Rateško polje, tekaška nebesa pod Poncami

Tekaški center Confine v Ratečah je srce smučarskega teka v Sloveniji. Nekdanji olimpijec Matej Soklič s partnerico Matejo je eden največjih varuhov rekreacije pri nas.

Preživeti jima je uspelo s trdim delom in veliko odrekanja, saj je bilo obdobje »zelenih zim« res dolgo.

Pogovor o teku, prihajajočem svetovnem nordijskem prvenstvu in trmi, ki je ohranila rekreativni tek na Rateškem polju in takoj za mejo v Italiji. 

Kakor nam je znano, ste edini nekdanji vrhunski tekač na smučeh, ki po karieri živi od smučarskega teka. V Ratečah ste od leta 2005 – kako to, da ste se, čeprav z Bleda, zadržali prav tu?

Leta 1992 sem se pridružil ŠD Rateče-Planica, kjer so mi ogromno pomagali in sem jim za to še danes hvaležen, saj brez njih mojih rezultatov ne bi bilo, zanje sem nastopal do konca svoje tekaške kariere leta 2004. Leta 2002 sem se po olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju tudi za stalno preselil v Rateče, predvsem zaradi odličnih možnosti za trening, po končani karieri pa sem se s tekom začel ukvarjati poslovno.

Imeli ste lepo tekmovalno kariero, odlični ste bili na olimpijskih igrah 2002, v sprintu vam je malo zmanjkalo za finale. Takih rezultatov ni med moškimi ponovil nihče. Zakaj ste se popolnoma umaknili iz tekmovalnega športa in se namesto trenerstvu povsem predali rekreativnemu smučarskemu teku?

Salt Lake City, dosegel sem 11. mesto v sprintu. Leta 2007 sem prevzel klub v sosednji Italiji v Beli Peči in jih poleg redne službe treniral leto in pol. To je bila zame čudovita izkušnja, naučil sem se italijansko in užival v delu z mladimi tekači, bili smo zelo uspešni. Pred tem sem eno sezono pomagal tudi makedonski reprezentanci, kot svetovalec in občasno trener. Da pa bi se s trenerstvom ukvarjal na ravni svetovnega pokala, me ni veselilo, čeprav sem imel kar nekaj predvsem finančno mamljivih ponudb.

Ko ste začeli prvo Ponco, so bile nekatere zime obupne. Znano je, da ste z zaljubljenci v tek na progo sneg grabili ali celo pometali s trave, potem je bila kakšna zima, ko ga je čez noč zapadlo toliko, da ni bilo mogoče narediti prog, ko pa ste jih, jih je odnesel dež ali odjuga. Kako vam je kljub vsemu uspelo preživeti?

Preživeti nam je uspelo predvsem s trdim delom in veliko odrekanja, saj je bilo obdobje »zelenih zim« res dolgo. Zadnja normalna zima po količini snega in temperaturah, vse do lani, je bila davnega leta 2007/08. Tudi temperature so bile vedno višje. Na srečo sta zadnji dve zimi taki, kakršne so bile nekoč.

Večina rekreativcev teče čez mejo v Italiji, trenutno imamo urejenih kar 22 kilometrov prog za obe tehniki, ki so primerne predvsem za rekreacijo. FOTO: Dejan Javornik

V karieri ste bili enfant terrible smučarskega teka, zdaj pa vama je z življenjsko partnerico Matejo uspelo sicer od nekdaj tekaške Rateče spremeniti v srce smučarskega teka v Sloveniji. Kakšno je po vašem mnenju smučarskotekaško znanje Slovencev, ali uporabljajo primerno opremo?

»Enfant terrible«, verjetno mislite težaven otrok, sem bil predvsem zato, ker sem vedno brez ovinkarjenja jasno povedal, kaj mislim, in sem v teku ubral svojo pot, ki je bila glede na okoliščine in takratne razmere zelo uspešna. Z Matejo nama je uspelo, ker sva v to vložila ogromno časa in energije, bili so tudi trenutki na robu obupa, predvsem zaradi res slabih zim, ki so si sledile druga za drugo. Skupaj nama je uspelo marsikaj, pri delu se dopolnjujeva. Slovenci uporabljajo kar dobro opremo, pa tudi znanje teka je na visoki ravni.

V Tekaškem centru Confine imate poleg izposojevalnice in servisa tudi šolo teka, kakšno je zanimanje za učenje?

Zanimanje za našo šolo teka je ogromno, veliko ljudi je ugotovilo, da je pred nakupom opreme najbolje najeti učitelja in se naučiti osnov.

Prihodnje leto bo v Planici svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju. Tako velike prireditve v Sloveniji še ni bilo. Z organizacijo tekov na najvišji ravni imamo v Sloveniji manj izkušenj kot s skoki ali biatlonom. Ste vpeti v pripravo te prireditve, ki bo zagotovo za vedno spremenila Rateče?

Zaenkrat žal nisem bil povabljen k organizaciji SP, čeprav menim, da bi jim s svojim znanjem in prijateljskimi odnosi z italijanskimi smučarskotekaškimi zanesenjaki lahko ogromno pomagal, predvsem zato, ker naj bi bil start na 50 kilometrov v Trbižu. Že šest let živim v Italiji, takoj čez mejo v Beli Peči, govorim tekoče italijansko in tudi urejam proge na italijanski strani.

Teki so morda osrednji del nordijskih prvenstev – slovenski organizatorji bodo potrebovali ogromno prostovoljcev, da bo tudi pri teku vse potekalo tako dobro kot v Planici vedno s skoki.

Želim si, da bi vse potekalo gladko in da bodo organizatorji našli dovolj prostovoljcev. Škoda je le, da so letos odpovedali generalko v tekih, menda zaradi covida, ker bi se prostovoljci na teh tekmah lahko ogromno naučili in tako dobili izkušnje za svetovno prvenstvo.

Zaenkrat žal nisem bil povabljen k organizaciji SP, čeprav menim, da bi jim s svojim znanjem in prijateljskimi odnosi z italijanskimi smučarskotekaškimi zanesenjaki lahko ogromno pomagal. FOTO: Dejan Javornik

Proge v izjemnem amfiteatru v Planici in Tamarju so sicer vrhunsko urejene, urejajo jih mojstri z odlično mehanizacijo, a za večino so prezahtevne. Rekreacija se dogaja samo na Rateškem polju in letos predvsem takoj za mejo v Italiji. Vam je žal, da ne skrbite več za vse proge, kot ste vsaj deset let, ko smučarski tek v Zgornjesavski dolini na Zgornjem Kranjskem pravzaprav ni nikogar zanimal, razen domačinov iz Rateč?

Proge v Planici in Tamarju so res izjemno lepe, vendar za rekreacijo prezahtevne. Večina rekreativcev teče čez mejo v Italiji, trenutno imamo urejenih kar 22 kilometrov prog za obe tehniki, ki so primerne predvsem za rekreacijo. Žal mi je predvsem zato, ker bi s planiškimi progami, ki jih je za 18 kilometrov, imeli skupaj kar 40 kilometrov urejenih tekaških prog. Sam sem še vedno za sodelovanje in sem že večkrat predlagal, da naša karta, ki velja za tekališče v Italiji, velja za planiške proge, planiška tekaška karta pa za naše smučine, kar bi bilo najbolje za vse uporabnike tekaških prog.

Trdno sem prepričan, da bomo v bližnji prihodnosti spet urejali proge na slovenski strani, tja do ceste v Planico.