Medicinska ekipa za zdravje športnika

Združenje fizioterapevtov Slovenije je na nedavnem strokovnem srečanju v organizaciji Sekcije za fizioterapijo v športu povezalo strokovnjake različnih strok, ki v ekipi zagotavljajo kontinuirano skrb za zdravje športnikov.

S predstavitvijo svojega dela in izkušenj so strokovnjaki, vsak s svojega področja, nagovorili izzive vzpostavitve, ohranjanja in izboljševanja interdisciplinarne obravnave športnikov. Področja delovanja različnih strokovnjakov se velikokrat prepletajo, tako da je prepoznavanje lastnih omejitev in poznavanje področja delovanja drugih strokovnjakov tisto, ki lahko športnika vodi po pravi poti preventive oziroma rehabilitacije.

Poudarili so, da je komunikacija in sodelovanje med različnimi strokovnjaki ter športniki izredno pomembna, da pa je sestava in velikost medicinske ekipe močno pogojena s finančnimi sredstvi. V razpravi je bil poudarek tudi na pomenu raziskav za kakovostno delo fizioterapevtov in ostalih članov medicinske ekipe.

Uvodoma je gostujoči predavatelj, prof. dr. Kristian Thorborg, dipl. fiziot., predsednik IFSPT (Mednarodnega združenja fizioterapevtov v športu), na kratko predstavil delo IFSPT in možnosti za vključitev fizioterapevtov v športu v mednarodno mrežo.

Povedal je, da je zaradi majhnosti Slovenije zelo pomembno sodelovanje tudi z drugimi, večjimi državami, ki imajo mrežo delovanja medicinske ekipe zelo dobro oblikovano in lahko predstavljajo dobre primere prakse. Predstavil je primer interdisciplinarne obravnave pri zdravljenju težav v predelu kolka in dimelj, ki se zelo pogosto pojavljajo pri nogometaših. 
Mag. Borut Kolarič, predstavnik Olimpijskega komiteja Slovenije, je poudaril prizadevanje OKS za vključevanje samo najbolj kakovostnih strokovnjakov v delo s športniki. Opazili so, da so se športniki velikokrat vrnili v šport z nedokončano rehabilitacijo, zato so se odločili, da z vzpostavitvijo olimpijskih referenčnih športno medicinskih centrov pripomorejo k boljšemu spremljanju poškodovanih športnikov pri njihovi vrnitvi na športni teren. 

Matej Kokalj Kokot, dr. med., spec. MDPŠ, je izpostavil predvsem širino področja zdravja športnika, ki jo pokriva medicina športa. Ta poleg preventivnega delovanja, diagnostike in zdravljenja vključuje tudi psihologijo, starostni razvoj (od otrok do starejših), prehrano, endokrinologijo, imunologijo, doping, komunikacijo idr. V Sloveniji je medicina športa vključena predvsem v preventivnih pregledih (1-krat letno za športnike), ki pa je možno samo v dveh centrih, v Ljubljani in Celju, saj je zdravnikov medicine dela, prometa in športa, ki so specializirani za šport, premalo.

Asist. dr. Katarina Cunder, dr. med., spec. FRM, je na praktičnem primeru preobremenitvenega sindroma poudarila pomen preventivne obravnave športnika. Poudarila je, da so poleg testiranja in UZ diagnostike fiziatri vključeni tudi v konzervativno zdravljenje in predoperativno pripravo, a je ob tem dobro sodelovanje med zdravnikom in fizioterapevtom zelo pomembno. Izpostavila je tudi pomen prilagajanja protokolov testiranja in rehabilitacije za določene poškodbe posamezniku. 

Doc. dr. Robi Kelc dr. med., spec. ortop., je ob glavni vlogi zdravnikov specialistov ortopedije, kar je kirurško zdravljenje poškodb in infiltracijska terapija, opozoril na to, da ortopedi (kot tudi drugi zdravniki) opravljajo tudi klinični pregled bolnika, paciente usmerjajo k ustrezni diagnostiki in jih napotujejo naprej, npr. k fizioterapevtom. Pri delu s športniki prevzemajo tudi še druge naloge in odgovornosti, kot so preventiva poškodb, pomoč pri vračanju na športni teren, psihologija, nutricionistika, anti-doping, potovalna medicina, komunikacija, športna ekonomija itn., za kar pa je »nujno potrebno poznavanje značilnosti različnih športnih panog«. Pri tem je poudaril, da je nemogoče imeti enega samega strokovnjaka, ki bi kakovostno in strokovno pokril vsa ta področja.

Matej Lunežnik, univ. dipl. psih., ki zelo tesno sodeluje z vrhunskimi športniki, je predstavil pomen psihologije v športu in poudaril, da je poleg treninga telesne priprave za športnika izredno pomembna tudi t.i. mentalna priprava oziroma »mentalni trening«. Tudi v procesu rehabilitacije in vračanja na športni teren je potrebno pri športniku vključiti ustrezne vaje za krepitev samozavesti, samozaupanja in občutenja svojega telesa ter čustev. V praksi se velikokrat zgodi tudi to, da športnik po že zaključeni rehabilitaciji, ko je delo zdravnikov in fizioterapevtov končano, še vedno čuti »fantomske bolečine«, ki pa jih najuspešneje lahko rešuje predvsem ob pomoči psihologa.

Doc. dr. Primož Pori, prof. šp. vzg. in kondicijski trener, je poudaril, da so kineziologi strokovnjaki za telesno pripravo s široko paleto kompetenc na področju športne vadbe in ne terapije in da imajo zelo široka področja delovanja v športu (šport otrok in mladostnikov, kakovostni šport, vrhunski šport, šport invalidov, športna rekreacija, šport starejših). Pri tem se je potrebno zavedati, da samo kineziologi z opravljenim magisterijem lahko izvajajo vadbo s poškodovanimi in osebami z nekaterimi kroničnimi boleznimi, vsi ostali pa lahko delujejo zgolj z zdravimi osebami v preventivi. Izpostavil je velik pomen sodelovanja fizioterapevtov in kineziologov, pri čemer naj bi bili fizioterapevti tisti, ki rehabilitacijo vodijo in jo usmerjajo, kineziologi pa zgolj izvajajo vadbo po navodilih fizioterapevta.

Nežka Poljanšek, dipl. fiziot., je povedala, da s kineziologi v praksi zelo dobro sodeluje in da so tudi pacienti zelo zadovoljni z interdisciplinarno obravnavo. Kot fizioterapevtka ima sicer izkušnje tudi z delovanjem v zelo majhni vrhunski profesionalni športni ekipi, kjer je morala opravljati tudi delo drugih strokovnjakov, zato je poudarila, da je za športnika zelo pomembno, da ima dostop do različnih strokovnjakov, saj en sam nikakor ne more pokriti vseh področij. Ključnega pomena pri delu se ji zdi tudi komunikacija znotraj ekipe in sposobnost trenerja za prepoznavanje potreb športnika v določenem trenutku.

Svoj vidik na medicinsko ekipo je predstavil tudi nekdanji vrhunski športnik Tomi Šmuc, ki je igral za različne odbojkarske klube doma in v tujini. Povedal je, da je bil v svoji karieri velikokrat poškodovan, imel že več kot 10 operacij in tako izkusil delovanje različnih medicinskih ekip. Kot primer zelo dobre organiziranosti je predstavil delovanje odbojkarskega kluba Modena (Italija), ki ima, tudi na račun dobrih finančnih zmožnosti, v športni ekipi vse različne strokovnjake medicinske ekipe, diagnostične in rehabilitacijske naprave, prostore ter pripomočke.

***
pred. Eva Uršej, prof. šp. vzg., dipl. fiziot., strok. sod. 
Predsednica Sekcije za fizioterapijo v športu