S potovalnim kajakom okoli Istre

Zbudil sem se čisto polomljen. Najraje bi se obrnil in spal naprej, ko me je nekaj zmotilo. Začelo se je daniti, od nekod se je slišalo šumenje. Ko sem spet zaprl oči, se mi je zazdelo, da svet pred mano valovi. Odprem oči in zdaj se mi je zazdelo, da se premika strop nad mano. Kup nenavadnih občutkov in nič mi ni bilo jasno.

Potem pa v možganih naredi klik in film zadnjih dni se odvrti. Počasi se spravim iz šotora, katerega strop sem pravkar občudoval in pogledam naokoli.

Nad Kamenjakom, na skrajnem jugu Istre, se je začelo daniti. Nikjer nikogar, morje pa je bilo čisto mirno. Nisem bil čisto prepričan, da je tovrstno taborjenje čisto po PS, pa se mi je zazdelo, da je najbolje, da se čim prej poberem stran.

Zadnji teden je bil precej naporen. Žena mi je v Opatiji pomagala spraviti z avta potovalni kajak, iz prtljažnika sem zložil še nekaj krame in potem sem bil nenadoma prepuščen samemu sebi.
 

Dolga pot na morju

Dogovor je bil tak, da se čez kakšen teden slišiva in da povem, kje v Slovenski Istri me bo pobrala. Kaj bom počel v vmesnem času, ji ni bilo čisto jasno, meni pa tudi ne povsem. Še nekaj dni prej sem iskal morebitnega sotrpina za družbo, potem pa se je izkazalo, da iz tega ne bo nič.

Dolga pot na morju se začne s prvim zaveslajem in tako ni bilo druge, kot da se spravim v kajak in odpravim proti jugu. Imel sem približen zemljevid in to je bilo vse. Pametnega telefona nisem imel. Prvič, ne znam ga in nisem ga voljan uporabljati, drugič pa, zdelo se mi ga je škoda, da bi ga razžrla morska voda. Orientacija je bila tako enostavna in čisto taborniška. Sonce ves prvi teden vzide na levi, se čez dan pomakne pred tebe in nato zavije na desno. Potem je pa večer. Na drugi strani Istre se orientacija obrne.



Ob samem začetku sem se nameraval iti neki luksuz. Veslati čez dan, potem pa prespati v kampu, mimo katerega bi priplul. Potem pa so se mi začele postavljati ovire. Najprej se mi je zazdelo škoda denarja. Potem se je izkazalo, da ti uprava kampa določi mesto za šotor, ki je precej oddaljeno od morja, in da je kajak za tovrstno nošnjo precejšen križev pot. Tako se je kot boljša možnost izkazalo, da vsak večer pristanem v kakšnem skritem zalivu ali pa najdem samoten otok. Na moje presenečenje se je izkazalo, da je Istra morda turistična dežela, da pa je divjine še vedno na pretek.

Tja do Brestove si turistična naselja slede drugo za drugim, potem pa se obala postavi strmo pokonci in vse skupaj postane hudo samotno. Samota je prav zanimiva reč. Nekaj dni pred odhodom sem si za ogrevanje ogledal film Brodolomec (Cast Away) s Tomom Hanksom v glavni vlogi. Njegovo razmišljanje mi je hitro postalo domače. Začel sem se pogovarjati sam s sabo. V tistem trenutku, ko je bilo treba kaj storiti, pa sem si rekel: »No, pa pojdimo.« Pa pri najboljši volji razen mene, vesla in kajaka ni bilo nikogar na spregled. Wilsona v obliki odbojkarske žoge si sicer nisem omislil, vendar mi je bila tudi takšna družba z vsakim novim dnevom vedno bolj zanimiva in verjetna.



V Medulinskem zalivu je cela vrsta otokov. Nekateri od njih so spremenjeni v luksuzna letovišča, drugi so spet čisto prava divjina, katero biča neprestan veter in jih žgoče sonce spreminja v kamnito puščavo.

Vse to je bilo le ogrevanje pred plutjem okoli Kamenjaka. Naravni rezervat je kamnit zob, ki sega naravnost proti jugu, obvladujejo ga močni tokovi in neprestan veter, ki kot zakleto piha vedno v prsi ali pa v bok. Ni preostalo drugega, kot da se ga lotim. Zdaj ni bil čas za zabušavanje in gledanje naokoli. Več ur zapovrstjo sem trdo vihtel veslo in se boril za vsak centimeter.

V trenutku, ko sem popustil, je bilo jasno videti, da me vleče nazaj. Prej pohleven kajak je nenadoma začel strmo padati v valove in se na drugi strani hrepeneče dvigati proti nebu. Nič kaj prijeten prizor za nekoga na odprtem morju. V tistem trenutku, ko sem obplul rt, sem se obrnil za 180 stopinj, vse težave so hipoma minile, globoko sem si oddahnil in začela se je pot proti severu.
 

Celodnevno veslanje

Celodnevno veslanje mi je izpilo zadnje atome moči. Zaplul sem do Fenolige, majcenega otočka, prepredenega z dinozavrovimi stopinjami in morda stotimi metri premera. Z muko sem izvlekel kajak na suho, postavil šotor, razvlekel spalno vrečo in utonil v nemiren sen.



V trenutku, ko človek vstane iz šotora in se spravi v gibanje, se tudi počasi težave izgubijo. Začne se vsakodnevna rutina. Podiranje šotora, pakiranje vsega v nepremočljive vreče in večno računanje kvadrature kroga. V tem primeru reševanje rebusa, kako precej krame spraviti v dva tesna prekata kajaka. Zrinem še kajak v morje, se spravim vanj v precej neprijeten položaj, ki bo stalnica vse dolge ure tekočega dne, pogled na bližnji otoček s svetilnikom in ajd, na dolgo pot.

Kamnite obale Kamenika so prava paša za oči in podoba pravcate divjine. Vendar se že takoj severno od njega začno tiste prave nevarnosti. To niso niti približno beli morski psi, ki so jih menda opazili prav tu v bližini prejšnji teden, pa morilski vetrovi in zahrbtni morski tokovi. Ne. Tista prava nevarnost so turisti. Ribiške barkače se ukvarjajo s svojim poslom, ribiški čolni in stare barbe ležerno praznijo vrše, v katerih so bile nastavljene pasti za rake.
 

Prava nevarnost so prenapeti dopustniki

Najbolj nevarna sta predvsem dva primerka. Prvi je nadobudni bogataš s čisto novim gliserjem, ki navdušeno bezlja naokoli. Drugi pa mladenič dvajsetih let, ki ima za hrbtom prav toliko staro mladenko. Naokoli se vozita z vodnim skuterjem. Za tovrstno početje ni treba imeti prav nobenega izpita, je pa treba seveda na mladenko narediti vtis. Najlažje je to napraviti z norenjem naokoli. Prestrašeno dekle se s čvrstimi prsmi stisne ob voznika. Za kaj takega se je pač treba potruditi. Torej, bolj ko divjaš, bolj se bo stiskala k tebi.



Tovrstni položaj je za popotnega kajakaša smrtno nevaren. Premikaš se v najboljšem primeru z deset kilometri na uro, plovila pa glisirajo naokoli kot blisk. Občutek keglja na kegljišču prav hitro postane zelo domač. Občutek bližajoče krogle oziroma plovila, ki drvi proti tebi, ob občutku popolne nemoči, zna človeku resnično vcepiti strah v kosti. Mogoče tudi po lastni krivdi. Predpisi pravijo, da se morajo kajaki držati obale.

Vendar je vsepovsod polno manjših zalivov. Že po nekaj dnevih človeku postane jasno, da plutje po obodu zaliva pomeni precejšnje podaljšanje poti. Zato si utrujen popotnik prav hitro začne iskati bližnjice. Najbolje tiste kar počez prek zalivov. V takih primerih se pa človek prav hitro znajde precej daleč stran od obale. To pa zna biti nevarno.

Precejšen del zahodne Istre je posejan s številnimi otoki. To niso samo Brioni, kjer si je pokojni maršal ustvaril zlato kletko, v kateri ni opazil, da svet okoli njega razdirajo centripetalne in centrifugalne sile, ki so prav kmalu po njegovi smrti državo raztreščile v prafaktorje.


 

Otok do otočka

Vse povsod je polno majhni otokov, ki si sledijo eden za drugim. Tu se človek začne prav kmalu obnašati po balkansko. Avtokampi so prav primerna oskrbovalna točka. Pristaneš tako in tako na plaži, kjer si zunaj nadzora. V bližini je market pa WC pa tuš in še kaj bi se našlo. V tistem trenutku, ko bi se moral prijaviti in pokazati denarnico, si že daleč naprej na poti. Samotnih otočkov, primernih za divje kampiranje pa tudi toliko, kolikor srce poželi.

Obala Istre je bila stoletja pod beneško oblastjo. Tudi še po stoletjih, ko Serrenissime že dolgo ni več in se je struktura prebivalstva v viharjih 20. stoletja temeljito spremenila, človeku lepota obmorskih mest jemlje sapo. Vrsar, Poreč, Novigrad in krona vsega: Rovinj. Eno mestece lepše od drugega.



V zadnjem od teh, v Umagu, se je treba lotiti še birokracije. Pogumno zaplujem v marino. Pristanem in se odpravim do obmejne policije. Začudeni policist se me loti z vprašanji. Po medijski in socialni izolaciji zadnjega tedna z obema rokama pograbim priložnost za razgovor. Nekako vmes opraviva še carinske formalnosti.

V Piranskem zalivu oziroma Savudrijski uvali sta menda stalno naš in hrvaški patruljni čoln. Tudi fantje, ki ju upravljajo, so zdolgočaseni. Zato si popestrijo čas s tem, da prežijo na morebitne mejne kršitelje. Tistega dne sem imel prespati nekje pri Savudriji, a mi je policist pojasnil, da dovoljenje za prestop meje velja le za tisti dan.



Tako ni preostalo drugega, kot da spet zaviham rokave in se zrinem do Slovenije. Trdovratno vihtim veslo in se prebijem mimo avstro-ogrskega svetilnika v Savudriji in zavijem proti Sečoveljskim solinam. Na drugi strani je vasica Seča in tam me že čaka prevoz domov. Mukoma se skotalim iz kajaka, zemlja se zaziblje pod nogami in desetdnevna avantura na dolgi poti okoli Istre je pri koncu.
 


*** 
Janez Mihovec, avanturist, Poletov bralec