37. kilometer življenja

Po nekem zame, kot sem postavljen v čas roka trajanja, prehudem klancu sem se mučil, bi rekel, prav po svetopisemsko; vedel sem, da bom na koncu nagrajen z veseljem sebi ljube osebe, s katero sva na tlaki, in se ji je z vsakim novim višinskim metrom manjšala razdalja med kotički ust in ušesi, saj je je bil en sam nasmeh, in vedel sem, da bom lahko zrl na obe strani otoka, po morju, ki je ujeto v pogled tam okoli raja, kjer sem bil menda celo narejen. Slovenc, ki mu spodaj piše Narejeno na Hrvaškem? Ta je dobra in mi je všeč.



Voziva zelo stari gorski kolesi, moje je redek izdelek, samo nekaj jih je v Evropi, kolo je bilo narejeno pred vsaj dvajsetimi leti, spredaj ima toge vilice; žensko kolo je preprost model slovenske znamke, sicer z amortizerji spredaj, a težko kot smrtni greh.
Edino, kar je na kolesih novejše, so široke in dobre gume.

Najin užitek je neskončen, pa čeprav ga ustvarjava na muzejskih eksponatih. Prešine me, da se vračam h koreninam, spet na gorsko kolo, pravzaprav na kolo, s katerim sem se pred tridesetimi leti začel voziti, v resnici bolj med prvimi v Sloveniji, ne da bi to takrat vedel.

Vrnitev h koreninam? Ja, a ne zaradi starih koles, ki sva ju vzela na otok za vsak drugi dan, ko ga nisva merila po cesti; bolj me je prešinilo spoznanje, da sem najbolj vesel, ker sem v popolnoma nedotaknjeni naravi z nekom, s katerim uživam, da sem naredil nekaj dobrega, in da me najbolj veseli, da sem to storil najprej zato, da sem razveselil drago mi osebo.
Pravijo, da je največ vredno, če narediš nekaj dobrega tako, da je ob tem najbolj vesel nekdo drug: če je tako, mi je tistega dne več kot uspelo.

In morda še kašen okrušek pozabljenega več. Vesel sem bil tudi sam, čeprav je bila pot, ki sem jo težko zmogel že pred slabimi tremi desetletji, zdaj kar trda skušnja, pa čeprav sem se je lotil brez tistega prijetnega počitniškega dalmatinskega občutka, ko se vino prejšnjega dne spet spreminja v vodo.



Vedno se mi je zdelo, da spreminjam svoje agregatno stanje ... V Janezovem evangeliju beremo, kako je Jezus v galilejski Kani spremenil vodo v vino, meni pa je na Hvaru neštetokrat uspevalo prav narobe. Kakor koli že, vrnitev h koreninam, ki so bile tokrat v vodi. V zapisu o miru sem našel, da je vrnitev h koreninam iskanje pomena. To je nekaj, kar danes iščemo vsi, a se zdi, da so zadetki še veliko redkejši kot na loteriji.

Kako najti pomen? Berem ... Če želimo najti pomen, je dober način, da pogledate v seme, in seme je tukaj in zdaj, to ste vi.
Ni preprosto, saj naš um raje gleda v prihodnost, saj je to preprosto lažje, pogled v seme pa zahteva predanost, in to je mogoče le s polno zavestjo in zavedanjem, da to počnemo; če želimo raziskati seme, bomo potrebovali drugačno kakovost vida, potrebovali bomo nekakšno tretje oko, ker naši navadni dve očesi lahko vidita le lubje, ne moreta pa videti nevidnega, kar je skrito v notranjosti, skrivnosti. Potrebujemo druge oči z drugo kakovostjo, ki lahko prodrejo v seme in vidijo.

Pogled v samega sebe je pravzaprav pogled v svoj nastanek, nastajanje, pripadate temu, kar tam obstaja, čemur pripadamo, saj smo iz tistega nastali. Če se potrudimo v tem na videz nemogočem pogledati vase, se bomo zlahka našli, če se bomo odločili, da bomo namenili končno enkrat pravo pozornost samemu sebi, in se bomo kmalu bolje počutili.
V tistem hribu in tistem kamenju sem se vprašal, kako butast moraš biti – mislil sem nase, seveda –, da se najmanj odkrito pogovarjaš prav s samim seboj. Številni pravi odgovori so bili vedno tam, v tebi, pa jim nisi namenil pozornosti, da bi prišli na plan.



Jasno, da sem, kot so skoraj vsi, tak, ki nenehno zavrača pogovor s starim cepcem v telesu, ki se trudi biti zdravo, v resnici pa je bolj za v medicinsko Bistro kot za na kolo, ker sem raje zaposlen in povezan z drugimi stvarmi ...
Tako vidim le nastope, ker so zunaj nas samih. Lahko zares vem, kaj se dogaja zunaj mene, če se s čutili lahko dotaknem le videza, lahko se le premikam, se stvarem približam, se dotaknem površine?

Šele ko se pogovorim, berem, s samim seboj, lahko spoznam, kako veliko sem sposoben prav videti in kaj kakšna stvar pomeni.
Bog vedi, ali sem prav razumel ... V šole sem premalo hodil, na ulici sem bil preveč, itak, me je prevevalo, ko sva bila na vrhu in čutila, kako prijetno je tam gori, kamor so postavili domačini velik križ, ki se vidi že od morja.
Pogled se kar sam od sebe spusti tja, kjer čutim, od koder da sem po svoje doma, ali pa se počutim, kot bi bil.
Sem gor, do pogleda in tistega, kar je za njim, sem se potrudil, ja, garal sem, da se lahko premikam, kot tega dne, in prav nič se ne bojim jeseni.

Ne bo preprosta. Ne zaradi podkožnih ministrov ene in druge strani, ki jih bo življenje zdaj zdaj popeljalo h kozmetičarki in jih ne bo nikoli več, pač pa zato, ker se bo v naslednjih mesecih začel odhod tega najslabšega obdobja v življenju večine ljudi.
Preden bo spet dobro, bo, kot je to pač na tem planetu, še malo bolj naporno.

Tako kot je to pri nas, ki se gibamo. Vemo, da je pod vrhom klanec najbolj strm, da je zid tam nekje okoli 37. kilometra maratona, največja bolečina pri zadnji ponovitvi vaje, da je največja groza zadnjih dvajset sekund v ringu; saj je pri vsem isto. Tisti, ki se gibamo, smo po poti verjetno vsaj malo pogledali vase, čeprav je ta pot dolga in traja za vedno, veliko časa porabimo, da gledamo in nič ne vidimo, in potem pa nas v tisočinki prešine in najdemo misel in smisel, ki smo ju tako dolgo iskali.
Kot pri maratonu: tako veliko časa smo porabili za vadbo, da bi na koncu dobili kar najkrajši čas.

Ko bomo jeseni spet iskali, pomeni, se bo morda kdo spomnil, da je ta tako blizu, da ne more biti bližje. Stala sva na vrhu, bila sva utrujena. Čakala naju je pot domov, na sever, veliko stvari naju čaka in nekatere sploh niso preproste.
Običajna človeka sva, v vsem dobrem in slabem. Ko se gibava, sva boljša, iskrenejša, odgovori in rešitve niso pri drugem, pač pa veliko bližje. Tako rekoč v lastni obvezni opremi. Tako je preprosteje ostati zdrav.