Roglič nam da ogromno veselja, strahu pa tudi

Letos je imel smolo na dveh pomembnih dirkah. Na dirki Pariz – Nica je padel v predzadnji etapi potem, ko je nosil majico vodilnega in zmago imel že skoraj v žepu. O padcu na letošnji dirki po Franciji pa ne bomo izgubljali besed. In včeraj spet in ... Upajmo, da je bonus izkoriščen, da bo zdaj mir do konca kariere, ki pa naj še dolgo, dolgo traja.



Včeraj je spektakularno napadel v slogu mlajšega rojaka Tadeja Pogačarja. Skočili smo na noge, navijali, ga spodbujali pred ekrani in potem, ko je kazalo, da bo tekmecem ukradel nekaj dragocenih sekund, je nerodno padel. Spet. Spet je padel, ko je bilo najbolj pomembno.

Se mu to prepogosto dogaja? Ne, vprašajte Gerainta Thomasa, na primer. To se dogaja tistim, ki, tistim, ki … se ne znajo voziti s kolesom. Za Rogliča imamo opravičilo, enkratno opravičilo. Fant je smučarske skoke zamenjal s kolesom dokaj pozno. Nima osnovne kolesarske šole in jasno je, da nima priučenih sposobnosti in tehnike vožnje. Primož je preskočil osnovno kolesarsko šolo, a je vseeno doktoriral na kolesarskem faksu. V kolesarstvu je to mogoče, vendar sem in tja pride do pravice-izkazice, ki se kaže s poljubi asfalta.

Ko mlad kolesar pride v kolesarski klub, je prva vaja, da pri hitrosti 30 kilometrov na uro z asfalta pobere bidon. Če nekomu to ne uspe takoj, potem zmanjša hitrost na minimum in če mu še takrat ne uspe, trener prinese litrski bidon ali dvolitrsko plastenko radenske kot opozorilo, da je štor. Druga vaja je, da mora kolesar na miru stati več kot eno minuto oz. v nedogled. Če tega ni zmožen mu trener simbolično privijači pomožna kolesca. Tretja vaja je, da pri hitrosti 40 kilometrov na uro, s ceste s prvim obročnikom frcne teniško žogico. Če mu to ne uspe, trener nastavi balon.

Četrta vaja je vožnja skozi ovinek po klancu navzdol. Moraš ga prevoziti najhitreje na svetu, ne da bi te zaneslo na levo stran, čez črte, ceste. Trener ima štoparico v roki in točno ve, kako dolgo si držal zavoro. S to vajo te naučijo, da na dirki v takih primerih na balanci ni privijačena zavorno prestavna ročica, ampak sama kača strupenjača. Zavor se po klancu navzdol ne dotika. Ne, dobesedno, bolj figurativno, ampak z veliko resnice. Včeraj je Roglič v ovinku stiskal zavori, zavora se pa stisne pred ovinkom in nikoli v ovinku …

Lahko je to govoriti, če nimaš dvesto srčnih udarcev na minuto v hipu, ko misliš samo na to, kako boš utekel tekmecem. Lahko, da je naredil klasično kolesarsko napako pri spustu, lahko, da je šlo za neprevidnost, lahko za nesrečo. Zgodilo se je in zdaj je treba imeti glavo pokonci, odpraviti bolečine, če je to možno in pohiteti spet po rdečo majico.

Geraint Thomas je letos padel skoraj na vsaki dirki, na kateri je startal. On je opravil osnovno kolesarsko šolo. Geraint je celo dirkališčni kolesar. To je tisti kolesar, ki se vozi po dirkališču s kolesom, ki nima ne zavor in ne prestav. Si predstavljate, da krožite po ovalnem krogu s hitrostjo do 70 kilometrov na uro, na centimeter ali milimeter proč od drugega kolesarja ali drugih petdeset kolesarjev. Bolj spretni so le še tisti, ki dirkajo v disciplini ciklokros. Evo, in Geraint na cesti pada in pada. Torej je nekaj tretjega v igri.


 

Zakaj Roglič tolikokrat pade?

Razloge ne gre iskati v tveganju. Ker vsi kolesarji tvegajo vsaj nekajkrat na vsaki dirki. Verjetnostni izračun? Ta se je letos zgodil Mateju Mohoriču. Po ogromnem številu zelo hitrega in varnega spuščanja v dolino, se zgodi, da se nekega dne zalomi in se znajdeš na tleh. Vendar, kaj, če se prepogosto zalomi? Nekaj se da popraviti, dodelati s treningom, veliko več s taktiko še več pa s študiranjem trase. Ampak vsake dirke, vsake etape ne moreš naštudirati do potankosti, lahko pa jo skoraj do potankosti.

Tu večjo vlogo igrajo trenerji. Odkar imajo kolesarji na dirkah radijske postaje in slušalke v ušesih, v katerih slišijo trenerjeva navodila, naj bi bil kolesar varnejši. Vendar slušalke imajo vsi in vse bolj se kaže, da k varnosti ne pripomorejo, k dirkanju pa. Ne moremo napisati, da Roglič nima izkušenj. Ima jih, nabral si jih je spotoma, medtem, ko je postajal najboljši. Faktura je visoka, ampak bogata. Veliko je padal tudi v sezonah, ko je bil amaterski kolesar.

Občutek za hitrost ima vgrajeno in priučeno, saj je bil smučarski skakalec. V tem športu pa se vse dogaja zelo, zelo hitro in adrenalinsko, tako, da nima strahu medtem, ko se spušča s kolesom v dolino, saj je vsak skok s smučmi pri hitrosti nad 100 kilometrov na uro. Torej gre za tehniko vožnje. Tehnike vožnje pa se kolesar uči skozi celo kariero in potem je bolj od sreče odvisno, kolikokrat bo vmes poljubil asfalt.