S kolesom na Jezerski vrh, po kranjski kolesarski promenadi

Tako nerad uporabljam izraz kolesarska tura ali kolesarska runda. Fura, tudi nikoli ne rečem …. Cesta, mogoče, ali pa pot. Kam pelje pot? Si že prevozil tisto pot? Si se že vozil po tisti cesti? Kakorkoli vam je ljubše, cesta, ki pelje od Preddvora na Jezerski vrh, je zame najlepša kolesarska pot na Gorenjskem. V zadnjih treh letih sem jo prevozil že točno 264-krat. Nisem mogel verjeti, ko sem na Stravi videl ta podatek. Najbrž sem »local legend.« Če sem pa že tolikokrat bil na tej cesti, si pa zasluži en zapis, kolesarjev zapis.



Od Preddvora do mejnega prehoda na Jezerskem vrhu je 25,75 kilometra, prekolesariš 765 višinskih metrov. Povprečna hitrost pa je odvisna od dneva. Na Stravi krono nosi Fausto Masnada, ki je za to razdaljo potreboval zgolj 47 minut in 35 sekund. Tudi jaz pridem pod eno uro do vrha, ampak moram imeti res dober dan. Če boste tekmovali, si na Stravi poglejte, kje se segment začne.

Če sem bil v treh letih tolikokrat na tej cesti potem, sem bil v življenju že vsaj tisočkrat. Pravzaprav je to moja prva daljša vožnja s kolesom, ki se je zgodila daljnega leta juhuhu, ko sem bil dvanajstletni mulec z Rogovo specialko, ki se je imenovala Super. Modre barve. Še danes jo imam. Če me spomin ne vara je bil še makadam na serpentinah iz Spodnjega na Zgornje Jezersko? Ne, nemogoče, toliko pa spet nisem star. Najbrž se motim. Spomnim se samo, da sem šel z bratoma Dežman, Primožem in Tomažem, ki sta imela že nekaj kolesarskih podvigov na pedalih.

Seveda sem zvozil ves klanec do jezera, a so me gnali še naprej do meje, in ko sem videl oznako za ovinek številka 1, sem vprašal, koliko jih je do vrha. Rekla sta, da jih je 25. Obupano sem odvil in se začel spuščati nazaj proti jezeru, vpili so za mano, da jih ni toliko, da jih je 7 ali 8. To bo mogoče šlo, sem si prišepnil in čez nekaj dolgih minut smo bili na mejnem prehodu. Tista gostilna na vrhu je takrat še obratovala, zdaj že dolgo ne več in če bi imel kaj evrov na zalogi, bi to bila prva nepremičnina, ki bi jo kupil. Prenovil bi jo in spet odprl gostilno, tokrat kolesarsko, kolesarji bi imeli popust. Okorne misli.
 

Kokra je najdaljša vas v Sloveniji

Baje je bila najdaljša vas tudi v bivši skupni državi. Med drugo svetovno vojno je preživela požig nemške vojske, tam so usmrtili veliko partizanov in tudi domačinov, prav tako na Jezerskem, in zato pravijo, da so tam ljudje bolj vase zaprti, nikomur ne zaupajo več, kot je to službeno dovoljeno in njihovi nasmehi so rezervirani samo za najboljše prijatelje. Tolikokrat sem bil tam zgoraj, a niti enega prijatelja nisem še spoznal. Še. Ne poznam prav nobenega Jezerjana, pravzaprav samo Jezerjanko Marto. Jah, kaj pa pišem, saj je Peter Virnik z Jezerskega, prijatelj, ki je v Slovenijo pripeljal in začel prodajati Scott kolesa, ki so še danes najbolj prodajana kolesa pri nas.



Vendar ne bom nakladal kaj vse lahko vidite in doživite od Preddvora do Jezerskega vrha. S tem spisom bi bralca kolesarja rad motiviral, da gre s specialko po ravno tej cesti. Začnite v Preddvoru in se peljite naprej in naprej, desetkrat boste prečkali reko Kokro, enkrat bo na vaši levi, potem spet na desni, potem bo izginila iz pogleda, pa se spet pojavila na levi in se igrala z vami vse do Kanonirja, potem je ne boste več videli, samo slišali ali čutili, če boste imeli še vklopljene čute za lepoto.

Do gostilne Kanonir se cesta vseskozi vzpenja, počasi, a sigurno, odstotek po odstotek in pri gostilni ste na kakih 3,5 odstotnem klancu, ki pa potem preide na 7 odstotnega, seveda v povprečju in bolj strmo ne gre niti zgoraj proti Jezerskemu vrhu. Od Preddvora do Jezerskega vrha sem pot razdelil na nekaj delov oz. segmentov. Najprej pravim, da ni nič, ogrevanje tačk in nabiranje hitrosti, potem pride Spodnje Jezersko, kjer je pod kapelo Svetega Huberta drugi štajg, na katerem mora rit zapustiti sedež, kratko, ampak moteče, ker si te krasne cerkvice ne moreš normalno ogledati, ker strmina sili pogled na asfalt.



Prvi segment, kjer je treba zapustiti sedež, je na meji med deželama Kranjsko in Koroško, ki še danes izpričujeta, da je bilo Jezersko nekoč del Koroške. Nanju so vklesane razdalje v kilometrih do Kranja na Kranjskem in Celovca na Koroškem. Meja, ki jo kamna označujeta, že skoraj stoletje ne obstaja več, a sta Jezerjanom in Jezerjankam še vedno močan simbol.

Tu dobiš signal, kakšna je dnevna forma. Potem je že kmalu gostilna Kanonir in tam se začne tretji del, ki ga ljubkovalno primerjam s svojo dnevno sobo, tako lepo se počutim na tem odseku. Klanec proti Zgornjem Jezerskem je dolg 1,9-kilometra, Jan Polanc nosi krono, 4-minute in 39-sekund. Jaz grem skoraj za 100 odstotkov počasneje, ampak sem kralj tega segmenta, tak, sam zase, lastno okronan.



Potem sledi ravnina, ki se vseskozi vzpenja čez vas, mimo črpalke, Valerije in ja, zdaj, mimo Batageljeve nepremičnine, naprej mimo Pošte in ne, ne zaviješ še desno k Planšarkem jezeru, ampak greš na Jezerski vrh. Mimo cerkve Svetega Andreja in potem je na levi strani komunalni otok in malce naprej na desni avtobusno postajališče, tu se začne segment kronometra na Jezerski vrh, čisto do meje. Krasen klanec, ves v senci, med ovinkom številka 4 in 5 pa je najlepši razgled na gore v tem delu Evrope. No, če gore gledaš s kolesa, seveda.



Če sploh še kaj vidiš, na tem odseku, obrvi, njun jez popusti in znoj posoli oči in … do meje slišiš samo tam-tam pod majico, slišiš bolj malo, mogoče kakega motorista, ki te prehiti z nadzvočno hitrostjo. Motoristi mene sploh ne motijo, veste, zakaj? Zato, ker, ko me prehitevajo z veliko hitrostjo, se počutim, kot, da sem odpadel od pelotona na Touru ali Giru, mogoče Vuelti. Ta segment je dolg 4,23-kilometra, krono nosi Matej Mohorič, 11 minut in 7 sekund. Tudi tu sem skoraj še enkrat počasnejši, kot se temu reče, ampak to je normalno za klancarja mojega kova. Če bi se šli merit po telesni teži bi bil najbrž jaz okronani kralj tega klanca, ampak ne bom se hvalil s svojo težo.
 

Na vrhu je Avstrija

Mejni prehod Jezerski vrh je melanholičen, kot je tvoja duša, če ne dosežeš želenega časa, rezultata. Prej omenjena gostilna je zaprta že od vojne, mejni prehod je pust, če ne bi bilo korone, bi verjetno tisto poslopje že romalo na tovornjake, ampak, onkraj je že Avstrija in pri njih gostilna obratuje. Tam včasih spijem kofe in gledam nekam v gozd ali po cesti navzdol, ki pelje v Železno Kaplo ali pa na Pavličevo sedlo, če hočete v Logarsko dolino.



Spust nazaj v Preddvor je krasen, vendar raje zavijte k Planšarskemu jezeru, vzemite si čas za pomilostitev srca in ožilja, potem pa se spravite v anorak in poženite v dolino. Spust je odličen trening za hitrost, ni hiter, ker stalno piha kontra veter. Vseeno je to najboljši trening za kronometer. Vse do Preddvora imate občutek, da ste v formi, fake news, vseeno gre navzdol, srečni boste, povprečna hitrost bo spet spodbudnejša ….



Kolesarjenje na Jezerski vrh je najboljša rešitev za najkakovostnejši trening, kar si jih lahko privošči rekreativni ali amaterski kolesar. Navzgor vadiš za moč, navzdol pa za hitrost. Vendar, to počnite med tednom, dopoldan, če je le možno, vikend dneve prepustite motoristom in planincem in, o bog, kmalu bi pozabil, ne vozite se tja gor z nobenim drugim kolesom kot z zloščeno specialko. To je specialkarska promenada, ne rinite z gorci, ali trekingi, to je asfaltirana cesta, dolgčas vam bo, orkamadona ali greste na Ljubljanski maraton teč v gojzarjih?

In kje so grozne, najbolj grozne oči? Celo pot, gor ali dol, vas bodo spremljale oči, najbolj grozne, ki vas sploh lahko gledajo, morilske. Vi si predstavljajte, da so to oči nezadovoljnega trenerja …