Premaknjenost in rekreacija

Zdaj, ko sem športni ata in v civilu dedek, to dobro vem: svojih preznojenih poznopopoldanskih ur se veliko lažje lotevam, če sem spal več kot šest ur (realizacija 50 %), če nimam mačka (% je oseben podatek, sori), če sem zajtrkoval (realizacija 70 %), če sem jedel kosilo (realizacija 99 %) in če med vadbo uporabljam športne gele, in to tako, da jih jemljem v določenem časovnem intervalu (realizacija 40 %).



Seveda je pomemben faktor tudi to, koliko te doma nažirajo aktualne ženske, vendar mi tu ne uspe zapisati realnega odstotka – ne zato, ker se spremljevalke menjajo, pač pa, ker pri njih nikoli ne veš, kaj prinese naslednji dan. Ne dan, trenutek (drži 100 %).
 
Današnja maša je posvečena športnim gelom. Lahko tudi športnim napitkom. Oboje je iz kategorije dobrega, nekoliko dražjega, za kar velja, da pomaga. A ja, zakaj maša? Zato, ker me je zadnjič poklical soborec iz športnih neumnosti in mi rekel, da zelo rad bere, kar napišem v Polet, ampak da sem tak kot župnik. »Zakaj kot župnik?« Zato, ker nekaj pišem, drugo pa delam. So trenutki, ko bi človek z veseljem naredil samomor, če le to ne bi napravilo še več veselja tistim, ki take skoke radi opazujejo.
 
Moj prvi spomin na športni dodatek, tekoč sladkor, je še iz Jugoslavije, s Triatlona jeklenih v Bohinju. Enervitovo flaško s čvrsto tekočim cukrom si težko dobil, še skrivali smo jih, ker nismo točno vedeli, ali nas ne bodo imeli za dopingirance. Namreč, takrat je bil na tem tekmovanju kdaj tudi kdo, ki je bil zares nafilan – in ko so nekoč preložili start, je zadeva začela delovati, uporabnik pa je moral stati pri miru. Oziroma bi moral. Nenadoma je začel divjati naokoli in poskakovati kot, kot pravijo na Gorenjskem, pes na kuzli, kot bi se mu zmešalo.
Kaj je vzel, ne vem, delovalo pa je. Vsaj na zunaj in za skoke brez predvidljivega reda in zaporedja.
 


Skratka, po veslanju, ki sem ga dobro opravil, me je na menjavi na kolo čakala steklenička prozornega cukra. Kot rečeno, stekleničko sem čuval mesec dni, prej je nisem nikoli poskusil. Težko je stekla v grlo, premalo sem poplaknil, a po desetih minutah mi je postalo tako slabo, da še bruhniti nisem mogel. Nato je bila predstava hude muke. Še dobro, da je bilo takrat do Pokljuke daleč, po glavni cesti, od Gorjuš do Mrzlega studenca je bil še makadam, in je trajalo, preden si prišel do Rudnega polja, kjer se je začel tek. Slabost je minila šele tam. Lepo srečanje z nečim, kar naj bi ti pomagalo, da bi napore lažje premagoval.


 
Nekaj let kasneje, ko smo že malo vedeli, kako sladkor pomaga pri naporih, ki trajajo dlje časa, smo imeli v Kranjski gori nekakšno medijsko svetovno prvenstvo, med drugim tudi tek, klasično, iz Planice v Tamar. Morda so bili cukri že v vrečki, ne spomnim se dobro, vsekakor sem vsebino ene pogoltnil pred startom in uspelo mi je, kar sem si želel. V Tamarju sem od napora skoraj zlezel skupaj, in da bi se spravil k sebi, sem ruknil še eno dozo.
Potem sem mislil, da se bom stegnil, namesto kape sem si na glavo nataknil straniščno školjko, klical sem jelene, a izkupička iz želodca ni in ni bilo.
Potem sem za nekaj časa s cukri prenehal in sem vse rezultate dosegel na hmelj. Tu je bila vsa slabost veliko bolj domača.
 
Čez kakšno desetletje so tudi geli postali normalnejši, Nada nam je podelila nekaj znanja in postalo nam jasno, da jih je treba, preden greš na tekmo, temeljito poskusiti med vadbo. In naporom. In zalivati z vodo.
Na nultem maratonu v Milanu, edinem, ki sem ga odtekel, s komaj 400 pred tistim 1. decembrom pretečenimi kilometri, sem jih – zavedajoč se, da so noge ne le šibke, temveč tudi bolj proti koncu tekaške dobe – pokuril sedem, točno takrat, ko je bilo treba.

Čas je bil bolj ubog, 3 ure 24 minut, ampak drugih 21 sem pretekel pet minut hitreje kot prvih in brez gelov in Nade mi to ne bi uspelo. Tako kot brez gelov in Nade ne bi pretekel svojega zadnjega malega maratona v Ljubljani, na kakšnih sto kilometrov podlage; poškodbe, ki so se začele leta 2000, so do leta 2004 dobile mnogo mladih; 1.36 s petimi geli, to vem, na trmo in z napisom Bosanci, oprostite, nismo vsi Slovenci Hilde.
Tudi zaradi tega napisa sem staknil poškodbo ali dve. So me opozorili, da jih bom fasal, pa nisem verjel.
Stari foter partizan, ne vem, če si tolkel po pravih …
Bosanci, oprostite, nismo vsi Slovenci Hilde bi le malo spremenil. Bosanci, oprostite, nismo vsi Slovenci gradbeniki.
 
Potem sem se v glavnem spravljal na kolo. Sčasoma sem opazil, da Nada med vsako vadbo, ne glede na dolžino vožnje, vzame gel ali dva. In sem jo začel oponašati. En gel pred začetkom, in potem na 40 minut naslednjega. Za moje turbo suhe nožice, načeto pljučno pečenko, s katero diham, in splošno športno sposobnost, zame je bil to zadetek v polno.
 
Zdaj, če se le da, poskušam imeti vedno s seboj kakšen gel. Če ne, pa kokakolo. Ja, kokakolo. Tam do ure in pol, če ne leti preveč, gre tudi na njen cuker. Pred dnevi, tam nekje pod Bujami, po uri in pol, na kolesu, v decembru, sem kokakolo še imel, gela s seboj pa ne  – nazaj v Portorož sem se privlekel na škrge.
Delov urednik športa Miha mi je dejal, da sem idiot, ker nisem vprašal – imel jih je s seboj.



 Za tale zapis sem se odločil, ker me ljudje velikokrat vprašajo, ali naj jemljejo gele. Povem jim svoje zgodbe. Ki držijo zame kot gorivo za dolge proge in ure trajajoče umirjene vožnje s kolesom.
Ampak, zapisal bi še nekaj: preden začnete z geli, preskusite, kako je nekaj ur teči ali voziti kolo brez goriva. Da človek ugotovi, kako se njegovo telo obnaša brez dodatkov. Menim namreč, da mora imeti rekreativec, karkoli že počne, najprej dobro osnovo, recimo v teku ali na kolesu, in šele potem, ko se noge lepo vrtijo in ko pridejo večji, dlje časa trajajoči napori, je za poseči po dodatni energiji. Sam, recimo, vzamem gel tudi ob sedmi uri zjutraj, ko grem za uro v telovadnico in me revež, ki ne more biti nikoli toliko plačan, kot sem jaz štorast v ringu, lepo priganja, vsaj po mojih standardih. Brez dodatnega vnosa energije ne bi šlo.
 
Vrečke z dodatno energijo jemljem s seboj vedno, ko grem na skupno vožnjo z manj pripravljenimi prijatelji, še zlasti tistimi, ki nimajo izkušenj, kaj se s telesom dogaja po večurnem naporu. Če bi bil malo bolj maternica, kot sem, bi te robe omenjenim obupancem lahko nekajkrat prodal po vsakršni ceni, kot bi si jo zamislil.
A je bilo dovolj lepo že videti, kako so povsem preč, pa sem s težkim srcem častil. Obroke.
 
Torej, če sklenem: ne dvomim, da pri priganjanju na čas ali zahtevnih treningih zadeve ne izboljšujejo delovanja našega telesa – in tudi glave, verjemite. Tudi glava crkne brez energije! Videl sem že padce, ko ni bilo več cukra. In celo za ženske čudna obnašanja, ko niso hotele po nekaj urah gela, češ da sladkor redi …
 
In potem se pritožuje, da se slabo počuti. Po vadbi noče jesti špagetov, ker to tudi redi. 
Včasih se mi res zdi, da je hrana stvar samo za moške … A dobrim ljudem in tudi ženskam se vse oprosti.
 
Vendar pa se zdi, da je veliko rekreativnih športnikov, ki so prav patološko odvisni od njihovih gorivnih vnosov. Za vsako dolgo vadbo imajo s seboj zaloge, ne zato, ker mislijo, da jim bo to omogočilo malo hitrejši prihod na cilj, pač pa, ker so povsem prepričani, da brez dodatnega goriva zastavljene športne zadeve ne bi zmogli.
 
Ja, saj so razdalje, ko to drži – vendar je mogoče brez goriva priti dlje, kot se zdi. Sam grem do ure in pol na kokakolo in vodo, kar je več, pa zahteva svoj obrok. Kar pa sem gledal naokoli sebe v zadnjih tridesetih letih, bi lahko strnil takole: če imam s seboj dovolj vode, čas za postanek na kokakoli in dva sendviča s pršutom in sirom v žepu dresa in če grem po pameti, potem nikoli ni težav. Za vsa slučaj je pa v torbici še en gel. Za vsak slučaj. Za prvo spremljevalko. Čeprav je lahko datum presežen za dve leti, glede na njene potrebe …
Lačen, brez zajtrka in z malico namesto kosila pa naj na tek in na kolo človek popoldne ali zvečer ne hodi. Nekaj časa bo šlo, potem pa bo sr... Kar verjemite.

Zdaj, ko sem športni ata in v civilu dedek, to dobro vem: svojih preznojenih dni pred desetletjem ali dvema sem se v procentih loteval takole: spal več kot šest ur (realizacija 20 %), da nisem imel nič mačka (20 % – ja, prijatelji, vem, da me imate spet za župnika), da sem zajtrkoval (realizacija 5 %), da sem imel kosilo (realizacija 50 %), da sem med vadbo uporabljal športne gele, in to v določenem časovnem intervalu (realizacija 5 %).
Najedanje spremljevalk pa je bilo zagotovo, v praksi, 100 % – jasno, da po moji krivdi (ki je priznam za 10 %).