Roglič je odličen, ampak nad njim sta še vedno dve senci

Letošnja Vuelta se je začela, kot bi odtrgal plaz. In ta plaz je pridobival vse večjo hitrost, rušil je vse pred seboj, najboljše in malo manj dobre kolesarje.

Kdor ga je jahal na čelu, je prišel v sveto mesto Santiago de Compostela samo na smrt utrujen, a malo manj potolčen. Tisti, ki ste prehodili celo Jakobovo pot, boste bolj razumeli srečo kolesarjev, ko so pred katedralo po treh tednih dirkanja parkirali svoja kolesa.


 

Etapni dnevnik letošnje Vuelte

Prvo etapo, sprinterski kronometer, je Primož Roglič tako suvereno dobil in oblekel rdečo majico, da smo v trenutku pozabili na vse njegove letošnje nezgode na dirkah. Takoj je poslal sporočilo, da še v tretje misli najresneje. S tretjim mestom pa je navdušil tudi Jan Tratnik, član ekipe Bahrain Victoriousa, o kateri se letos največ govori in tudi šušlja, ekipa, ki je letos najbolj napredovala med vsemi v World Touru.

V drugi etapi je sledil obračun med najboljšimi sprinterji na dirki. Fenomen številka dve na dirki je bil prav gotovo Fabio Jakobsen. Pred letom dni v komi in s tako hudimi posledicami padca na dirki po Poljski so govorili, da se nikoli več ne bo vrnil med dirkače. V drugi etapi je bil že drugi, ugnal ga je samo Jasper Philipsen (Alpecin Fenix), tretji je bil Michael Matthews (Bike Excange).

Tretja etapa je bila že prava gorska, Vuelta je že pokazala svoj pravi obraz. Veteran Rein Taaramäe (Intermarché-Wanty-Gobert Matériaux) iz ekipe, ki obeta, je presenetil vse razen sebe. Bil je že čas, da pokaže, da je še vedno tu, ta bivši zmagovalec dirke po Sloveniji. Ne samo da je pokazal, da je odličen, celo rdečo majico je prevzel z Rogličevih ramen.

Četrta etapa je bil spet sprinterski vihar in Fabio Jakobsen je že slavil. Neverjetno, kakšna vrnitev po tako hudi poškodbi, in to v pičlih 12 mesecih. Nosilec rdeče majice je grdo padel, a je imel srečo, da se je to zgodilo znotraj zadnjih treh kilometrov in majice ni predal drugemu.

V peti etapi je bil spet Philipsen najhitrejši, Roglič pa pet sekund za rdečo majico. Povsem ravninska peta etapa, ki so si jo ekipe v boju za rdečo majico označile kot eno ključnih. Dramo je povzročil množični padec. Na srečo se mu je Roglič izognil in končal v glavnini, v kateri se je sprinterske zmage veselil Jasper Philipsen (Alpecin Fenix). Rein Taaramäe je padel tudi v tej etapi, a tokrat še huje in ne znotraj zadnjih treh kilometrov. Njegovo majico je oblekel Kenny Ellasonde. Nič ni bil vesel, prevzeti majico na tak način nikoli ni všečno.

Šesta etapa je bila infarktna. Vsi proti Rogliču, Roglič v rdečo majico. V cilju je bilo kaj videti. Roglič je bil za etapno zmago prekratek za dolžino kolesa. Ubežniki razen Magnusa Corta so bili ujeti.
 

Slovenski dramatiki na Vuelti

Sedmo etapo smo poimenovali Slovenska drama na Vuelti. Primož Roglič je obdržal majico za pičlih osem sekund pred Felixom Grossschartnerjem, Jan Polanc je bil na petem mestu v skupnem seštevku, potem ko je kazalo, da bo iz rdeče majice slekel Rogliča. Zmagal je Michael Storer (DSM), in to na veličasten način. V zaključku, tam, kjer je bilo najtežje, je kar trikrat poskusil s pobegom. Na koncu se mu je izšlo, uspel mu je največji podvig v njegovi profesionalni karieri.

V osmi etapi so sprinterji spet obračunali med seboj. Jakobsenu druga zmaga, Rogliču peta rdeča majica.
Deveto etapo smo naslovili Rogličev šov! Roglič se je poigral s tekmeci in še povečal vodstvo. Zgodovinski dan na Vuelti! Etapa, o kateri se bo prav gotovo še dolgo in veliko govorilo. Vendar ne zaradi zmagovalca v etapi Damiana Carusa, ampak premoči Primoža Rogliča. Damiano Caruso je bahrainovec, veteran, ki se je letos na Giru dvignil iz pepela.



Sledila je grozljivka: Deseta etapa. Dramaturg Roglič je padel in izgubil rdečo majico. Na prvi pogled že rešena etapa, sicer slabo za Rogliča, ker je ostal brez majice, ampak potem je še padel. Padel je po tem, ko je v ozadju, ko je glavnina z njim vred zaostajala 13 minut, skočil, da bi se otresel tekmecev za skupni seštevek. Kazalo mu je odlično, na gorskem cilju je imel že 20 sekund prednosti pred najbližjimi tekmeci v skupnem seštevku, potem je sledil spust, na ovinku mu je zdrsnilo najprej zadnje in potem še prvo kolo. Padel je, hitro se je pobral, namestil verigo nazaj in krenil naprej. V ospredju pa se je bila bitka za zmago v deseti etapi. Michael Storer je že drugič na tej Vuelti slavil v etapi, majico pa je presenetljivo prevzel Odd Christian Eiking (Intermarché-Wanty-Gobert Matériaux).

Če je v deseti ponižal samega sebe, je v enajsti to storil vsem tekmecem. Roglič se je spet poigral z njimi. Ni prevzel rdeče majice, jih je pa skoraj ponižal. Tekmeci so dobili povsem drugi čas v cilju. Presenetljivo dobro se je na zadnjem klancu izkazal tudi Enric Mas, ki je, kot kaže, zdaj edini resni Rogličev tekmec za končni uspeh na Vuelti. Nekaj časa je celo kazalo, da bo ugnal Rogliča, a takrat šele je Primož prižgal motorje. V cilj je prišel več koles dolžine pred drugim in še več pred preostalimi kolesarji.

Dan kasneje, v dvanajsti etapi, je Cort Nielsen obračunal z Rogličem. Še ena zelo stresna etapa za Rogliča in njegove navijače. Spet je padel, a jo je odnesel brez hujših posledic. Masovni padec je raztrgal glavnino. Padel je tudi Roglič, a je bil s pomagači hitro nazaj v glavnini. To je bil šok kakih 55 kilometrov pred ciljem. Padec se je zgodil na kratkem spustu, ki je bil sredi prvega klanca. Majhna neprevidnost in na tleh je obležalo okoli dvajset kolesarjev.



Trinajsta etapa je bila najdaljša na dirki. Luka Mezgec je skoraj presenetil. Na koncu je bil četrti, nepričakovano je zmagal Francoz Florian Senechal. Najdaljša etapa na letošnji Vuelti je minila mirno in počasi. Povprečna hitrost 203 kilometrov dolge etape je bila komaj nekaj čez 39 kilometrov na uro. Končno smo gledali etapo in ostali na kavču, padcev ni bilo. Ne, niti Roglič ni padel, če si lahko malce oddahnemo in hudomušno pripomnimo, ker nam je na tej Vuelti povzročil že toliko stresa.

Roglič se je še bolj približal rdeči majici, Romain Bardet pa je slavil v velikem slogu. V solo vožnji je zmagal na 14. gorski etapi. Jan Tratnik je bil v ubežniški skupini 18 kolesarjev, ki se je oblikovala že na začetku etape.



Rafal Majka je bil junak dneva, Roglič ni napadal rdeče majice. Eksplozivna 15. etapa je imela na začetku scenarij najboljših akcijskih filmov. Dolgo nikomur ni uspelo pobegniti, kljub temu da je bil že po 45 kilometrih klanec prve kategorije, je bila povprečna hitrost 43 kilometrov na uro. Majka je dosegel prvo zmago po letu 2017, ko je ravno na Vuelti slavil v 14. etapi.
Sprinterski obračun znova Jakobsenu, Roglič ostaja tretji. Fabio Jakobsen si je za rojstni dan podaril zmago v 16. etapi dirke po Španiji. Njegova tretja na letošnji dirki. Roglič ostal tretji v skupnem seštevku.

Roglič je popolnoma zmlel konkurenco. Primož Roglič je prišel v cilj 17. etape več kot minuto pred vsemi! Gorska 17. etapa je minila po pričakovanjih, Primož Roglič je postal novi nosilec rdeče majice in novi vodilni v skupnem seštevku dirke po Španiji. Njegova predstava je bila pravzaprav učna kolesarska ura. Že dolgo nismo videli take dominacije na tako pomembni dirki.



Kraljica supermanu Lopezu, Vuelta kralju Rogliču. Slovenski as je čutil napore prejšnje epske zmage, a se je z drugim mestom v najzahtevnejši 18. etapi utrdil v rdeči majici. Predse je spustil samo Miguela Angela Lopeza, zajetna prednost, ki obeta njegovo tretjo zaporedno končno zmagoslavje, pa je narasla.

Magnus Cort Nielsen je v 19. etapi dosegel hat-trick na Vuelti, Roglič je ostal v rdečem. Ubežnikom je tokrat uspelo priti v cilj pred glavnino. Kazalo je, da bomo gledali klasično sprintersko etapo, a se je spredaj zbralo preveč dobrih kolesarjev.
Še ena infarktna etapa dramaturga Primoža Rogliča. Videlo se je, da je bil namenjen zmagati še četrtič na letošnji Vuelti, a ga je v zadnjih metrih presenetil triindvajsetletni Francoz Clement Champousin (AG2R Citroën) in slavil svojo prvo profesionalno zmago v 20. etapi dirke po Španiji. Miguel Angel Lopez je potem, ko je videl, da ni več tretji v skupnem seštevku, užaloščeno odstopil z dirke.

Roglič je zapičil piko na letošnjo Vuelto z zmago na kronometru. Potrdil je, da je absolutni vladar dirke po Španiji 2021. To je bila njegova četrta etapna zmaga in tretja zaporedna na Vuelti.

Roglič ni več fenomen, on je preprosto odličen kolesar

Rogliča ne moremo več imenovati fenomen, vendar je bil na pravkar končani Vuelti fenomenalen. Fenomenalna številka dve smo poimenoval Fabia Jakobsena, ker mu je po tako težkih poškodbah uspela vrnitev. Zmagal je na kar treh etapah in osvojil zeleno majico. Tudi Magnus Cort Nielsen (EF Education First) sodi med odkritja letošnje dirke, malo je manjkalo, da bi slavil na petih etapah, dve mu je pred nosom snel Roglič, ostale so mu tri zmage, kar je več kot fenomenalno za Danca, o katerem bomo še veliko slišali. Prav tako med odkritje sodi tudi mladi Avstralec Michael Storer (DSM Team), ki je zmagal na dveh etapah, pred tem pa smo ga poznali le najbolj zagreti kolesarski navdušenci.
 

Razočarani ne bodo sedli na pločnik

O razočaranih na letošnji Vuelti bi lahko spisali roman in ga naslovili z Ineos Grenadiers, v podnaslovu pa dodali Mikela Lando. Razočaranih je bilo še več, zato bomo nadaljevanje sezone spremljali s še večjim užitkom, kajti vsi, ki niso dosegli načrtovanih ciljev v Španiji, bodo priložnosti lovili do zadnje dirke v sezoni.

O Rogliču vse najboljše, ker je najboljši

Konec dober, vse dobro. Vmes pa smo se veliko spraševali o Primožu Rogliču. Najprej smo eksplodirali od sreče, ko je že v prvi etapi oblekel rdečo majico. Le kdo mu jo lahko sploh še sleče, smo se spraševali? Odgovor smo dobili kmalu: Nesreča. In nihče drug. Potem smo se spraševali, ali je za vse nesreče, ki se mu dogajajo, kriv sam ali gre res za nesrečno obdobje? Sami smo si odgovorili, da je moral čez tako obdobje in da je zdaj izpolnil bonus padcev in podobnih nevšečnosti za leta naprej. Naj bo tako. V Santiagu de Compostela smo se odkrižali te njegove prve nesrečne sence.

Vmes pa smo se spraševali o še drugi njegovi senci, o tekmecu, rojaku, ki je pravzaprav edini manjkal na Vuelti. Spomnimo se, pred začetkom dirke po Španiji smo bili veseli, da bodo štirje Slovenci z Rogličem na čelu tekmovali med samimi najboljšimi dirkači za tritedenske preizkušnje. Egana Bernala (Ineos Grenadiers) smo videli kot najnevarnejšega konkurenta in potem še vrsto drugih. In ko smo videli, da je Roglič sam sebi še najbolj nevaren, smo se začeli spraševati, kako bi bilo, če bi bil na dirki tudi Tadej Pogačar. Bil je prvič, ko je Rogla slavil, lani je manjkal, letos ga tudi ni bilo.

Vse zato, ker je lani in letos zmagal na dirki vseh dirk, na Touru. Izostanek opravičen. Ampak, če bi prišel? Bi bil tretji spet? Bi zmagal Pogi gladko? Ne bi zmagal Pogi, ker je bil Roglič v življenjski formi? Kakorkoli, bilo bi nadvse zanimivo, bilo bi epsko, ampak naj ostane to za naslednji Tour, ker edino Tour je tista dirka, na kateri se morata spopasti titana, kot sta Roglič in Pogačar oziroma Pogačar in Roglič.