Proteini ali hrana

Izraz proteini se sliši bolj močno, kot pa beljakovine, to trgovci zelo dobro vedo. Zato za začetek preizkusite svojo občutljivost na besedo proteini takrat, ko vam trgovec s športnimi dodatki reče, da boste zaradi »teh proteinov pridobili mišice in tekli hitreje na Ljubljanskem maratonu«. Kateri del stavka je pravilen, sta pravilna oba, jih boste kupili?

Na prvi del vprašanja vam bom odgovorila na koncu, na zadnji del vprašanja si morate odgovoriti sami.

Proteini povsod

Proteinske oziroma beljakovinske dodatke srečamo povsod. Še na povprečni bencinski črpalki, ki postajajo že prave trgovine, je njihova ponudba večja kakor ponudba sadja in zelenjave. Kaj vse jim je primešano, raje ne razmišljamo, pomembno je, da na njih piše XY gramov proteinov. Takšen napis na embalaži močno poveča hitrost odločitve, da bomo izdelek vzeli s prodajne poličke. In to v deželi, kjer še vedno lahko srečamo kravo skoraj za vsakim vogalom. Ob tem pa kmetje ne vedo, kaj bi z mlekom iz pašne reje.

Proteinski mrzlici torej močno pomaga komercialna uspešnost (beri dober zaslužek) pri prodaji vseh vrst ploščic in napitkov, ki dišijo po proteinih. NekoIiko k temu pripomorejo tudi preveč poenostavljena javnozdravstvena prehranska navodila. Na primer ob izraziti kampanji proti sladkim pijačam pogosto poenostavimo kar ves sladkor v beli strup. Po enaki logiki je škodljivost že skoraj lastnost večine živil. Tako so »škodljiva« tudi jajca, če uživaš meso, imaš večjo možnost, da bi pred kom grešil. Na več načinov. Potem za kravje izdelke res ne ostane več veliko prostora na krožniku in ljudje se še bolj zatekajo k prehranskim dodatkom. Tako je pitje beljakovinskega šejka že skoraj osnovno dejanje pri izhodu iz telovadnic oziroma fitnesa.

Še malo, pa bodo moški po tedenski rundi nogometa, planinci po opravljeni turi čez vikend in kolesarji po rudi najprej popili beljakovinski šejk in šele nato bo prišel na vrsto hmeljev napitek. V ponudbi gostiln pa šejk po nogometno, planinsko in kolesarsko.
 

Biznis na tržnici

Proteini so res postali velik biznis, naenkrat so proteinski praški, ploščice, tube ali celo posebne mešanice aminokislin celo »bolj zdrave« od normalne hrane. Še več, če si dober trgovec in imaš nekaj vernikov, ki tvoje »izreke« zaradi neznanja (in potencialnega dobička) še oplemenitijo, postanejo nekateri beljakovinski izdelki zelo precenjeni. Tabletke z nekaj aminokislinami lahko prodaš za nesramno veliko denarja in ob tem trgovec še trdi, da je to prava čudežna mešanica za mišice in zdravje.

Brez pravih študij kot reference prodaja »kr nekaj« in računa na to, da povprečen državljan ni usposobljen za kritično presojo znanstvenih člankov. Ker tudi prodajalec ni. Če bi bile branjevke na tržnici, ki prodajajo kakovostne beljakovine v obliki domačih jajc, tako nabrite, bi imela ta jajca napis »zlata jajca«!
 

Proteini ali hrana?

Ideje, da so prehranski dodatki bolj zdravi od normalne hrane, so kot marketinški trik že unovčili verižni biznisi s prehranskimi nadomestki. Nedvomno so zdravi za njihov bančni račun, o čemer pričajo avtomobili, na katerih so napisi njihovih firm. A trg je trg in pravijo, da se je danes treba znajti. Veliko bolj vprašljiv je zdravstveni vidik teh trditev. Ta točka ob strokovnem neznanju lahko hitro postane nevarna za zdravje in posledice začne plačevati zdravstveni sistem zaradi bolezni, ki so posledice nezdravega prehranjevanja.

Zato so odločitve športnika, profesionalnega ali rekreativnega, mladega ali starega, ko se sprašuje, ali naj kupi ta in ta beljakovinski dodatek, odločitve, s katerimi sprejema odgovornost za svoje zdravje. Kljub temu te odločitve v praksi redko temeljijo na strokovnem premisleku. Večinoma sledijo pompoznim nagovorom trgovcev, med najbolj privlačne vsekakor spadajo trditve o večjih mišicah ...

Pa poglejmo mladega športnika, ki pri odraslih klubskih kolegih v slačilnici opazuje, kako po vsakem treningu posežejo po beljakovinskem šejku. Še huje kakor pri skupinskih športih je v fitnesih, kjer vadeči z velikimi mišicami pogosto med vadbo razlagajo o uporabi beljakovinskih praškov pri pripravi normalne hrane. Ko jih mlad športnik posluša, dobi vtis, da je za te mišice treba v kuhinjo na častno polico postaviti škatlo z vsaj dvema vrstama beljakovin (ponavadi sirotko in kazein) in nato hrano še okrasiti s tabletami ali kapsulami posameznih aminokislin. Njemu pa mama predlaga, da naj po vadbi spije čokoladno mleko ali sadni jogurt ter poje sendvič s kurjimi prsmi. Saj ni resna.

Kajti v glavi se mu vrsti predstava iz fitnesa: pita, narejena tako, da je del moke (bognedaj bele) zamenjal beljakovinski prašek, na njej jabolka, sladkana s stevijo, in v obliki levčka postavljene tabletke HMB-ja. Če ni teh praškov, ni mišic. Vendar je premlad, da bi pomislil (in vedel), kako so kmečki fantje in možje ter številni drugi fizični delavci pridobili svoje dobre mišice in izklesana telesa. Odgovor je na dlani: s trdim fizičnim delom in s pomočjo mamine ali babičine kuhinje na kmetiji ali rudarskem bloku. Mama in babica sta imeli očitno čudežne recepte za normalno hrano.

Dobra (beljakovinska) prehrana

Pravilen vnos kakovostnih beljakovin je pomemben dejavnik za gradnjo mišične mase. V športne in zdravstvene namene. Še daleč pa ni edini in samozadosten. Poleg dobrega vadbenega procesa so za optimalno delo presnovnih procesov potrebni tudi energija, pravilen čas prehranskega vnosa in še nekaj dejavnikov, kot so stres, spanje in podobno.

Zato naj za konec strnem zgornje misli. Vnos beljakovin z dobro strategijo normalne prehrane precej, in to z lahkoto, zadosti presnovnim potrebam večine populacijskih skupin. Seveda je potrebno vsaj osnovno poznavanje specifičnih prehranskih priporočil živil in njihovih hranilnih vrednosti. Močno koristi tudi vsaj nekaj veselja do kuhinjskih poslov. Zato je vedno smiselno in za zdravje mnogo bolj prijazno, da najprej izkoristimo beljakovinske vire iz normalne prehrane. A ker vedno obstajajo izjeme in nismo vsi povprečje, lahko imajo tudi beljakovinski dodatki pozitivno vlogo v naši prehrani. Koristni so za zelo elitne športnike in bolnike, ki imajo težave z vnosom hrane.

Pomagajo nam lahko pri težavah z vsakdanjo prehrano, pomagajo nam lahko, ko smo na potovanjih in je dostop do hrane, ki vsebuje beljakovine, otežen in podobno. Prav pridejo tudi v posebnih okoliščinah, ko prilagajamo prehranske strategije zaradi uravnavanja telesnih mas tako pri športnikih kot tudi pri zdravljenju debelosti. Včasih smo vse to stlačili v isti koš hujšanja, ki se je imenoval »manj jej«. Prav pridejo tudi pri zdravljenju poškodb in različnih bolezenskih stanj, ko smo z vnosom normalne hrane omejeni. A za te primere je vsekakor najprej smiselno iti skozi proces strokovne prehranske obravnave.

In še odgovor na uvodno vprašanje. Je sploh potreben?