Rekreativni tekači naj bi imeli tek za svoj hobi

Ko sem bil mlajši, sem veliko tekel, sem tudi tekmoval, predvsem pa veliko treniral. Vsaj dve tretjini treninga sem opravil v naravi, se pravi po makadamskih, poljskih in gozdnih poteh.

Nobena pot ni bila prestrma, nobene korenine prenevarne, da se ne bi podal čez s svojimi tekaškimi kolegi. Pozimi ob snegu smo morali teči na cesti, ki je povezovala avtocesto z enim manjšim krajem. Bilo je veliko prometa, slab zrak, vse treninge smo opravili hitreje od predvidenega, dokler se ni začelo obdobje bolj intenzivnega dela. Ko se zdaj spominjam teh lepih let, ko je bila glavna skrb, ali bom zmogel opraviti predpisan trening, znam presoditi, kaj smo delali prav in kaj narobe.

Predvsem smo večino časa na treningu tekli prehitro in še preveč smo trenirali na cesti in stadionu. Čeprav smo bili tekmovalci, ki tekmujejo na stadionu, bi morali na brezpotjih preživeti več časa. Tako bi bili tudi psihično povsem razbremenjeni.  Na pripravah smo opravili dvanajst treningov, če se prav spomnim, od tega jih je bilo deset opravljenih po pohorskih gozdovih. Balzam za tekaško dušo, vajeno stadiona in asfalta.

Po pripravah smo bili kot prerojeni. V treningu smo dobili nov zagon, spet se je vrnilo veselje do teka, na treningu smo spet uživali, ne glede na to, kako težko bi moralo biti. Vrnitev v naravo na brezpotja je bila druga najboljša izkušnja tekača tekmovalca. Prva je seveda občutek zmagoslavja nad tekmeci. Tega žal ne prekosi noben pogled v dolino ali na bližnje vršace.

 

Tek naj bo hobi

Tekmovalni tek in rekreativni tek sta dva povsem ločena svetova. Tekmovalci trenirajo količinsko zelo veliko, so zelo hitri in sposobni, meje svojih sposobnosti potiskajo proti maksimumu. Trening tekmovalcev je sestavni del dneva in razmišljajo bolj ali manj le o tem, kako bi še lahko izboljšali svoj trening. Velikokrat naredijo napako in si ga preveč otežijo. Včasih bi bilo bolje, da bi ohranili povsem enostaven trening, ne da bi izmerili in zapisali vsak svoj korak.



Rekreativni tekači naj bi imeli tek za svoj hobi. Poleg tega ima večina še službo, družino in druge aktivnosti. Smiselno je imeti več obveznosti, v nasprotnem primeru si socialen »revež«, obsojen na ozek krog ljudi. Rekreativci imamo omejen čas za vadbo, nekateri dve uri na teden, nekateri štiri, nekateri še več. Odvisno, koliko je kdo pripravljen žrtvovati svojega prostega časa. Prav zato morajo ti tekači svojo vadbo zapakirati tako, da pri tem kar najbolj uživajo in se sprostijo.

Mislim, da bi moral pozimi in spomladi vsak tekač vsaj enkrat na teden opraviti en »trail« tek. S tem mislim tek po gričkih, hribih, stezicah in brezpotjih. Tako bi imeli več od treninga. Prvi pozitivni vidik je gotovo razbijanje enoličnosti v teku. Pri teku v naravi se podlaga ves čas spreminja, pri teku moramo biti pozorni, kam stopimo, kako stopimo in kam gremo, da ne zaidemo. To je recept, da daste glavi počitek. Ko ste v naravi sami s sabo, ko poslušate svoje telo, spremljate dihanje in pazite na vsak korak, takrat se zares odmaknete od vsakdanjega življenja in okolja, ki vas morebiti toliko teži, da morate zaradi tega teči. Narava in gibanje, dva glavna protistresorja, gotovo!

Drugi pozitivni vidik teka po neurejenih poteh je vpliv na telesno sposobnost tekača. Takšni treningi so navadno malce daljši in so že zaradi tega bolj učinkoviti (količina). Zaradi razdalje in nestanovitne podlage je treba teči bolj previdno, to pomeni gotovo delovanje v povsem aerobnem območju. Pri teku ali hoji v strme klance krepimo specifično tekaško moč, po teku čez kamne, korenine, potočke izboljšujemo koordinacijo gibanja, tekaški korak gotovo postane bolj prožen.

Sklepi (gležnji, kolena in kolki) so na teh preizkušnjah bolj obremenjeni. To mislim predvsem s stališča stabilizacije, saj je treba poleg enoličnega gibanja naravnost naprej večkrat odskočiti levo in desno. S tem izboljšujemo sklepno stabilizacijo, zaradi tega postanemo dolgoročno bolj togi in s tem pri teku bolj ekonomični.



 

Neobvezno nabiranje kilometrov

Če želite v drugem delu leta teči hitro, morate zdaj nabrati veliko aerobnih kilometrov. Če boste že od začetka kilometre nabirali skozi dolge teke, je možno, da se boste »spraznili«, še preden se bo pravi trening sploh začel. Neobvezno nabiranje tekaških in pohodnih ur in minut je najboljša podlaga za naprej. Če lahko dve uri tečete in hodite čez drn in strn, potem lahko tudi dve uri tečete po ravnem terenu. Brez težav.

Teh nekaj razlogov je že dovolj, da kadar koli imate v mislih aerobni trening, greste v naravo in naredili boste dobro delo za svojo telesno pripravljenost, pa še glavo boste malce počistili. Poseben užitek je tudi tek v zimskih razmerah, saj je takrat zaradi neravne in drseče podlage težko teči, čeprav še zdaleč ne nemogoče. Jaz imam v spominu nekaj svojih zimskih izletov, ne nujno tekaških. Tista mehka tišina, ki nam jo da debela snežna odeja, lahko dobro pomiri nemirno dušo.

Na glavi imaš kapo ali trak, zato še bolj slišiš svoje dihanje, mogoče slišiš ali močno čutiš bitje svojega srca. Prav spomnim se, da sem večkrat obstal sredi klanca in si sam pri sebi rekel, to je to, to je tisti občutek, ki ga iščemo zvečer, ko utrujeni ležimo na kavču, vendar prave sprostitve ni od nikoder. Takoj naslednja misel pa je bila, zakaj tega ne počnem večkrat. Zdaj poznam tudi odgovor. Treba si je znati vzeti čas.

 

Namig

Tek po brezpotjih ni nekaj novega, to ljudje počnejo že od nekdaj. Iz tega se zdaj dela cela fama, marketing gre v korak s časom in vam ponuja tekaško obutev in drugo opremo, brez katere ne morete iti iz hiše. Vendar živimo v takšnem svetu. Rekreacijo si moramo organizirati, drugače nam zmanjka časa.

***
Klemen Laurenčak je profesor športne vzgoje. V mladinskih letih je bil aktivni atlet, tekel je na srednje in dolge proge, bil je tudi ćlan mladinske državne reprezentance za Evropsko prvenstvo v krosu. S študijsko usmeritvijo v športno treniranje je opravil
usmerjanje triatlona in atletike, ter si s tem pridobil kvalitetno in široko znanje, predvsem na področju vzdržljivostnih
športov. Po opravljenem študiju je postal zunanji strokovni sodelavec fakultete za šport na katedri za atletiko.
Že kot študent je pričel z delom z rekreativnimi tekaškimi ekipami pod vodstvom dr. Škofa. V zadnjih desetih
letih je sodeloval s skoraj 1000 tekači, na vseh nivojih, od začetnikov do maratoncev.