Neomejen dostop | že od 9,99€
Tekaški center Confine v Ratečah je srce smučarskega teka v Sloveniji. Nekdanji olimpijec Matej Soklič s partnerico Matejo je eden največjih varuhov rekreacije pri nas.
Preživeti jima je uspelo s trdim delom in veliko odrekanja, saj je bilo obdobje »zelenih zim« res dolgo.
Pogovor o teku, prihajajočem svetovnem nordijskem prvenstvu in trmi, ki je ohranila rekreativni tek na Rateškem polju in takoj za mejo v Italiji.
Leta 1992 sem se pridružil ŠD Rateče-Planica, kjer so mi ogromno pomagali in sem jim za to še danes hvaležen, saj brez njih mojih rezultatov ne bi bilo, zanje sem nastopal do konca svoje tekaške kariere leta 2004. Leta 2002 sem se po olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju tudi za stalno preselil v Rateče, predvsem zaradi odličnih možnosti za trening, po končani karieri pa sem se s tekom začel ukvarjati poslovno.
Salt Lake City, dosegel sem 11. mesto v sprintu. Leta 2007 sem prevzel klub v sosednji Italiji v Beli Peči in jih poleg redne službe treniral leto in pol. To je bila zame čudovita izkušnja, naučil sem se italijansko in užival v delu z mladimi tekači, bili smo zelo uspešni. Pred tem sem eno sezono pomagal tudi makedonski reprezentanci, kot svetovalec in občasno trener. Da pa bi se s trenerstvom ukvarjal na ravni svetovnega pokala, me ni veselilo, čeprav sem imel kar nekaj predvsem finančno mamljivih ponudb.
Preživeti nam je uspelo predvsem s trdim delom in veliko odrekanja, saj je bilo obdobje »zelenih zim« res dolgo. Zadnja normalna zima po količini snega in temperaturah, vse do lani, je bila davnega leta 2007/08. Tudi temperature so bile vedno višje. Na srečo sta zadnji dve zimi taki, kakršne so bile nekoč.
»Enfant terrible«, verjetno mislite težaven otrok, sem bil predvsem zato, ker sem vedno brez ovinkarjenja jasno povedal, kaj mislim, in sem v teku ubral svojo pot, ki je bila glede na okoliščine in takratne razmere zelo uspešna. Z Matejo nama je uspelo, ker sva v to vložila ogromno časa in energije, bili so tudi trenutki na robu obupa, predvsem zaradi res slabih zim, ki so si sledile druga za drugo. Skupaj nama je uspelo marsikaj, pri delu se dopolnjujeva. Slovenci uporabljajo kar dobro opremo, pa tudi znanje teka je na visoki ravni.
Zanimanje za našo šolo teka je ogromno, veliko ljudi je ugotovilo, da je pred nakupom opreme najbolje najeti učitelja in se naučiti osnov.
Zaenkrat žal nisem bil povabljen k organizaciji SP, čeprav menim, da bi jim s svojim znanjem in prijateljskimi odnosi z italijanskimi smučarskotekaškimi zanesenjaki lahko ogromno pomagal, predvsem zato, ker naj bi bil start na 50 kilometrov v Trbižu. Že šest let živim v Italiji, takoj čez mejo v Beli Peči, govorim tekoče italijansko in tudi urejam proge na italijanski strani.
Želim si, da bi vse potekalo gladko in da bodo organizatorji našli dovolj prostovoljcev. Škoda je le, da so letos odpovedali generalko v tekih, menda zaradi covida, ker bi se prostovoljci na teh tekmah lahko ogromno naučili in tako dobili izkušnje za svetovno prvenstvo.
Proge v Planici in Tamarju so res izjemno lepe, vendar za rekreacijo prezahtevne. Večina rekreativcev teče čez mejo v Italiji, trenutno imamo urejenih kar 22 kilometrov prog za obe tehniki, ki so primerne predvsem za rekreacijo. Žal mi je predvsem zato, ker bi s planiškimi progami, ki jih je za 18 kilometrov, imeli skupaj kar 40 kilometrov urejenih tekaških prog. Sam sem še vedno za sodelovanje in sem že večkrat predlagal, da naša karta, ki velja za tekališče v Italiji, velja za planiške proge, planiška tekaška karta pa za naše smučine, kar bi bilo najbolje za vse uporabnike tekaških prog.
Trdno sem prepričan, da bomo v bližnji prihodnosti spet urejali proge na slovenski strani, tja do ceste v Planico.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji