Predsednik Pahor podelil odlikovanja za športne zasluge

Marjan Fabjan je prejel red za zasluge za zasluge za izjemne dosežke na področju športa, ki jih potrjujejo vrhunski uspehi slovenskih judoistk in judoistov. Andrej Hauptman in Franc Hvasti sta prejela red za zasluge za izjemne dosežke na področju športa, ki jih potrjujejo vrhunski uspehi slovenskih kolesarjev.

Roman Krajnik je prejel red za zasluge za izjemne dosežke na področju športa, ki jih potrjujejo vrhunski uspehi slovenskih in tujih športnih plezalk in plezalcev.

Polona Sladič pa je prejela red za zasluge za izjemne dosežke na področju športa, ki jih potrjujejo vrhunski uspehi slovenske parastrelske reprezentance.

Utemeljitve zaslug:

Za izjemne dosežke na področju športa, ki jih potrjujejo vrhunski uspehi slovenskih judoistk in judoistov, prejme Marjan Fabjan red za zasluge.

Ko se je kot osemletnik sam spoznal z judom, je v njem našel urejenost, ob tem pa tudi pripadnost, sprejetost in priložnost – vse, česar v življenju ni imel. FOTO: Nebojša Tejič/STA

Marjan Fabjan je eden najbolj izkušenih, spoštovanih in uspešnih trenerjev v svetu juda. V telovadnico na Lopato prihajajo trenerji z vsega sveta, da bi odkrili njegovo skrivnost: najdejo trdo delo, skromne razmere in strog, danes legendarni Fabjanov način komuniciranja. 

Vse to je mogoče posnemati – a uspeh prinese šele četrti element. Ta je Fabjanova življenjska zgodba, ki je njegovo osebnost izklesala v nepopustljivega samohodca, njegove tekmovalce pa navdihuje s spoštovanjem in občudovanjem. »Vsi otroci morajo biti zmagovalci,« pravi Fabjan.

Ko se je kot osemletnik sam spoznal z judom, je v njem našel urejenost, ob tem pa tudi pripadnost, sprejetost in priložnost – vse, česar v življenju ni imel. Namenil mu je ves svoj čas in odločenost ter leta 1978 v jugoslovanski judo vstopil kot komet, postal je juniorski in seniorski prvak tedanje Jugoslavije, na prvenstvu Evrope pa je osvojil bron.

Delal je več kot drugi, od sebe je zahteval več kot kdorkoli, odšel najprej v drug klub in nato v drugo državo, bil je prvak Avstrije leta 1989 in leta 1990 ter se je v času osamosvajanja Slovenije vrnil domov. Leta 1992 je postal državni prvak še v svoji domovini.

Čutil je, da mora biti trener. S prijatelji je z lastnimi rokami zgradil vadbeno središče na Lopati pri Celju, saj mu je bilo jasno, da bo po svoje lahko delal le na svojem. Lahko se ne bi zgodilo nič, a Fabjanova telovadnica je postala magnet za otroke iz okolice.

Kot glavni trener in mentor je vzgojil naše mednarodno najuspešnejše judoistke in judoiste, med njimi so Urška Žolnir, Petra Nareks, Lucija Polavder, Rok Drakšič, Tina Trstenjak in Anamari Velenšek. Prvi mednarodni uspehi njegove šole so se pokazali po desetih letih, ko je leta 2002 evropsko prvenstvo prvikrat priredila Slovenija. V tekmovanju v Mariboru je Petra Nareks osvojila bronasto medaljo. Komaj dve leti pozneje je Urška Žolnir leta 2004 poskrbela še za prvo olimpijsko medaljo in leta 2012 za prvo olimpijsko zlato. 

Marjan Fabjan danes lahko reče: »Šest olimpijskih medalj za slovenski judo so dosegle tekmovalke, ki živijo na Celjskem, v radiusu 15 kilometrov. Ko to slišijo Kitajci, se nam klanjajo do tal.«

V Fabjanovi telovadnici danes dela približno dvajset trenerjev, ki trenirajo več kot tristo članov in članic vseh starosti. Ker se je Marjan Fabjan izučil za zlatarja, se ji reče Zlatarna, a ni v njej nič filigranskega – talent tam ne šteje veliko, gre le za trdo delo, odrekanje, samopremagovanje.

Marjan Fabjan je zgodba o uspehu, po kakršnih se snemajo najbolj ganljivi filmi. Je sinonim za strogost, nepopustljivost, celo neizprosnost do sebe in do drugih. V tem špartanstvu pa so tudi trdnost, zanesljivost, skrb drug za drugega in celo ljubezen. Ta je skrivnost njegovega uspeha. Nihče nima juda tako rad, kot ga ima Marjan Fabjan. In rad ima tudi svoje tekmovalce. Zanje si želi, pravi Urška Žolnir, da bi bili ne le dobri tekmovalci – rad bi, da bi bili dobri ljudje. 

Za visoke uspehe, izjemne dosežke in navdih ljudem se država Slovenija Marjanu Fabjanu zahvaljuje z redom za zasluge.

Andrej Hauptman, Hempi, kot ga kličejo prijatelji, je eden najboljših slovenskih kolesarjev, udeleženec treh največjih etapnih dirk – Giro d’Italia, Tour de France in Vuelta Espana – in nosilec vidnih kolesarskih uspehov. FOTO: Nebojša Tejič/STA

Za izjemne dosežke na področju športa, ki jih potrjujejo vrhunski uspehi slovenskih kolesarjev, prejme Andrej Hauptman red za zasluge.

Pot na vrh v kolesarstvu ni samo strma in ovinkasta, je tudi spolzka. Klanci, vzponi in padci niso ovira ali krivica, temveč človeku najbolj naravna pot. Ravnina je lahko v resnici zelo valovita. Takšna je življenjska pot Domžalčana Andreja Hauptmana.

Andrej Hauptman, Hempi, kot ga kličejo prijatelji, je eden najboljših slovenskih kolesarjev, udeleženec treh največjih etapnih dirk – Giro d’Italia, Tour de France in Vuelta Espana – in nosilec vidnih kolesarskih uspehov. Osvojil je bronasto medaljo na svetovnem prvenstvu v cestni dirki v Lizboni leta 2001, četrto mesto na svetovnem prvenstvu v mestu Zoldner leta 2002 in peto mesto na olimpijskih igrah v Atenah leta 2004. Bil je izbran za športnika leta Slovenije in prejel Bloudkovo nagrado za izjemni tekmovalni dosežek.

Ko se je zdelo, da ga nič ne more ustaviti, je prišla bolezen. Za trenutek se je zdelo, da mu bo odvzela sanje. Nekateri ljudje v takšnih trenutkih klonejo, Andrej Hauptman pa jih je premagal tako, kot edino zna – kot šampion.

Po več kot leto dolgem okrevanju se je odločil, da bo kolesarsko pot nadaljeval v vlogi trenerja v klubu, s katerim se je kot mladenič podal na kolesarsko pot. V Kolesarskem društvu Rog je najprej treniral člansko ekipo, zatem mlajše člane. V ekipi starejših mladincev sta kolesarila tudi Tadej Pogačar in Žiga Jerman. Pod Andrejevim mentorstvom sta že takrat dosegala vidnejše rezultate.

Leta 2017 je bil Andrej Hauptman izvoljen za selektorja slovenske kolesarske reprezentance. Že prvo leto je v tej vlogi dosegel dva vrhunska rezultata. Primož Roglič je na svetovnem prvenstvu v Bergnu na Norveškem v vožnji na čas osvojil srebrno medaljo, Luka Mezgec pa je bil na evropskem prvenstvu v cestni dirki v Herningu na Danskem v šprintu peti.

Nekateri trenerji kolesarje le izdelujejo, Andrej Hauptman pa jih kot izvrsten športni trener vzgaja in zanje brezpogojno skrbi. Ne pokaže jim le poti, po kateri naj vozijo, temveč z nje tudi odstranjuje odseke, kjer bi mlademu človeku lahko zdrsnilo.

Slovenska zastava je ob boku rumene ob zmagi Tadeja Pogačarja na Touru leta 2020 in ponovno leta 2021 plapolala povsod po Franciji. Čudežni mladenič tekmuje s časom, v spremljevalnem vozilu za njim pa sedi Andrej Hauptman, ki mu zmagovalec popolnoma zaupa.

Tako kot so mu zaupali vsi njegovi kolesarji v reprezentanci. »Ajde, greva zdej vse vn dat, da ti ne bo kej žou! Ajde, greva po zlato! Do cilja morš pridt »mrtu«! Ajde, gremo, Primož, k gremo po zlato, ajde!«, je bilo slišati selektorja Hauptmana, ko je prek radijske zveze spodbujal olimpijskega prvaka Rogliča. Olimpijske igre v Tokiu 2020 so Slovenijo potrdile kot svetovno kolesarsko velesilo: Primož Roglič je postal olimpijski prvak, Tadej Pogačar je osvojil bronasto medaljo.

Brez človeka, »ki je sedel zadaj«, se to ne bi zgodilo. Andrej Hauptman je velik športni trener in velik človek, ki brezpogojno daje in nikoli ničesar ne pričakuje v zameno. Državi prinaša ponos in domovini srečo.

Za predanost, nesebičnost, srčnost in uspešnost se Andreju Hauptmanu Republika Slovenija zahvaljuje z državnim odlikovanjem.

Za izjemne dosežke na področju športa, ki jih potrjujejo vrhunski uspehi slovenskih kolesarjev, prejme Franc Hvasti red za zasluge. FOTO: Nebojša Tejič/STA

Za izjemne dosežke na področju športa, ki jih potrjujejo vrhunski uspehi slovenskih kolesarjev, prejme Franc Hvasti red za zasluge.

Prispevek Franca Hvastija k priljubljenosti vrhunskega kolesarstva v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji je neprecenljiv. Kariero je začel kot mladinec tedanjega Kolesarskega kluba Mladost Kranj, pozneje je opravljal delo trenerja in selektorja, danes pa je častni predsednik Kolesarskega kluba Sava Kranj. Zaradi njega je Kranj postal središče vrhunskega kolesarskega dogajanja, kolesarjenje pa se je uvrstilo med najuglednejše športe v Sloveniji. 

»Imel sem 13 let, ko sem se udeležil svoje prve dirke. Spomnim se, da smo za nagrado dobili klobaso, kruh ter čaj, in tega sem bil tako vesel, da sem stekel domov in oznanil: jaz bom kolesar,« o začetkih svoje kolesarske poti pripoveduje Franc Hvasti. Trikrat je zmagal na dirki za veliko nagrado Kranja, leta 1963 je kot mladinec osvojil naslov slovenskega prvaka, leta 1968 pa naslov članskega jugoslovanskega prvaka. Leta 1971 je na svetovnem amaterskem prvenstvu v Veliki Britaniji osvojil drugo mesto.

Franc Hvasti iskreno prizna, da je bil kot tekmovalec sicer dober, ni pa dosegal najbolj vrhunskih rezultatov. Želel si je postati trener. Odločil se je, da bo poklic mehanika zamenjal za kolesarstvo, in se začel izobraževati. Najprej v nekdanji Jugoslaviji, nato v Bratislavi, kjer je obiskoval visoko šolo za telesno kulturo, na kateri je bilo kolesarstvo posebna študijska smer. Pridobil je mednarodno licenco in kot trener dosegel vse, kar je na tem področju mogoče doseči. V letih od 1972 do 1987 je bil trener Kolesarskega kluba Sava Kranj, ki je pod njegovim vodstvom postal vodilni jugoslovanski kolesarski klub z naslovi državnega prvaka v vseh starostnih skupinah. Kot trener jugoslovanske reprezentance je dosegal zmage na balkanskih prvenstvih, sredozemskih igrah, dirki po Jugoslaviji in dirki po Avstriji. 

Zanj najtežja vloga je bila vloga selektorja. »Ko si tekmovalec, si pomemben samo ti, ko si trener, selektor, so pomembni vsi drugi,« jo opisuje Franc Hvasti. »Kar kolesarji potrebujejo, jim moraš zagotoviti.« Vlogo selektorja je opravljal strokovno, a tudi z neizmernim zanosom. Osem let mu je bila zaupana jugoslovanska, štiri leta avstrijska in pet let slovenska izbrana vrsta. Štirikrat se je udeležil olimpijskih iger.

Stokilometrska ekipna vožnja na čas je disciplina, ki je bila v preteklosti simbol zahtevnosti cestnega kolesarstva. Na to ekipno vožnjo na balkanskih igrah leta 1980, ki so jo prevozili s povprečno hitrostjo 50 kilometrov na uro, je Franc Hvasti danes najbolj ponosen. »Kolesa so bila včasih železna, imeli smo noge v zaponkah in blokerjih, bidone smo prevažali na krmilih,« se spominja.

A Francija Hvastija ne odlikujejo le trenerske in selektorske veščine. Športnikom je bil hkrati spodbuda in navdih. Zavedal se je, da brez tega športnik na dolgi rok ne vzdrži. V ekipi je vedno prevladovalo sproščeno vzdušje, na treningih pa je bil strog. Ponosen je na vse slovenske kolesarje. Njihovi uspehi navdihujejo mlade generacije, ki sanjajo, da bo tudi njim uspelo. 

Po mnenju športne javnosti je njegov največji prispevek k razvoju slovenskega kolesarstva organizacija večine slovenskih vrhunskih kolesarskih prireditev. Z njimi imajo danes kolesarski strokovnjaki lažji začetek poklicne poti in športno-pedagoško kariere, zaradi njegove vztrajnosti in organizacijskih sposobnosti je kolesarstvo pri nas med najbolj priljubljenimi športnimi disciplinami. 

Mladim generacijam, ki komaj stopajo na kolesarsko pot, Franc Hvasti svetuje, naj pišejo dnevnik. Vsak dan, čim bolj podrobno. Sam to počne še danes in tako je nastala avtobiografska knjiga Dve uri resnice, ki je dragocen spomin na začetke slovenskega vrhunskega kolesarstva. 

Za življenjsko delo in navdih se Republika Slovenije pionirju slovenskega vrhunskega kolesarstva Francu Hvastiju zahvaljuje z državnim odlikovanjem.

Roman Krajnik se je s športnim plezanjem seznanil v Plezalnem klubu Škofja Loka. FOTO: Nebojša Tejič/STA

Za izjemne dosežke na področju športa, ki jih potrjujejo vrhunski uspehi slovenskih in tujih športnih plezalk in plezalcev, prejme Roman Krajnik red za zasluge.

Roman Krajnik se je s športnim plezanjem seznanil v Plezalnem klubu Škofja Loka, kamor ga je leta 1993 sošolka povabila, da bi se preizkusil kot plezalec, postal pa je trener. Tri leta pozneje je začel ljubiteljsko trenirati prijatelje, leta 1998 pa skupino nadobudnih otrok, med katerimi sta bili tudi sestri Maja in Katja Vidmar.

Vlogi trenerja in športnemu plezanju se je zapisal za vse življenje. »Plezanje je kot neke vrste ples. Je tudi bitka s samim seboj, koordinacija gibanja, moči,« pripoveduje Roman Krajnik, ki ga ljubiteljsko izhodišče na poti do poklicnega trenerja ni nikoli oviralo. Pravzaprav je bilo pomembna prednost, saj je svoj naravni trenerski dar z vztrajnostjo in discipliniranostjo nadgradil v izjemno strokovnost. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je imela mlada država Slovenija le enega poklicnega trenerja športnega plezanja, Toma Česna, volja in želje plezalk in plezalcev po uspehih pa so bile močne.

Leta 2000 je Roman Krajnik postal poklicni trener v Plezalnem klubu Škofja Loka, kjer je treniral vse generacije, od najmlajših plezalk in plezalcev do izkušenih, ki so pod njegovim vodstvom postajali vrhunski športni plezalci. 

Z njihovimi uspehi je rasel njegov sloves: postalo je jasno, da gre za izjemnega trenerja. Škofjeloški klub je postal najboljši plezalni klub v državi, Roman Krajnik pa najprej trener slovenske mladinske reprezentance, pozneje pa selektor članske državne reprezentance v športnem plezanju. V tem času se je Mina Markovič pod njegovim vodstvom uvrstila v sam vrh svetovnega pokala, vidne uspehe doma in v svetovnem merilu pa so med drugimi dosegli tudi Katja Vidmar, Gregor Selak, Domen Škofic, Urban Primožič, Jure Raztresen, Gašper Pintar, Martin Bergant in Gregor Vezonik.

Njegov naravni dar za razumevanje športnega plezanja in izjemen posluh za trenerstvo so opazili tudi v tujini. Leta 2018 je odšel v Avstrijo, kjer je bil dve sezoni glavni trener državne reprezentance v športnem plezanju in na tem mestu prvi tujec. Tudi avstrijsko reprezentanco je popeljal do številnih uspehov, med drugim do zmage na svetovnem prvenstvu v Innsbrucku, Jakoba Schuberta do naslova dvakratnega svetovnega prvaka, Jessico Pilz pa do svetovne prvakinje in zmagovalke svetovnega pokala v kategoriji težavnost.

Od konca leta 2019 je Roman Krajnik trener najboljše športne plezalke na svetu, naše Janje Garnbret. Našla sta se dva perfekcionista, ki skupaj premikata meje mogočega. Pod vodstvom Romana Krajnika je Janja Garnbret v zadnjih letih postala sopomenka za športno plezanje. V ogrlico uspehov je nizala zmago za zmago in navadili smo se, da na svetu ni plezalke, ki bi lahko prekinila ta niz. Lani je na olimpijskih igrah v Tokiu postala prva olimpijska prvakinja v zgodovini športnega plezanja, ki je prav z njo in njenim trenerjem postalo olimpijska disciplina. Njuno je še eno prvenstvo: Janja je prva – in za zdaj edina – ženska na svetu, ki je preplezala steno naravnega plezališča, ocenjeno z najvišjo stopnjo težavnosti, 8c. In to kar dvakrat, v prvem poskusu, brez predhodne seznanitve s steno.

Roman Krajnik pravi, da je vsak njegov tekmovalec poseben in da se je z vsakim naučil nekaj novega. Talent je pomemben, dodaja, najpomembnejši pa je vloženi trud, ki pomeni kar 90 odstotkov rezultata. V talentu trener nima svojega deleža, pri vsem drugem pa je lahko odločilen. To vlogo trenerja, mentorja in podpornika, prijatelja in sopotnika v dobrem in slabem, najlepše opišejo besede, ki jih je Janja Garnbret po zmagi na olimpijskih igrah napisala svojemu trenerju Romanu Krajniku: »Medaljo okoli vratu morda nosim jaz, a si ti razlog, da je bilo to sploh mogoče.«

Roman Krajnik je izvrsten športni trener, ki je do zvezd pomagal priplezati številnim športnicam in športnikom v Sloveniji in na tujem. Z njegovo pomočjo je športno plezanje postalo priljubljen in uveljavljen šport, njegovi junaki in junakinje pa so vzorniki mladim ter navdih skupnosti. 

Za izjemne dosežke, ki jih potrjujejo vrhunski uspehi športnih plezalk in plezalcev, Republika Slovenija Romanu Krajniku z državnim odlikovanjem izreka priznanje in hvaležnost.

Polona Sladič se je strelstvu in športu na splošno zapisala že v otroštvu. FOTO: Nebojša Tejič/STA

Za izjemne dosežke na področju športa, ki jih potrjujejo vrhunski uspehi slovenske parastrelske reprezentance, prejme Polona Sladič red za zasluge.

Polona Sladič se je strelstvu in športu na splošno zapisala že v otroštvu. Bila je uspešna tekmovalka, članica državne reprezentance v streljanju in dvakratna državna prvakinja. Potem je morala zaradi težav s hrbtenico zaključiti tekmovalno pot. Takoj se je odločila, da bo trenerka. 

Že pri 18-ih letih je prevzela organizacijsko in trenersko delo v svojem tedanjem strelskem društvu, čez manj kot deset let, leta 1995, pa je postala glavna trenerka strelske reprezentance invalidov Slovenije. Prvi velik uspeh je prišel skoraj takoj – Franc Pinter je pod njenim vodstvom leta 1996 na paralimpijskih igrah v Atlanti osvojil prvo srebrno paralimpijsko medaljo za Slovenijo. Postal je legenda slovenskega parastrelstva, za Polono Sladič pa je bila njegova medalja prvo znamenje, da je ubrala pravo pot.

Po njej zdaj vodi slovenske parastrelce že več kot petindvajset let in od leta 1996 z vsakih paralimpijskih iger prinesejo vsaj eno medaljo. V Riu de Janeiru leta 2016 sta v nepozabnem finalu Veselka Pevec in Franček Gorazd Tiršek osvojila zlato in srebrno medaljo ter poskrbela, da sta se ob zmagovalnem odru dvignili kar dve slovenski zastavi, iz Tokia pa je Tiršek dve medalji, srebrno in bronasto, prinesel kar sam. Za trenerko, ki bolje kot kdor koli ve, s koliko trnja je posut vzpon njenih tekmovalcev do zvezd, so to veličastni trenutki zmagoslavja, za vse druge pa dosežki nepopisnega navdiha, vredni iskrenega spoštovanja.

Pod vodstvom Polone Sladič je parastrelska reprezentanca Slovenije na uradnih mednarodnih tekmovanjih osvojila 33 medalj: devet na paralimpijskih igrah, 11 na svetovnih prvenstvih in 13 na evropskih prvenstvih. Med trenerji v Sloveniji bi zelo težko našli uspešnejšega in zato je leta 2021 Polona Sladič prejela Bloudkovo nagrado za življenjsko delo v športu. To je bilo prvikrat, da je najvišje državno priznanje za šport prejel trener v športu invalidov.

Polona Sladič je strelstvu posvetila življenje, kot tekmovalka, trenerka, organizatorka, funkcionarka in strokovna sodelavka je v njem že več kot štirideset let. Vmes je diplomirala, postala pravnica in se zaposlila. Ob redni službi mu nameni tako rekoč vsak prosti dan in skoraj ves dopust porabi za delo s tekmovalci na treningih, pripravah in tekmovanjih. V letih, ko vodi reprezentanco, je za parastrelstvo in šport invalidov namenila skoraj 600 dni svojega dopusta in brez števila ur.

Vsi, ki jo poznajo in z njo delajo, se strinjajo, da brez nje velikih uspehov slovenskih parastrelcev ne bi bilo. Kot športna funkcionarka, podpredsednica Strelske zveze Slovenije in predsednica trenerske komisije Strelske zveze Slovenije je vodila projekt vključitve strelstva invalidov v tekmovalni sistem. Slovenija je tako postala druga država v Evropi, kjer so parastrelci lahko enakovredno vstopili v konkurenco na tekmovanjih zveze.

Njeni strelci jo opisujejo z največjim spoštovanjem. Je stroga, pravijo, a jih njena navzočnost pomirja. Zna razumeti ovire in se jim prilagajati, predvsem pa jih zna zaobiti in jih premagati. Z izjemnim znanjem in izkušnjami ter s tiho potrpežljivostjo svojim tekmovalcem vliva zaupanje in v njih budi moč in samozavest, ki ju potrebujejo tudi zunaj tekmovališč. Njen odprti značaj in komunikativnost pomagata, da laže izrazijo svoja čustva, tudi strah, in ga skupaj premagujejo. Je trenerka z izjemno avtoriteto, pa vendar je najprej prijateljica, ki s športniki gradi enakovreden odnos: velikokrat pove, da zaradi svojih športnikov lahko na invalidnost gleda bolj odprto in sproščeno ter jim je zato hvaležna. 

Polona Sladič je popolnoma predana športu invalidov in strelstvu. »Življenje ni dirka, ampak streljanje v tarčo,« pravi in dodaja: »Ni važno, kako hiter si, ampak kako blizu centra si zadel.« Zaradi njene strokovnosti, predanosti in iskrenega razumevanja so slovenski parastrelci že skoraj tri desetletja nepretrgano v samem svetovnem vrhu. 

Za predanost, srčnost in uspešnost se ji Republika Slovenija zahvaljuje z državnim odlikovanjem.