Saj res, komu zvoni?

V tisti posebni tišini, kot se v Ljubljani naseli v vročih avgustovskih dneh okoli tretje ure popoldne, ko se zdi, da v mestu živijo le zidovi, in ne ljudje, je vročico razparal pisk lokomotive, tam nekje od Šiške. In potem še eden in še eden.



Nekaj ur poprej sem si vzel jutro zase in s prijateljem sva jo zavrtela v Polhograjske dolomite, v neke skrite dolinice, kjer skorajda ne srečaš človeka in kjer se niti v najhujši pripeki ne ujame sopara; sveže je, vedro, zelenilo te kljub klancem, ki imajo tam redni občni zbor in jih je veliko, vleče gor, tja proti modrini neba, ki se sem ter tja pokaže izpod svoda krošenj in bregov, ki te pokrivajo na tej čarni poti.

Na koncu se je nabralo za tri ure vrtenja, tudi tam, skozi vas, katere ime je menda v svoji drami zapisal Ivan Cankar.

Piski so me dvignili iz dremeža, ki sem si ga privoščil z načrtom – nisem zmogel spremljati tekme naših košarkarjev za olimpijski bron in sem raje zaspal.



Pisk lokomotive ... Morda so naši zmagali, morda jim je uspelo, zakaj bi sicer vlaki piskali, me je prešinilo v nenadoma svetlem izpod vek, čeprav sem v sebi vedel, da ni tako.

Nič ne de, so porazi, ki so na papirju, a v življenju prinašajo zmage – mnogo otrok bo začelo ali nadaljevalo igranje košarke, potem ko so na televiziji videli, kako zaneseno jo igra skupina odraslih prijateljev.

Vsak koš je novo veselje, vsaka dobra poteza je nov nasmeh in vsaka nova zmaga je manj neverjetna.

Košarkarji so združili Slovenijo. Vsaj tako kot drugih pet, ki so se domov vrnili z odličji, ki so jih dosegli med vsemi najboljšimi na svetu.

Zakaj smo se Slovenci tako, kaj naj rečem, po nekem naravnem ali božjem redu, združili v enem? Ker nas ni nihče razdruževal. Ker je v športu tako, da lahko le skupen vdih prinese trenutek olajšanja in dolgega izdiha po uspehu.

Prav sloga po olimpijsko je tisto, kar nam najbolj slikovito in iskreno brutalno pove, kako narobe je bilo marsikaj v dneh pred igrami in kako narobe je najbrž spet, morda že danes. Ali jutri ali čez en teden. Spet na vsakem bregu. Zakaj?



Zato ker to ljudem na oblasti najbolj ustreza. Le med seboj sprti ljudje in kapljice sovraštva, ki ga oni okoli oblasti genialno spuščajo med njih, le to jih lahko obdrži na oblasti. Čeprav se nam športnim navijačem zdi, da se v vsakdanu oni gori neskončno sovražijo, je stvar preprosta: malo se, morda niti ne, a eni in drugi bi brez sovraštva potonili in bi za večno odpadli od zlatih jasli.

Slovenskim navijačem nam morda ni uspelo dosanjati vseh sanj na Japonskem, a tu, v domovini, je naša moč ogromna. Če ne podpremo tistih, ki netijo in sejejo sovraštvo, ali očitno, vsem na očeh, ali tako sofisticirano, kot bi si želeli Nobelovo nagrado za zlobo, so brez nas ničle.

Malo jih je, ki bi se, če bi bile olimpijske igre oblastnikov, lahko uvrstili nanje, če bi tam iskali najboljše na planetu. Saj so, na obeh straneh, a jih je malo, da človeku deset prstov, če bi jih štel z njimi, precej čez številko hodi. Zato je morda bolje, da se navijači držimo športa, mogoče poleg navijanja za naše tudi kot sami svoji športniki, zase.

Zelo dobro poznam nekaj olimpijskih zmagovalcev in tistih, ki so z iger v zadnjih desetletjih letih prišli s srebrom in bronom, ali pa so bili tik pod vrhom, in z nekaterimi sem stkal nekaj, čemur mnogi pravijo prijateljstvo, sam pa mislim, da je več; to je zaupanje.

Če človeku zaupaš, je to veliko več, kot če praviš, kako rad ga imaš in da bi zanj kot prijatelj storil vse. Ljudje, ki si zaupajo, ne potrebujejo takih besed niti se jim ni treba vsak dan srečati. Tudi v domovini nikoli ne bomo vsi prijatelji. Morda pa lahko, s pomočjo športa, predvsem tistega, ki se nam dogaja v lastni omaki, se pravi v našem znoju, začenjamo bolj zaupati tistim, ki počnejo podobno.



Tistim, ki so tako po nebeško preprosti, da si želijo zgolj zdravja, miru in spodobnih odnosov med ljudmi. Košarkarji so zaupali drug drugemu in trenerju, veslač Beni trenerju in pred tem tistemu, ki ga je po poškodbi spet postavil v čoln, Tina metom in obsesiji trenerja, Janja vsemu, česar je sposobna, in, kar najbolje poznam, Tadej in Primož sta zaupala Andreju Hauptmanu: še zlasti Primož je šel na čas slepo za njegovim glasom, Tadej tako in tako ve, da ga je v življenje, kot je, itak postavil Andrej.

Zaupanje v kolesarstvu je nekaj, česar je malo, ta šport žal ne temelji na zaupanju, ker je preveč brutalen. A tokrat je šlo, do brona in zlata, in čez desetletje ali dve bo čas, da bomo ti dve izjemni vožnji tudi razumeli, razumeli, iz česa vse sta bili stkani.
Brez zaupanja ne gre.

Andrej Hauptman je trener, ki je majhni zeleni piki na globusu pomagal prinesti dve odličji, zlato in bronasto. Ko se je vrnil, je odstopil kot selektor slovenske kolesarske reprezentance. V času, ko je ta ena najmočnejših na svetu in ko sta dva naša morda najboljša na svetu, še kakšen ali dva pa ne prav daleč zadaj.

Malo je ljudi, ki imajo take človeške lastnosti in tako čisto dušo kot Andrej. Prepričan sem, da je odstopil zato, ker nima zaupanja v ljudi, ki gnezdijo v slovenskem kolesarstvu. Kukavičje jajce ...

Brez zaupanja ni nič, vse se podre. Kjer koli se to zgodi, pridejo do besede ljudje, ki lahko živijo le v razklanem in skreganem svetu.

Ko se na vrhu uspehov brez besed poslovi človek iz športa, ki je morda nov slovenski nacionalni šport, se pravi, da je vsrkal tudi na tisoče in tisoče nas navadnih rekreativcev, bi na Olimpijskem komiteju Slovenije morali zvoniti vsi zvonci.

Tako veliko je treba, da pride en sam samcat športni uspeh, in tako malo, da se vse sesuje.

Med pisanjem sem na mizo dobil knjigo Lore Klinc, angleški prevod Kilometra nič. Kilometer Zero. Ne verjamem v naključja.
Nekaj malega sem zapisal vanjo. All the greatest things are done with love. Vse največje stvari so narejene z ljubeznijo.



Če svojega dela ne opravljaš z ljubeznijo, ne more nastati nič velikega. Tudi v športu. Ni olimpijskih nastopov in odličij.
Da ni tako? Morda.

A poglejmo skozi okno, kam nas je pripeljalo sovraštvo.