priporočila, ki jih uporabimo, potem ko postavimo vse ustrezne diagnoze pri posameznem starostniku. Pogosta praksa s predavanji o »zdravi« prehrani in telesni vadbi je ob današnjem stanju znanja obsoleten pristop in lahko težave posameznika, ki je že v stiski zaradi čezmerne telesne teže ali debelosti, še poglobi. Nagovarja ga namreč k nečemu, kar bi on sicer rad in se tega tudi dobro zaveda (sicer ne bi prišel na predavanje), vendar ni oborožen, da se tega loti »na ukaz«.
Zato je pri informativnih predavanjih vedno treba poudariti, da gre za splošna priporočila, ki jih zelo težko prenesemo na posameznika. Vsakega moramo obravnavati individualno!

Dodaten pogled na debelost na primer ponudi že pogled v zdravstveno kartoteko. Če starostnik uporablja zdravila, ki pripomorejo k razvoju debelosti, kot so steroidi, antipsihotiki, antidepresivi, antiepileptiki in celo nekatera zdravila proti povišanju krvnega sladkorja, velja razmisliti, ali obstajajo manj »obesogene« oblike zdravil.
Raziskave zelo podpirajo vključitev v skupinske obravnave debelosti, kjer debelemu starostniku omogočimo, da nova spoznanja in navade pogosto »vadi« in jih bo lahko prenesel v svojo vsakodnevno situacijo. Vključitev v skupino ponuja tudi okolje, kjer se srečujejo ljudje s podobnimi problemi, se poslušajo in podpirajo.

Poseben poudarek je na redni in posamezniku primerni telesni vadbi, ki pomaga ohranjati funkcionalno maso in s tem moč, ravnotežje ter izboljša gibalno sposobnost in ima ugoden psihofizični vpliv na zdravje starostnika.

***
doc. dr. Nada Rotovnik Kozjek, dr. med., in asist. dr. Milena Kovač Blaž, dr. med.