Komandant parade, ki ga močno pogrešamo. Samo eden je bil – ZZ

O človeku, o katerem bi morali pisati knjige, je težko napisati le nekaj vrstic. Umrl je v 84. letu, a zdi se mi, kot da jih je doživel 182.
»Kdor v jugoslovanskem prostoru ne pozna Zvoneta Zanoškarja, verjetno niti ne zna voziti kolesa,« se mi je predstavil nekoč pred najinim pogovorom.

Ne pretiravamo, če zapišemo, da med kolesarji ni tekmovalca, ki ne bi vedel, kdo je legendarni ZZ. O pokojniku vse najbolje, pravimo, ampak vedno, ko se spomnimo na Zvoneta, se spomnimo tudi na njegovo pikrost, aroganco, vzvišenost, humorno držo, samovšečnost, tečnobo …

Ne, ni bil slab človek. Bil je dober! Bil je vrhunski. Če ne bi bil tak, med kolesarji ne bi mogel vztrajati več kot pol stoletja. Kar 54 let je bil direktor kolesarskega kluba Rog, pod njegovo »komando« je šlo skozi klub več kot 600 kolesarjev.
S Tonetom Fornezzijem - Tofom in Ivanom Winklerjem so pred 40 leti začeli zgodbo o maratonu Franja, ki se je v štirih desetletjih razvila ne samo v največji slovenski rekreativno-kolesarski dogodek, ampak tudi v pravo blagovno znamko.
 

Brez dlake na jeziku

Ni kolesarja, ki ne bi znal česa povedati o njem. Tisti, ki so dirkali v šestdesetih, sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih, pa sploh … Ni kolesarskega šampiona, ki od njega ne bi dobil nasveta, in ni tekmovalca, ki se mu Zvone ne bi najmanj enkrat zameril. Zbadal je vsakogar, če si je le zapomnil njegovo ime ali obraz.

Tak je bil in v sveti veri, da vsi poznajo njegov humor, je zbadal zares in to je počel res neutrudno.
Pozneje, ko me kot nekdanjega kolesarja ni več obremenjeval s športom, sem opazil, da v resnici igra humorista oziroma se dela norca iz nekoliko mlajših, kaj šele fantov, ki tekmujejo. Duhovičil je vsevprek in včasih se je zdelo, da piše vse tiste scenarije za Moped Show, ki jih je ustvarjal eden njegovih najboljših prijateljev, Tone Forenzzi - Tof.
»S ponosom lahko povem, da sem bil dolga leta dober Zvonetov prijatelj. Spomnim se, kako je o sebi šegavo dejal: Ve se, kdo je komandant parade!

Tega komandanta zdaj ni več. Toda za njim ostajajo kolesarsko društvo Rog, množica vrhunskih kolesarjev, nepozabno kolesarsko obdobje Zvoneta Zanoškarja in ne nazadnje maraton Franja – akcije, ki sva jih ustvarjala skupaj in jih nikoli ne bi bilo brez njega. Ne bom se zatekel k frazi, da ga nikoli ne bomo pozabili, to ni mogoče. Zvone je vse življenje živel za kolesarstvo in njegovo poslanstvo je tako neizbrisno, da bo za vedno z nami,« je o prijatelju povedal Tone Fornezzi - Tof.

Zvone Zanoškar je bil topel človek, če si mu zlezel v dušo; in to niti ni bilo težko. Zadostovalo je že, da si ga poslušal, mu dal vedno prav in mu seveda tudi nekaj dal. Alergičen je bil na tiste, ki so ga hoteli spoznati zgolj zato, da bi mu nekaj vzeli oziroma od njega nekaj dobili. Take je res preziral, a kot vemo, je takih v Sloveniji največ … Na žalost še vedno.

Njegov legendarni stavek o takih ljudeh, ki jih ni maral, je bil: »Boj se takega siromaka, beži od njega, tak ti bo samo kaj vzel.«
Največ sem o Zvonetu izvedel, ko sem pisal biografijo Franca Hvastija. Seveda mi je Franc, njegov največji neprijatelj med prijatelji, povedal vse o človeku, ki je vse dal za kolesarstvo, a tudi veliko vzel.
Bil je točno tak, kot ga opisujejo vsi njegovi dobri znanci, da ne napišem, prijatelji.

Brez dlake na jeziku, pikrost brez meja, aroganca serijsko, vzvišenost tudi serijsko, samohvala pa neskončna. A sprejemal je žaljivke in bodice na svoj račun, kar je pomenilo, da ima izjemen smisel za humor, ni pa sprejemal bodic na račun svojega in samo njegovega kolesarskega društva Rog s Slomškove ulice v Ljubljani.

Kolesarski Rog je bil zanj kot nogometni Hajduk za Splitčane. Lahko si govoril proti vsem, samo proti Rogu ne. In ravno Rog je krivec, da danes Zvoneta Zanoškarja ne štejemo za največjega kolesarskega delavca vseh časov v slovenskem prostoru in prostoru nekdanje skupne države, katere ponosni državljan je bil ZZ … To velja zapisati, čeprav nikoli ni bil jugo nostalgik.
»Prave prijatelje je bilo res težko najti, zato sem imel veliko več nasprotnikov. Težko bi rekel, da so to bili sovražniki v pravem pomenu besede. Jaz sem jih jemal kot tekmece, ker sem imel vedno rad, da se mnenja krešejo,« je dejal Zvone, ko se je poslavljal od direktorskega stolčka v klubu, ki je bil njegovo življenje.
 

Vedno na piedestalu

Delo v Kolesarskem društvu Rog je krivo, da ga je bilo premalo za druge; resnično posvetil se je samo Rogu in precej manj komu drugemu v Sloveniji. Pravzaprav ni želel sodelovati nikjer razen v domačem klubu. Bil je odličen klubski menedžer in dirigent, komandant parade, ki se je klubu razdajal vsak dan, pa premalo vseslovenski strokovnjak, še za druge. Glede na znanje in značaj bi mu seveda po naravni logiki pristajal, jasno, samo direktorski stolček na Kolesarski zvezi Slovenije. Zakaj ni bilo tako? Pravil je, da ga to ne zanima, da se s temi hijenami ne bo dajal. Del resnice je bil verjetno tudi, da je pregloboko zabredel v osebne zamere do nekaterih, ki so si hitreje in lažje postlali na vrhu krovne kolesarske zveze.

Takole s časovne oddaljenosti pa se zdi, da je bil predvsem preprosto preveč predan Rogu. Po drugi strani pa veliko prevelik za Kolesarsko zvezo Slovenije.
Dejstvo je, da se z drobtinicami ni zadovoljeval, pa tudi to, da so mu debele kose speljali drugi.
No, vsaj tako so mislili.
ZZ-ju nihče ni mogel nič speljati, če se ni za to sam odločil.

Zvone Zanoškar je bil najboljši in nepremagljiv! Kjer je stal, je bil pod njim piedestal. Iz Roga so prihajali odlični tekmovalci. To se za vsak kolesarski klub spodobi, vendar je to delal na škodo slovenskega kolesarstva. Rog naj ne bi bil Slovenija, čeprav je trdil tako. Zanoškar je veliko pripomogel k največjim uspehom v zgodovini slovenskega kolesarstva, toda, kaj bi še bilo, če bi bil Zvone bolj slovenski in manj Rogov …

Lahko bi naredil še veliko več. A on je že vedel, zakaj je tako.
Nazadnje sva se pogovarjala prav o tem in, seveda, dobil sem sem dober odgovor: »Dokler sem jaz gonil kolesarstvo, je kolesarstvo obstajalo, zdaj ko ga ne gonim več, ne obstaja več … Kurec pa krilatica: Na mladih svet stoji. Zaradi mladih bo svet propadel!«.

Te besede povedo marsikaj, čeprav dobro vemo, da se Zvone Zanoškar ni pobral iz kolesarskega sveta, dokler je bil Rogova prva violina. S tem je hotel povedati, da niti tovarna koles Rog, brez katere Zvone ne bi bil Zvone, ne bi propadla ... Če bi imel voljo in interes, bi jo tudi sam rešil … Sicer ni znal povedati, kako, a bi se že česa domislil.
 

Vedno je našel rešitev

Morda ne veste, da je še samega najbolj priljubljenega predsednika Slovenije držal za ramo, medtem ko mu je razlagal življenjske resnice. Kdo pa si upa predsednika držati za ovratnik, medtem ko ga uči, kako je treba živeti? In kdo je v trenutku, ko je bivši rogač dosegel odmeven rezultat, posredoval, da mora biti kolesar razglašen za najboljšega športnika Slovenije?
Ko je bil rogač drugi v nekem Zaprašiču, je bil članek z veliko fotografijo o pomembnosti te uvrstitve v Dnevniku obširnejši kot naslovna politična tema na prvi strani Dela. Če je rogač postal državni prvak, je bila fotografija na prvih straneh, pa četudi je zmagal Miloš Rnjakovič, »prišlek v Rog iz Srbije«.

Ko je šlo za denar in slavo, Zvone nikdar ni bil nacionalist! Tako so pravili zlobneži v povojnih Rogovih časih. Za časa Jugoslavije Zvoneta Zanoškarja ni bilo moč videti brez kolesarske čepice, na kateri je pisalo Jugoslavija. Ko je ta država umrla, pa ga nikoli nismo videli s čepico, na kateri bi pisalo Slovenija … Na njej je pisalo Rog.

Čeprav je znal biti oster v svojih nastopih, je imel Zvone Zanoškar zelo rad vse športnike, ne samo svoje kolesarje.
To dokazuje zgodba, ki nam jo je zaupal dolgoletni predsednik Roga, Aleks Štakul: »Zato ni naključje, da je na poletnih olimpijskih igrah v Münchnu leta 1972 v vlogi selektorja in trenerja jugoslovanske kolesarske reprezentance, njen član je bil tudi Slovenec Jože Valenčič, zvito izpeljal zavarovanje jugoslovanskih olimpijcev ob terorističnem napadu palestinskega Črnega septembra na izraelske športnike.

Zvone je bil eden redkih s svojim službenim vozilom in zaupali so mu, da za hitro zavarovanje jugoslovanskih športnikov v olimpijsko vas pretihotapi ustrezno orožje, s katerim bi se lahko branili ob morebitnem nadaljevanju masakra, v katerem je bilo 17 žrtev. Ko sem ga vprašal, ali ga je bilo kaj strah, mi je odvrnil: »Čeprav nismo vedeli, kaj se v celotnem napadu v resnici dogaja, sem vedel, da gre za življenje in smrt, in na strah enostavno pozabiš. Imel sem srečo, in to ne prvič.«
Tak je bil Zvone, poguma mu nikdar ni zmanjkovalo, ne na kolesu ne pri njegovem delu. Čeprav je bil med kolesarji lahko zelo pasji, je imel športnike iskreno rad.

Brez Zvoneta ne bi bilo Franje

Najboljši prijatelji so mu rekli Pluton. Ker je bil človek s pravo struno za humor, tega seveda ni nikomur zameril. Če ti je uspelo nasmejati samega Plutona, si bil v njegovih očeh pravi človek. Če si dobil dirko v Rogovem dresu, si bil heroj. Če si premagal njegovega tekmovalca, si bil zgolj srečnež; če ga nisi poznal, si bil bik, če si imel diplomo v vitrini in ga kljub temu nisi poznal, si bil pač diplomirani bik.
To so vse njegovi legendarni pregovori.

Katera je bila kakšna dobra na Zvonetov račun? Tista o udeležbi na olimpijskih igrah? Ta je preveč kruta, da bi bila resnična, zato je ne bom izdal. ZZ pa se je kot trener in selektor udeležil kar petih olimpijskih iger! Kdo se bo še lahko pohvalil s čim podobnim? No, enkrat je šel raje sam na igre kot njegov sin, ki je bil tekmovalec …
Zvoneta Zanoškarja, ZZ Top smo mu pravili kolesarji iz kranjske Save, se bom vedno spominjal kot poslednjega Mohikanca, ki mu je uspelo vse svoje življenje posvetiti kolesarstvu.

Še bolj pa se ga bom spominjal po tem, da je bil eden najboljših, če že ne najboljši kolesarski trener vseh časov. Vzgojil je šampione, takšne, ki so tudi na Touru in Giru krojili etape, in takšnega, ki je na svetovnem prvenstvu stal na stopničkah. Nepregledna množica najboljših kolesarjev je pila njegovo znanje. Spominjal se ga bom po tem, da je kolesarstvo postavil ob bok najpopularnejšim športom v nekdanji skupni državi.

Čestitati mu je treba za vse, kar je storil za tekmovalno in rekreativno kolesarstvo.
Veste, brez Zvoneta danes ne bi imeli Franje. Morda bi kdo z današnjimi očmi lahko zameril, da ni vztrajal v štabu slovenskega kolesarstva, da je bil samo stric iz ozadja in da v Rogu ni ustvaril takšnega ozračja, da bi se tja s ponosom vračali rogači, da se ni premaknil iz »cvetličarne« na Slomškovi 1, da je vedno hotel biti »Broj 1«, da je vedno hotel biti komandant parade.
Da ga nikoli v tridesetih letih, kar sem ga poznal, nisem videl kolesariti …
 

ZZ – preprosto nenadomestljiv

Zvone Zanoškar, odkar te ni v pelotonu, ni več tako pristnega smeha in tako tekmovalno napetih bojev na cesti, ni več razvoja in ni več ciljev. Odkar te ni več med nami, zeva praznina, ki je nihče ne bo more zapolniti.

»Tak model človeka se rodi enkrat na dvesto let.« Jasno, da ne bo pomote – jasno, da je to spet njegova misel.
Direktor Maratona Franja, Gorazd Penko, ki je od njega prevzel organizacijsko krmilo te velike kolesarske prireditve, se Zanoškarja spominja kot človeka dejanj: »Vedno je bil človek akcije, spodbujal je napredek v stroki, sodeloval pri razvoju tekmovalnega in rekreativnega kolesarstva. Omogočil mi je osebnostni razvoj. Bogate izkušnje, ki jih je imel, je vedno prenašal na nove rodove,« je povedal Penko.

Da je bil velik, dokazuje to, kar se zgodi redko: poskrbel je za svoje naslednike, ker je vdel, da je to nujno za Rog. In Franjo, seveda! Dovolj zvito je postavil kar dva: Gorazda Penka in Mira Miškulina.

V šali bi lahko zapisali, da dva zato, ker ga le en človek ne zmore nadomestiti. Zvone, vemo, da bi ti bilo tole všeč.
Takšna je njegova zgodba, tak je bil Zvone Zanoškar, tak je spomin na tega posebnega in izjemnega človeka, brez katerega ne bi bilo ne Franje ne slovenskega zmagovalca Tour de Francea.