Preostali Slovenci so bili manj uspešni

Šport je predvsem tekmovalen in reči, da ni tako, bi bilo metanje peska v oči. Ne glede na to, s katere perspektive ga spremljamo – kot športniki oziroma tekmovalci, trenerji, starši, novinarji ali pa le kot gledalci ali morebiti navijači –, je med glavnimi temami pogovora vedno tudi izid, tudi pri rekreativnih športnikih.

Morda bo kdo rekel: »Ne, ne, rekreativci se z rezultatom ne ukvarjamo toliko.« Pa le v premislek: če bi bilo to res, ali bi se na Ljubljanski maraton res prijavilo toliko ljudi? Bi res številni rekreativci trenirali skoraj tako resno kot vrhunski športniki? Raziskave celo kažejo, da so redno aktivni rekreativni športniki, ki tudi tekmujejo, po psihološkem profilu bolj podobni vrhunskim športnikom kakor tisti tekmovalci, ki ne dosegajo vrhunskih izidov.



Kdo je zmagal, je omenjeno vedno in povsod, ko je nekdo drugi ali tretji, se tega dotaknemo le tu in tam. Ko pa je nekdo četrti ali na primer 31., to preberemo nekje na koncu članka, ali pa vse tovrstne uvrstitve najdemo v stavku »preostali Slovenci so bili manj uspešni«.

Ko poskušamo tovrstno razmišljanje nekoliko podrobneje razdelati, pa hitro vidimo, da nas poudarjanje le zmage lahko drago stane. Z vidika števila ljudi namreč nimamo tako velike baze, da bi si lahko privoščili »zavreči« vse športnike, ki se uvrščajo na recimo peta do deseta mesta, kot je pogosta praksa v velikih športnih »bazenih«; pri tem seveda z izrazom bazen omenjamo vse, ki se z nekim športom ukvarjajo in tako sestavljajo spodnji del piramide, na katere vrhu čepijo vrhunski športniki.


Stanje slovenskega športa je namreč precej drugačno od stanja v kakšnih izjemno velikih državah, v katerih se z vsakim posameznim športom ukvarja neprimerljivo več ljudi. Če si ogledamo primer Združenih držav Amerike, lahko vidimo naslednje: če neki športnik ali športnica ne zmoreta več, ali se utrudita ali pa se preprosto ne uvrščata več na prvo mesto, bodo v ozadju vedno vsaj še trije, ki bodo zasedli njegovo ali njeno mesto in glavni trenerji oziroma selektorji se redko prav pogosto ukvarjajo s tistim posameznikom, ki je »odpadel« – pač v ekipo izberejo prvega v čakalni vrsti…



Takšnega obnašanja si pri nas skoraj ne moremo predstavljati, in morda je to tudi prav. Poleg majhnega števila športnikov je razlog za to zagotovo tudi, da smo v vzgoji navajeni tega, da se ukvarjamo z vsakim posameznikom, lahko bi rekli, da je naš kulturni prostor naravnan precej individualistično. Če se posameznik srečuje s težavami, se jih poskušajo poleg tega športnika lotiti tudi njegovi trenerji, starši in drugi strokovnjaki, ki so vključeni v proces treninga. Lahko bi rekli, da je s humanistične perspektive slovenski oziroma »naš« pristop veliko bolj prijazen za športnika.

 

Deseti na svetu? Pa kaj!

Drugi negativni vidik pretiranega poudarjanja samo zmagovalcev se kaže tudi v tem, da imamo športnike, ki se na največjih tekmovanjih uvrščajo v finalne nastope, na primer med prvih osem, 10,12…, za slabe in s tem njihove vrhunske dosežke razvrednotimo. Pa vendar bi morali vsi krepko premisliti, preden nekoga, ki je deseti na svetu (pa naj bo to v skupni razporeditvi sezone ali na eni sami tekmi), označimo za slabega športnika. Včasih se zdi, da nismo več prav daleč od tega… Zelo preprosto je iz fotelja opazovati in komentirati športnikove rezultate, le športniki sami in njihovi najbližji, trener, strokovna ekipa, družina, pa vedo, kako težko se je v katerem koli športu prebiti na svetovni vrh in da je še teže tam tudi ostati in vztrajati dlje časa.

Takšno razmišljanje se včasih začne oblikovati že pri najmlajših. Velikokrat na tekmovanjih vidimo zelo mlade športnike, kako imajo občutek, da bo kar konec sveta, če ne bodo zmagali vedno in povsod. Že zelo mladi namreč ugotovijo, da vsi častijo le zmagovalca.

O njih se govori po televiziji in radijskih postajah, njihove fotografije so objavljene v časopisih in na spletu, o njih se pogovarjajo njihovi starši doma, omenjajo jih njihovi trenerji. In ravno iz teh zaznav se včasih otrokom porodi ideja, da morajo, če želijo dobiti in ohraniti pozornost svojih bližnjih (staršev, trenerja…), v športu zmagovati. Majhen otrok, še posebno ob začetku ukvarjanja s športom, zelo hitro začne meniti, da bo ljubezen staršev na neki način pridobil z uspehom v športu.



Pravzaprav takšen otrok včasih lahko meni, da ga bodo imeli njegovi bližnji radi le, če bo vedno in povsod najboljši… Tako ljubezen staršev, ki bi morala biti (in največkrat tudi v resnici je) brezpogojna, razume kot nekaj, kar bo prišlo samo ob zmagi. Zato včasih srečamo otroke, ki se zelo burno odzivajo na poraze, ki hitro postanejo strašno zaskrbljeni, ko zaslutijo še tako majhen poraz. Na neki način se ustrašijo, da jih starši ne bodo odobravali – napačno si na primer razlagajo kakšen majhen izraz neodobravanja staršev ali manjši izraz nezadovoljstva očeta ali mame ob slabem nastopu …

Pa vendar je šport vedno sestavljen iz zmag in porazov. Tudi najbolj uspešni športniki kdaj nastopijo slabše od pričakovanj, zato je prav, da se z otroki pogovarjamo o tem. Da jim jasno razložimo, da je pomembno predvsem, da radi počnejo to, kar počnejo – da radi trenirajo, da radi tekmujejo –, a ne zato, da bi ustregli staršem, ampak zato da bodo preverili, kje so njihove meje, da bodo spremljali svoj napredek… In da vedo, da jih imamo brezpogojno radi, enako radi ne glede na to, kako uspešni so v športu.

 

Vnovično ustvarjanje  samega sebe

Predvsem pa se je treba o tem, da poraz ni nujno nekaj slabega, tudi pogovarjati. Poraz je v naši družbi postal tabu tema. O njem se redko pogovarjajo trenerji s svojimi športniki, starši ga ravno tako ne omenjajo veliko – vnaprej, pred tekmo, o možnosti poraza sploh ne govorimo, češ, »ne kliči hudiča«. Ko pa pride, rečemo »pozabi to tekmo in gremo dalje«… Tako počasi, a zanesljivo začne postajati nekaj, kar preži v ozadju in česar se športniki hitro začnejo bati. Zato se je treba pogovarjati tudi o tem, da se lahko iz poraza marsičesa naučimo.

Vsaka tekma, ne glede na to, ali smo nastopili dobro ali slabo, je povratna informacija. Vsako tekmo je treba analizirati, predvsem z vidika izvedbe, ne toliko rezultata oziroma uvrstitve. Na vsaki naredimo nekaj dobrega, kar bomo poskušali v prihodnosti obdržati, in nekaj slabega, kar bomo poskušali v prihodnje popraviti.

Tako se sam dosežek pomakne v ozadje in v ospredje stopi kakovost izvedbe. Ko se to zgodi, pa ni več tako pomembno mesto in v njem primerjava s tekmeci, ampak primerjava s samim seboj. In to je pogosto mnogo boljše izhodišče –  vedno namreč najprej tekmujemo s seboj in šele potem s tekmeci. In tu lahko rečemo, da to še posebno velja prav za rekreativni šport – poskrbel naj bi za »rekreacijo«, vnovično ustvarjanje samega sebe, sebe na višji »ravni«. In če tu najprej tekmujemo le z drugimi, od rekreativnega športa nikakor ne moremo odnesti vsega, kar nam ponuja.


Izr. prof. dr. Tanja Kajtna, univ. dipl. psih.