Si lahko srečen, če si na mestu?

Kaj je najbolj res? Da ni pomembno, kako dolgo živiš, ampak kako živiš? Ali da se je treba posvetiti cilju, če želiš živeti srečno, ne pa ljudem ali stvarem? Ali pa, da je bistvo našega življenja preprosto to, da smo srečni?

Tako so razmišljali Seneca, Einstein in dalajlama.

Sapica, ki bo ustavila vrtinec

Od treh je tu le še tretji, in tudi zadnje od zapisanih vprašanj je njegovo. Da je bistvo našega življenja, da smo srečni. Zdi se, da se misli starorimskega filozofa in velikega znanstvenika sklenejo v stavku izjemnega duhovnega voditelja in prvega med budisti tega časa.

Prav je, da človek ravna pošteno in kot je prav, in treba je hoditi po svoji poti, a če je človek ob tem nesrečen, je z njegovim življenjem verjetno nekaj narobe. Ni poti, ki bi vodila k sreči, saj je sreča že sama pot, je rekel dalajlamov šef, torej Buda.

Neke druge misli, že drugič v enem letu na tem mestu, o tem, da sta zdrav duh in zdravo telo neločljiva celota.

Za srečo je nujno, da si zdrav, in v tehle časih to ni povsem preprosto. Drug brez drugega morda zmoreta, vendar je tako njuno sobivanje lahko neskladno. Morda se takemu sobivanju v slabem reče tudi bolezen. Te misli so stare, postavljene so bile davno, zdi se, da nikoli niso bile tako želene in iskane, včasih celo na silo (samo)potrjevane, kot so danes. Danes je čas, ko se zbudiš zdrav in si popoldne morda lahko resno bolan. Danes, se zdi, je človek težko brez skrbi za zdravje, glede na vse, kar se dogaja okoli njega.

Ampak skrb za zdravje je morda ena najboljših spodbud, da zares naredimo nekaj zase. Zdi se, da se hude bolezni bojimo bolj kot tistega, kar lahko pride za njo. Da bi bili ponovno zdravi in veseli, saj je samo to tisto, kar v življenju zares velja; vse ostalo dobro je le naravna posledica tega. Ni povsem naravno, da smo zdravi, ampak zdaj vsaj vemo, kako dobro je biti zdrav.

Nekateri ljudje smo optimisti. Morda to ni znak prevelike inteligence, namreč da mislimo, da bo vse dobro že zato, ker si to želimo. Včasih sem rad tekmoval, vesel sem bil boljših časov in uvrstitev v svojem malem zaplankanem športnorekreativnem svetu, in vesel sem bil, ko sem ugotovil, da me to veselje še vedno ni zapustilo. Je pa res, da sem si končno izbral primernega nasprotnika, ki se žal zelo neprimerno obnaša, je nezanesljiv, muhast in samozaverovan, brez prave osnove.

Čeprav je po tem opisu moj nasprotnik res čudak, pa sam s seboj zares rad tekmujem. Saj pogledam, kako gre drugim okoli mene, a na srčni utrip in obremenitev v vatih pokukam le zato, da se imam za silo pod nadzorom. Če se imam, sem srečen, ker me nič ne boli. Morda se je za srečo res treba ves čas truditi, ampak za mojo srečo in dobro počutje je veliko manj boleče, če se ne trudim preveč.

37. kilometer življenja

Veliko več veselja mi prinese, če se potrudim, da se imamo vsi v naši športni skupini lepo. Če prijateljica reče, da se ima v naši športni družini tako lepo, kot se že nekaj let ni imela – pa so v skupini in ona in njen mož in njun že odrasli otrok s partnerjem, in so odlični ljudje. Enkrat na teden smo skupaj in v tistih nekaj urah naredimo nekaj za svoje zdravje. Počutimo se dobro. Po končani vadbi posedimo, in ne le za nekaj minut, kot velevajo pravila lepe vzgoje po meščansko. Imamo se dobro.

Smo zdravi in veseli in zdi se nam, da razumemo, da je to tisto, kar je v življenju najbolj pomembno. To nam je jasno, ne da bi brali Seneco, Einsteina ali dalajlamo.

Zato težko sprejemam realnost, da večina medijev veliko govori o bolezni in skoraj nobeden o zdravju. Kako boš zdrav in vesel, če ves čas govoriš o bolezni? Dokler ne bomo obrnili pogleda na življenje, do takrat ...

Bolezen ni le odsotnost zdravja, bolezen je odsotnost veselja v življenju. Življenje je gibanje. Gibanje je veselje. Če smo na mestu, bomo to težko dosegli. Kolega Albert Einstein je to vedel. »Življenje je kot vožnja s kolesom. Če želite ohraniti ravnotežje, se morate gibati.«

Bolj kot kadar koli sem prepričan, da ljudje nikoli ne bomo dosegli zdravega duha, če ne bomo najprej poskrbeli za zdrava telesa. Včasih misliš, da si se misli, ki so že bile prav tu, potem pa bile spravljene na neki povsem drug papir, znebil, pa so spet tu. Vračajo se, da bi razumel. Ko sta zdrav duh in zdravo telo sopotnika, ki korakata z roko v roki, z istim korakom, zavedajoč se, da sta vsak zase najmočnejša prav takrat, ko sta oba enako močna.

Ko sta v presečišču. Vseživljenjsko iskanje tiste preproste sreče in veselja, da se zbudiš v dan brez prevelikih skrbi in da ga prav tako končaš. Tudi tako velika, največja stvar, kot je življenje, je lahko tako preprosta. In je vedno v naših rokah. V presečišču. Živeti polno. Skrbeti za telo. Graditi moč duha. Tale bolezen, zunaj, nas ne more ustaviti. Morda nismo vsi ustvarjeni za veliko gibanja, zagotovo pa vsi tako, da gremo naprej. Tudi če se s telesom lahko premikamo le malo, je tisto, kar se nam dogaja in kamor popotujemo v glavi, brez meja.

Ampak zato, da smo občutili to veselje, smo se morali malo premakniti. Že majhen premik v stran prežene temo stran. Si lahko srečen na mestu? Ne verjamem. Nič se ne zgodi, dokler se nekaj ne premakne, je rekel. Albert. Tisti, ki je videl v prihodnost.