Drugačen kolesarski izlet po Goričkem

Vsled neverjetnega razmaha in zanimanja za cestno kolesarstvo se je nekako odrinilo stran kolesarjenje v naravi. Vsaj za širšo javnost je trenutno pač »hit« dvojec Roglič – Pogačar pa tudi ostali naši cestni »matadorji« niso neka neznanka.

 

Na raznih spletnih straneh se vseeno veliko piše in debatira o zdravem kolesarjenju, torej takem, kjer se vozi po peš poteh med polji, utrjenimi potmi po gozdu, vmes se niti asfaltu ne moreš izogniti. Tako kolesarjenje je več ali manj navadno v družbi, ni »navito«, kakor pravimo navadno dirkanju na cestnih kolesih. 

Sam vozim tako cestno, kakor treking kolo in priznam, da so obdobja, ko se vozim več ali manj samo z enim, nato mesec, dva z drugim kolesom. Nikoli pa nisem imel neke želje presedlati tudi na gorsko kolo, po svoje niti neke bistvene razlike med trekingom in gorcem, razen po izgledu, nisem upošteval. Vse do zadnjič in trenutka, ko sem zelo hitro spoznal, kaj je bistvena razlika med kolesoma, kaj nudi eno in kaj drugo.


 
Cestni kolesarji imajo mnoge klube, društva, omislijo si veliko tur, druženja. Kaj pa ostali? Zadnje čase, vsaj v Obmurski pokrajini sta se za sedaj pojavila dva facebook združenja za MTB kolesarstvo. Dobro, sem si mislil, ko bo prilika, se kje pridružim, drugače pa naj oni vozijo. Jaz imam, kar imam glede tur in druženja, neke večje potrebe po spremembi pa v teh letih ne potrebujem. In zarečenega kruha se velikokrat največ poje!

Nekako  zasledim, da se na Goričkem pri Marofu zbirajo ljubitelji MTB kolesarstva. In se prijavim preko računalnika, kajti skupina je zaprta in bi se moral včlaniti. Ker ravno nisem ljubitelj računalniških skupin, združenj… drugače niti ni šlo. Seveda se posvetujem z Igorjem in Danijem, naložim GPS traso oz. kar dve. Daljšo in krajšo ter začnem malce študirati, kam vse vodi trasa.

Mnenja sem bil, da nekih skrivnosti ne more biti, šele na kraju samem pa sem hitro dojel, da sem se hudo motil. Vsled moje površnosti pri takih zadevah sem traso res preštudiral površno. Ampak o tem pozneje.

 

Začetek v hladnem jutru

 
Z Igorjem se zmeniva, da greva na izhodiščno točko oz. štart kar s kolesi. On ima gorca, sam pa trekinga. Sem pa ta treking dva dneva pred štartom dal opremiti z veliko širšimi gumami, katere so se pozneje kar izkazale kot dobra, odlična izbira. Iz Sobote preko Černelavcev začneva kolesariti uro in pol pred štartom, čeprav je bilo do Marofa oz. Mačkovec le nekih sedemnajst kilometrov.

Vreme solidno hladno, ampak napovedano je bilo lepo vreme in se kaj prida oblačiti niti ni bilo potrebno. Vsaj pri meni, je bilo to nemogoče. S sabo sem namreč vzel tisti nahrbtnik poln fotografske opreme, katera za nameček tehta še kakšnih pet kilogramov in pozneje notri tlačiti odvečna oblačila ni bilo mogoče. Tako je bilo tudi smiselno, da kolesariva bolj počasi in da ne prepotiva preko neke normalne mere. Kajti na Sebaščan oz. gornji del Pečarovcev vodi dokaj hud klanec za prekmurske razmere.

Dober kilometer, kakšnih sto višinskih metrov in nato še vzpenjanje proti Marofu je bilo za jutro in predvsem mene, kateri imam itak že kakšnih petnajst kilometrov viška že začetna priložnost za potenje.

Do Marofa je vseeno šlo gladko, tam je bila že večja skupina kolesark in kolesarjev. Bilo pa nama je čudno, da med potjo nisva srečala nikogar na kolesu. Šele tu izveva, da sva bila edina, katera sta prispela s kolesi. Po koncu skupne ture mi je bilo jasno, da najina poteza ni bila ravno najbolj pametna.

Ampak, prvič kot prvič in človek nima izkušenj. Nekaj o Marofu na kratko, da ne bomo delali reklame. Nekdaj je bilo to posestvo, kaj vse so tu delali ne vem. Na dvorišču Marofa oz. dvorca sem bil zadnjič mislim da leta 1985 ali kakšno leto pozneje in to ob 40. obletnici igranja košarke v Sloveniji. Če kdo tega ne ve, se je takoj po II. svetovni vojni začelo prvič igranje košarke v Murski Soboti.



Danes od neke »slave« ni ostalo nič, saj obe soboški ekipi životarita v različnih ligah. Pa tokrat pustimo košarko? Mimo Marofa se kolesarji vozimo velikokrat, na samo dvorišče, v klet in v gostilno, pa redki zahajajo in sam sem med temi. Sam Marof leži nad vasjo Mačkovci, vmes pa je motokros dirkališče, kjer velikokrat vadi tudi naš prvak Tim Gajser.

V sklopu Marofa je dvorec, vinska klet, dokaj nenavadni stanovanjski objekt in nenadomestljiv domači pes, kateri več ali manj preko celega leta poležava na cesti, katera povezuje Pečarovce in Mačkovce. Verjemite, če se pelje mimo kolesar se sploh ne gane s sredine ceste. Tak pač je, kar nam je pozneje povedala tudi »vertinja« oz. lastnica. Pa o tem bodi dovolj, kakšna slikica že dovolj nazorno prikaže dvorec.


 
Preidimo h kolesarstvu in MTB turi. Po prijavi je bilo še nekaj časa za prijave, kjer si se moral samo podpisati in prispevati simbolični prispevek za manjše stroške organizacije in hrano na koncu. Vmes smo se morali znajti sami, kako pa, se bo tudi napisalo. Po svoje razumljivo, saj se bomo vendar vozili po hosti, med njivami, samotnimi potkami in nikakor po mestih, polnih trgovskih centrov in ob bencinskih črpalkah, katere so dandanes založene z vsem, razen s sloni, če ne še celo z šiviljskimi iglami?

 

Podajanje »zidakov« preko potoka

 
Razdelimo se v dve skupini, večja se je odločila za daljšo turo v dolžini kakšnih 55 km, dočim smo imeli mi na »programu« nekaj čez 40 km. Obe trasi sta bili že po podatkih dokaj težki, z veliko višinskimi metri. »Šejf« oz. vodja kolesarskega potepanja je imel krajši nagovor in vsaka skupina je krenila v svojo smer. Kot prvi sem moral kreniti pred našo skupino, kajti hitro sem moral najti neko primerno mesto za prve foto utrinke.

Postavim se ob cesti, katera je vodila mimo pokopališča do vasi Mačkovci in čakam. Ne vem, so kaj recitirali zgoraj, ampak kakšni dve minuti jih ni bilo nikogar. To skupino sta vodila Dani in Marko in prvi pripelje. Ker me dobro pozna, hitro spremeni obraz v kamnito gmoto. Točno ve, da sem preklemansko jezen, če kdo bulji vame oz. še huje, maha z roko ali me kako drugače pozdravlja medtem, ko fotografiram. Mnenja sem, da taka fotografija popolnoma izgubi športni motiv. Torej kolesarjenje, hitro so odbrzeli po hribu navzdol mimo mene in dokler sem pospravil svojo kamero oz. Canon, so bili že precej stran.



Po prihodu v dolino in nekje na sred vasi hitro zavijemo po dokaj veliki naklonini v hrib in priznam, tu se še nisem vozil. Kar težko sem prisopihal gor, nekaterim je šlo zlahka, nekateri smo se mučili, nekateri so bili s »štromarji« in ti so dali v vzpon še najmanj moči.
 
Kako lepo sem si dopovedoval po vzponu in kolesarjenju med polji, malce po gozdu. Nekaj počasnejših so hitrejši počakali v gozdu, sam pa sem spet krenil naprej in jih čez kakšnih dvesto metrov počakal. Da naredim spet kakšno fotografijo. To storim, čeprav razmere za fotografiranje zaradi senc niso bile optimalne.

Ker ima vrag vedno tudi mlade, smo nato nekje ali zašli, ali pa je garmin kazal smer vožnje pač tja, kamor je kazal. Hitro se znajdemo  na brezpotju, kolesa smo morali porivati vsi in to solidno v hrib. Malce smo se pogajali kam, nekaj jih je gledalo telefone, pa garmine. Sam teh težav nimam: ker na bližino slabo vidim bi moral iskati očala, pa to spet pospravljati. »Ćorava posla« bi rekli naši južni bratje in tega se navadno držim. Lepo sem sledil ostalim, prilezemo do ceste Moščanci – Kuštanovci in se napotimo ponovno proti Mačkovcem.



Po dokaj strmem spusti zavijemo v smeri Stanjevec in ponovno sem si moral priznati, da se tu še nisem vozil. Na srečo, kajti ponovno nam je nagajal garmin in nas usmeril na neko čudno cesto, dokaj valovito z mešanico listja, zemlje in asfaltnih kosov. Tu nam en kolesar pade in se solidno udari v koleno. In šele danes sem izvedel, da je bilo koleno takrat malce boleče, vendar je bila težava drugje, za kar takrat niti ni vedel: zlomil si  je tudi rebro.

Po nekaj težavah prispemo v Stanjevce, se spustimo po enih »vratnijcah« oz. travniški potki in hočemo prečkati Peskovski potok. Pa mosta nikjer oz. nekaj brun je nakazovalo, da se je zadeva podrla. Na srečo je bil brez vode in ker je bila struga precej globoka, vse zaraščeno smo veliko improvizirali. Kolesa smo si podajali, kakor pri zidarjih zidake. Malce  je trajalo, ampak spravili smo jih pa čez. Vse ob spremljavi burnega smeha.


 
Sledilo je nekaj kilometrov solidnega terena, nekaj asfalta, nekaj makadama, nekaj skozi gozd po utrjeni traktorski cesti. Z nami je bil tudi kolesar, kateri sicer živi v Soboti, vendar je iz Srbije. Malce ga je »skrbelo«, kjer smo. Pa sem mu razložil: naprej oziroma na vzhodu je Madžarska, levo od nas Avstrija, za hrbtom Italija in na jugu oz. desno »Hrvatska«.

Ob smehu je razlago »stoićki« sprejel in več ni spraševal. Na koncu gozda in pod Križevci smo se ponovno ustavili, da je vsak pojedel, kar je imel. Pijačo je imel še vsak, vendar smo malce stegovali jezike in sanjali dobro hladno pivce, kakor se pravi. Pa ni bilo gostilne ob trasi, vsaj ne še tu. Bo potrebno vzdržati? A ma ne! Nekje pa bo že prilika v tem Prekmurju, kjer ima vsaka vas svoje nogometno moštvo, eno pokopališče ali celo dvoje (evangeličansko in katoliško) in seveda skoraj vsaka tudi gostilno pa bomo že kaj našli?


 
Bazen ob hiši oz. gorički »Beverly hills«
 
Pot nadaljujemo nad spodnjim delom Križevec, vreme je postalo topleje. Ker nisem imel kam dati oz. niti ne kaj sleči, zato sem bil rajši tiho s tem, da mi je prevroče. Spustimo se v Križevce in se ob nogometnem igrišču usmerimo v gozd in proti domu vider imenovan Aqualutra. To sem videl nazadnje lani in je bilo v slabem stanju.

Žal, tako se marsikje dela z evropskim denarjem: nekaj se naredi, potem se to ne vzdržuje. Pustimo, pot je vodila strmo navzgor in neko vzpenjanje po gozdni poti, po listju, tudi po makadamu je veliko težje, kakor po asfaltu. Vsaj mene je na neki travniški potki začelo zanašati in to je pomenilo, da je potrebno sestopiti. Dobrih sto metrov sem potem pešačil.

Ostali so nekatere od nas počakali na cesti in začel sem se spraševati, če sem tu že bil? Zavijemo malce dol po hribu, prispemo do nekih obnovljenih hiš, ena je imela celo zunanji bazen. Sem tudi tu že bil? Nisem se spomnil, da sem pred leti obiskal nedaleč stran soseda, kateri se je preselil in nisem bil pozoren na te hiše. Sledil je zelo, zelo strm in dokaj dolg vzpon proti nekemu nasadu ter vožnja skozi gozd do kar široke makadamske ceste Kančevci – Križevci.


 
Zavili smo proti Križevcem in tam srečali nekaj ostalih z daljše trase, kateri so prispeli po neki drugi cesti. Ponovno se seveda nisem ustavil, ampak se spustil po Panovskem hribu navzdol in jih počakal. Tu so nastali že lepši posnetki, saj sem imel tako čas, da vse namestim, pa tudi senc ni bilo, svetlobe dovolj.
 
Če pijače zmanjkuje?
 
Malce izven začrtane trase smo krenili v Bokrače k Tremlu. To je turistična kmetija, od mene že dolgo zapostavljena, čeprav se res veliko vozim mimo. Ja, tule pa je bilo pivo in eno  je res pasalo. Ker imajo tudi tri mačke in nekateri smo kar obsedeni z njimi, se nam je res polepšal dan. Potrebno pa je bilo naprej, malce lesenih nog smo se spravili na kolesa, do vinotoča prav tako lastnika Tremla je bilo kakšnega pol kilometra navzgor.

Malce se je sopihalo… Nato se je proti cilju krenilo najprej proti Košarovcem, sam pa sem »žmejro« skoraj na obe očesi, saj te tu navadno pričaka kakšen večji pes… in to na cesti. Tik pred vasjo dokaj strm, sicer ne dolg, klanec in če bi tu pridivjal na cesto kakšen »pesek« večje baterijske vrednosti, mu uiti ne bi mogel nihče.

Pa ni bilo nič… da ga vrag ni pobral v pol leta, odkar me je zadnjič tu preganjal je bilo težko verjeti. Bo že, da je počival in se mu ni ljubilo pogledati, če je imel kdo kakšne spodnjice pod kolesarskimi hlačami. Ha, ha, ha… samo da meni takrat ni bilo ravno do smeha. No, tale cesta je vodila proti Dolini, malce preveč smo zašli proti vasi, se obrnili in predzadnja muka je bila pred nami. Mimo nekih travnikov, njiv, obkroženimi z gozdom. Hitro dojamem, da smo se nekdaj tu veliko vozili oz. krožili po progi in si merili čase, kako napredujemo ali nazadujemo. Srečamo neke gozdarje, tudi »pitino« so imeli, vseeno pa nas je bilo preveč, pa tudi ljubilo se nam ni, da bi malce »požicali«. Pa saj je bil cilj… že skoraj pred nosom.
 


Na vrhu pridemo do asfalta oz. ceste Moščanci – Križevci na Goričkem. Ker nisem imel garmina »v pogonu« sem samo sledil, spust proti Moščancem je bil glede na dosedanja težka »penjanja« kar prijetno opravilo. Spodaj v Moščancih zavijemo po asfaltu proti Dankovcem in dokaj hitro zapustimo cesto, zapeljemo preko železniških tirov in se ob njih zapeljemo proti Mačkovcem. Neka srednja hitrost, več je bilo pogovarjanja, nekega hitenja ni bilo. Do cilja je bilo še nekaj kilometrov, vedel sem, da bo še en vzpon. Samo kje? Ravno ob progi se dosti ne vozim, na nekaterih odsekih še nikoli. No ja, verjetno bo vzpon tam, kjer smo se v začetku spustili. Opa… še vedno smo ob progi, nikamor stran, razen malce v hrib, pomotoma skoraj zavozimo na eno dvorišče.

Pa dol, pa ponovno proti hribu in takoj med dvema hišama v še en hrib. Naenkrat se skoraj ustavim, še je bilo toliko časa, da sem hitro prestavil na najlažji prenos. Naredil to sekundo, dve kasneje, bi moral pešačiti. Kot bi se zaletel v Grand Canyon, morda zagledal steno K2.

Uh, čim se je le malce poravnalo pogledam na števec in kaže mislim da 26% naklonine. Merilca srčnega utripa navadno ne nosim, koliko bi pokazal niti ni tako važno. Itak bi srce pobiral na asfaltu ali obcestnem jarku. Glede naklonine je potrebno vseeno računati, da se jaz vozim s trekingom, kjer je najmanjši verižnik spredaj 32 zobčkov (gorci imajo mislim da 24), kolo tehta več kakor 15 kilogramov, foto oprema skoraj 5 kilogramov, sam 12 do 15 »kilogramčkov« preveč… leta tudi niso moj zaveznik, saj jih štejem čez šestdeset. Pa sedaj… da ne bom naprej pisal.
 
Še zadnje sopihanje
 
Na koncu vzpona prispemo do pokopališča in kapelice in na cesto, kjer smo se zjutraj spuščali. Ta del vzpona se je sedaj opravil kot za šalo. Konec je. Zgoraj se druščina zbere, na mojo pobudo so obstali kakšno minuto, da sem se odpeljal do Marofa in pripravil fotoaparat. Se pripeljejo, se v ravno vrsto, kot smo se dogovorili tudi ne postavijo. Tu in tam ostane kateri zakrit. Bo že, da se eden skozi drugega vidi, se verjetno ne sekirajo, a?

Kljub vsemu… naredim tri, štiri sprejemljive fotografije in to je bil konec, kar se tega tiče. Navadno kakšnega zaključnega slavja ne fotografiram in ga tudi tu nisem. Na dvorišču Marofa oz. pokritem delu restavracije dobimo res okusno hrano, sam sem izbral ajdove cmoke in neki gobov gulaž… ker so bile še repete je bila naslednja izbira nekaj mesnega in … da se ne bi komu preveč cedile sline? Vse se poplakne z vinom domače pridelave iz vinogradov okoli Marofa.
 


Kakor sem napisal že na začetku, sva z Igorjem edina prispela s kolesi. Potrebno je bilo domov, proti jugu, kontra pa je pihal veter, kot bi bili v Vipavski dolini. Do Pečarovec je bilo malce gor, pa več dol, proti Šalamencem pa sem naju usmeril po makadamu in po gozdu najprej do Vaneče in mimo, kakor sam pravim »banditen hausa«, še zadnji spust in potem malce mučenja vse do Sobote. Nič kaj drugega ni bilo ta dan, kakor prijetno druženje, dokaj težko kolesarjenje z veliko vtisi. Sam sem si pa naprtal še precej dela, kajti fotografije je bilo potrebno doma še obdelati, preimenovati, veliko kolesark in kolesarjev jih je hotelo imeti in to vse dati na splet.