Rekreativec v dirkalčevih očeh

Ponedeljek je dan za razpeljevanje.  Še prej je bilo treba poslušati trenerjevo mašo. Nismo dirkali tako, kot smo se zmenili. Vsi smo gledali v tla, tisti, ki je najbolj zajebal dirko, je prevalil krivdo na vse druge in trener mu je zopet verjel. Tako to gre, če je trener zaljubljen v njegovo sestro. Po maši gremo na razpeljavo. Slabih sto kilometrov se bo vleklo, pač tako kot se vleče ponedeljek, a vsaj pulz ne bo poskušal prebiti majice. Pogovarjamo se, da to niso več maše, ampak krizni sestanki in to redni, ne izredni.

Ah… Saj bo naslednji vikend bolje. Kje je dirka naslednji vikend? Kar tri so … petek, sobota nedelja … nočni kriterij, kronometer in dirka ajkulovi zubi … se reče trasi, ki je ena sama žaga, gor, dol, gor, dol …   sto sedemdeset kilometrov.
Komaj čakam, na konec kariere, na kolo  ne bom nikoli več sedel … niti v trgovino ne grem z njim …
Ja, samo, da ne boš po koncu kariere ratou Jure Robič? (naj počiva v miru)
Se raje prej ubijem!
Ah …

In smo kolesarili proti Bledu, na Golfu pojedli kremšnito in spili espreso in razmišljali, da bi skočili v Šobsko vodo, a nismo in nekdo je rekel, da je najbolje, da ga usekamo čez Jamnik v Besnico in potem vidimo ali je pametno iti še do Kamnika in nazaj in …

Vsi smo se strinjali, ker razpeljavo smo imeli pravzaprav včeraj na dirki. Tako dirkanje, je za en švoh kurc, bi se reklo.
Zavijemo v Kropo in tam je en lep mostiček s kroparsko ograjo in na koncu mostička čaka On! Najboljši rekreativni kolesar v Slovenskem rekreativnem ali veteranskem ali masters ali amaterskem ali … ne vem sploh, kako se jim reče … tekmovanju. Vem samo, da je on vodeči in da na vseh ali vsaj na enem forumu trobi, da bi, z malo sreče, on bil najboljši med vsemi na sploh. To so tiste dirke, ki žalijo lastno ime, na katerih tekmujejo bajsiji, ki mislijo, da bi morali pravzaprav dirkati na Touru. Ampak, za kogar so, dobre so in če imajo veselje, naj bodo veseli.

Razpeljava je del treninga in ne počitka in ... tako nekako ...

Mi ga pozdravimo, On pa nas ne, ker je obremenjen ali se bo pravočasno priključil repu. Iz Krope na Jamnik je nekaj klanca, a če je ponedeljek, dan po dirki, dan za razpeljavo, to ne prestavlja nekaj, kar bi morali sploh opaziti. Na drugem ovinku se raketa lansira, On nam pokaže hrbet, mi mu pomahamo v slovo. Na vrhu nas zmagoslavno čaka. Nasviral nam je dve minuti! Potem nam ne sledi več. On gre čez Dražgoše domov, mi pa po zmenjeni ruti. Ko pridemo domov, se po tuširanju in dobrem kosilu priklopimo na Facebook in tam že podpis pod fotko: Razturil sem jih z lahkoto! Dve minuti sem jih čakal, skoraj sem se prehladil na Jamniku. Vsi enako misleči ga všečkajo, na fotki se vidi tudi mene, ki gledam v tla. Nekdo je napisal, da sem fural safer, da mi itak rabimo enega Njega, ker drugače z našim dirkanjem ne bo nič … in plačani smo za to! Enaka fotka se pojavi še na kolesarskem forumu in tam so šele pikri komentarji.

Naslednji dan, nekdo od Naših vpraša, če smo videli, brali? Seveda vsi zanikamo. Trener je videl in nas vprašal, če nas boli pička, ker naj bi nam dal po pički spet! Veste, On nam to dela že vrsto let, najraje pa ob ponedeljkih, kot, da bi vedel, da imamo takrat regeneracijo. On sicer ni škodljiv za dirkače, vendar meče slabo luč na rekreativni šport. Ko dirkač vidi njega, takega kot je, s postrani čelado, prevelikim dresom, umazanim kolesom, kako ga tupi v filter, se človeku zagabi kolesarjenje, rekreativno pa še najbolj. Vsi dirkači namreč sanjamo, da se bomo po karieri, kakršna že bila … nekoč … vozili lepo počasi, samo ob lepem vremenu, samo sami ali v izbrani družbi, do Jezerskega na kafe in nazaj…ene parkrat na poletno sezono.

Četrtek je. Jeba. Intervalni trening 25 x 2 kilometra, daska, pet minut pavze, na koncu pa še za kombijem šus 50 kilometrov …jeba za cel dan. Evo ti njega na petem intervalu. Z neba se je priključil repu in drži več kot petsto metrov, drži skoraj en kilometer, ne, drži skoraj do konca … na pol drugem kilometru ga odpihne. Dohiti nas ravno, ko se pripravljamo za šesti interval. Tokrat ga odpihne po slabem kilometru in ni ga več.
 

Kaj pomeni biti kolesar dirkač in kaj rekreač

Zvečer se mi komaj da pogledati na FB in evo ga … slika na kateri se vidi kombi in zraven mi, ki se pripravljamo na start intervala. Spodaj podpis: Če me ne bi kolo zjebal, če bi imel taka kolesa, kot jih njim kupi klub, bi jih z lahkoto držal oba intervala, tako pa več tehnične brezhibnosti prihodnjič! Spodaj pa všečki in komentarji, da imamo Mi čisto predobra kolesa za naše dirkanje in da tega ne cenimo, tako kot to ceni rekreacija, ki si vse kupi sama in so še boljši kot Mi … Zbode me misel, da bi On z lahkoto držal oba intervala … kaj pa ostalih 23 in potem še tista jeba za kombijem? Razmišljam o Njem? Saj bi se zarežal, ampak me je vse bolelo.

Dirkaški vikend je bil pester in ponedeljkova maša tudi. Usrali smo se na vseh treh dirkah. Trener je popizdil in na koncu še zavpil, da je čisto normalno, da tudi od Njega dobivamo po pički! To je bilo iz njegovih ust zelo neolikano. Omenjati  Njega med Nami  ni higienično, smo bili enotnega mnenja. Tokrat ne jemo kremšnite na Golfu, ampak gremo vseeno spet na Jamnik. Na tistem lepem kroparskem mostiču stoji zali Rekreač.

Čakajoč na dirkače! Mi ga pozdravimo, On nas ne, ker ga skrbi, kako se bo priključil repu. Enaka zgodba, raketa se izstreli in mi pomahamo v slovo. Na vrhu nas čaka tri minute. Prešerne volje je. Vprašamo ga, koliko nam je dal, reče, da štiri minute. Mi mu rečemo, naj nas drugič ne čaka, ker se bo prehladil. On nam skoraj pove, da so te minute, njegovo največje veselje v lajfu. Verjamemo mu.  Sledi nam do Dražgoš in na prvem spustu iz vasi do spomenika se izstreli v dolino. Mi sledimo in sledimo in v Železnikih ga čakamo celo minuto. Kod si hodil? Nekdo vpraša. Odgovori, da se po klancu dol še drek kotali. Seveda obnemimo …

 

Dirkači smo svinje

Iz Železnikov gremo na Sorico. Povabimo ga zraven. Pristane in se smehlja. Do vrha Soriške planine nam nasvira pet minut. Preden se je lansiral, mu ponudim še svoj anorak, da se bog ne daj ne prehladi na vrhu, čakajoč nas. Zelo je vesel, vendar kar precej bledoličen. Spustimo se v Bohinj. Ne čakamo ga, ker rekreača se ne čaka in dohiti nas tik pred jezerom. -Dol vam pa gre, to vam pa gre! Reče in nam se pridruži na espresu.

Spijemo kavo in gremo na Pokljuko. Pred Šport hotelom nas ne čaka, ker ga vidimo v hrbet. Ravno odpeti se je hotel, a smo bili že ob njem in se spustili na Bled. Ujel nas je na Šobcu. Nekdo reče, da gremo spet čez Kropo na Jamnik in v Besnico. Strinjamo se. V Kropi je Bil še z nami, potem smo ga videli le še na FBju in forumu. Sem jim dal po pički na treh klancih, na zadnjem pa se mi ni dal več jebat z njimi … sem odvil v Kropi. Naslednji dan je nekdo od Naših rekel, da je res odvil po drugem ovinku med Kropo in Jamnikom, vendar ne ve zakaj, ker videti je bil še kar spočit. Potem se je zarežal. Ta dan je objavil na FBju, da ne more na kolo, ker ima preveč dela. Nekje pri dnu komentarjev, je komentiral, da ga od včeraj malce bolijo noge. Na kolo je šel šele v četrtek.

Spet dirkaški vikend. Spet ponedeljek. Spet On. Tokrat v Preddvoru. Imamo krta! Kako vedno ve, kje se Mi vozimo? Trener je za nami v kombiju. Vidi Ga, kako se priključi repu in me pokliče h oknu. Nisem mogel verjeti, ko je ukazal, da navijemo do konca, da bo videl, kako nam bo On sledil. Mar smo tako nizko padli, da se moramo kosati z rekreačem, telebajskom? Da. Reče trener. Poslušamo ga. Pogledamo Ga in mu rečemo, da gremo malce hitreje.

On ves dobrovoljen prikima: -Končno! Sem mislil, da se boste ves trening plazili. Držal je točno en kilometer, potem smo ga počakali in spet je držal en kilometer, potem smo ga počakali in spet je držal en kilometer, potem smo ga počakali in je že od daleč mahal, da naj ga ne čakamo. Mi smo se spuščali z Jezerskega vrha, srečali smo ga pred Staro pošto. Pomahali smo mu naj obrne, gremo skupaj v dolino. V Preddvoru na pumpi smo spili espreso, ko je prišel. Rekli smo mu, da smo mu hvaležni za kafe in se odpeljali. Svinje smo!
 

Kolesarji nikoli nismo rekreativci ali kdo sploh je kolesar

Zvečer je objavil, da danes ni bil njegov dan, a je ravno tako zdržal ves trening z dirkači … Celo sliko je prilepil, na kateri se je videlo, da smo za njim. Ne vem od kdaj je bila tista fotka!?

Vikend je in jutri je Franja. Nekdo vpraša, če gremo razmetat telebajske. Rečem, da ne, ker to ni higienično in da je vse, kar se lahko na Franji zgodi, to, da te telebajsek zvrne in tako uniči že tako uničeno sezono. Nisem bil prepričljiv. Nekatere mika pokazati rekreačem, kako se to dela. Rečem, da to ni na mojem nivoju. Ne, da jih ne maram ali ne cenim njihovega truda, temveč jih organsko ne prenašam, zato nočem, da sem med njimi. Niti na kraj pameti mi ne pride, da bi jih šel nekam za cesto gledati in spodbujati, kaj šele tekmovati z njimi. Saj se bomo samo fjakali zraven, reče nekdo. Fjakam se jaz lahko drugje, sam ali z nekom, ki ve kaj je kolesarstvo in, ki ve še kaj drugega … Prikimajo mi. Potem pijemo espreso in se pogovarjamo o prihodnosti. Nekdo vpraša, če bomo mi isti, ko bomo telebajski.

Rečem, da ne, ker smo prevečkrat od njih po pički dobili in smo se nekaj naučili. Njih ne moremo nikoli nič naučiti, čeprav nas stalno sprašujejo, ogledujejo, se primerjajo. Ampak, potem slišimo, da so nekateri dirkači vseeno vozili Franjo in celo tekmovali, vendar so pred ciljem odvili proč. Ne Naši, ampak drugi. Vedno se bodo našli dirkači, ki se bodo merili s telebajski, vendar ne Mi. Na naslednji dirki se nekdo iz drugega kluba hvali, kako je razmetaval rekreače. Ne poslušam ga. Potem, ko že najeda, mu rečem, naj raje danes nas razmeče, dirkače in naj telebajske pusti telebajskom. Ni me razumel.
 

Prihodnost kolesarja dirkača je lepa

V mojih, dirkačevih očeh, so telebajski sicer povsem normalni ljudje … vse dokler ne izrazijo želje po tekmovanju z nami. Najraje jih imamo na repu skupine, na varnostni razdalji, ker vemo, da se ne znajo voziti s kolesom in da nam plačujejo esprese in povejo kak nov vic iz civilnega življenja. Nikoli nam ne smejo soliti pameti o dirkanju in nikoli ne smejo govoriti, kako bi oni dirkali, če bi imeli to možnos t…

Da. Ko končam kariero, ne bom telebajsek, bom pa še vedno kolesar dirkač brez številke na hrbtu. In močno bom pazil, da grem na kolo samo takrat, ko bom z užitkom napumpal gumi … Nekdo je rekel, da bo šel zgolj takrat, ko nič pametnejšega ne bo imel za početi. Vendar, s to izjavo se ne strinjam. V življenju so prioritete. Kolesarjenje bom imel vedno na četrtem mestu … takoj za družino, službo in prostim časom. Mar kolesarjenje ne spada v prosti čas? Ne, ne sodi … Za bivše dirkače že ne … To bomo razumeli šele po karieri, mar ne?