Prebudimo zmagovalce v nas samih

Do takrat pa vsak po svoje raziskuje, trenira in greši.
Razpremo krila in gremo v svet, kot da je »vse naše«. Od starejših poslušamo »svet stoji na mladih«. Skupaj z vrstniki dobimo lekcije najstniških in mladostnih neumnosti. Še vedno se iščemo, delamo napake, naredimo neumnosti in poizvedujemo. V srednji šoli se izoblikujejo prijateljstva, ki ostanejo. Kmalu pripadamo družbi in vedno bolje se začnemo zavedati, da smo tudi mi del družbe v širšem smislu in pomenu. Ko nimamo namena, časa in volje, se zaljubimo in seveda, ko nam je najlepše, se nekaj zalomi in zveza se konča…



Z zlomljenim srcem gremo dalje, kot da se nič ni zgodilo…. Počasi se začnemo zavedati svojega telesa. Mogoče spoznamo, da spolnost ni namenjena le razmnoževanju, ampak je veliko več. Začenjamo se predajati užitkom, strastem in to posredno vključimo v naš vsakdan. Mogoče smo nekateri že, nekateri še boste spoznali, da spolnost služi človekovi osebni rasti in da preko tega spoznamo sebe bolj, kot si lahko mislimo.

Mediji in socialna omrežja nam začenjajo povzročati in delati probleme. Nezavestno začnejo vplivati na našo samopodobo in samozavest. Takrat smo se začeli spraševati, če res ustrezamo vsem kriterijem vizualnosti, kajti zdi se, da nasprotni spol vse bolj išče podobe iz tv ekranov in preveč pogosto idealizira svetovno znane osebnosti.
Im takrat smo se potihoma, z rahlo zaskrbljenim obrazom vprašali »a to je to, ta svet odraslih?«

Svet realnosti, odgovornosti in krivičnosti. Aha, pa smo bili postavljeni pred dejstvo, študirati ali pa delati. In ja začeti smo se dokazovati, boriti, primerjati.. Kar naenkrat smo začeli planirati, želeli smo biti organizirani. Začeli smo varčevati, si kupiti avto, ker nam je to predstavljalo tisto pravo svobodo.

Lahko bomo šli kamorkoli, neodvisni bomo od vseh. Odpravili smo se na dopust in kar naenkrat smo imeli ogromno enih pogojev kam in kako in s kom. Začeli smo dejansko in realno gledati ljudi okoli sebe. Ugotovili smo, da vsak izmed nas nosi »kovček« preteklosti. Ljudje, ki v sebi nosijo težke in grozne zgodbe, da nekaterim ni bilo postlano z rožicami in da so preživeli veliko več, kot bi morali.

Sedaj smo odrasli in rečemo si, da ne bomo več obsojali. Ne bomo več skočili na prvo žogo in sodili po platnici. Izkusili smo prevaro, zmoto in krivičnost. Gledamo z razumom, da je vsak človek, kot mi in da ga spoštujemo, kot on nas. Pridemo v obdobje, ko ugotovimo, da nas otroci vse bolj začenjajo oponašati in nam slediti. Slišijo, vidijo in opazujejo. Torej smo mi njihov vzor, njihovo ogledalo, njihovi učitelji, potem je naša dolžnost biti človek. Sposobni smo, lahko in želimo biti vzor spoštovanja njim, zato je na nas, da nismo nesramni in nevljudni. Vzgojeni smo in naša načela, vrednote in morala so nekaj, kar nas bo spremljalo celo življenje, nas preganjalo in bodrilo.

Nekje na pol poti, pa nam zmanjka energije, zagona, volje in časa. Ljudje okoli nas se začnejo spreminjajo in nas »zapuščati« v zadnjem krogu. Jezni smo, ker smo ves ta čas mislili in bil prepričani, da nam jih je uspelo spremeniti. Začnemo se pogajati s sami seboj, v smislu svoje požrtvovalnosti in prilagajanja. Ugotovimo, da imamo mejo, do kam lahko brezglavo gremo in do kje lahko toleriramo aroganco, nesramnost, brezbrižnost drugih. V nas se naselita dvom in strah.



Postanemo egoisti, če ne pokleknemo v območje pohlepa ali zmagovalci, ker lahko odstopimo, ne da bi se borili.? Naši cilji in sanje so drugje, naš pogled pa precej bolj jasen in čist. Zavestno smo spremenili sebe in naš pogled. Biti sam ne pomeni biti osamljen. Spoznavamo samega sebe, postajamo odgovorni do sebe in drugih. Spoštujemo naravo in njeno veličino.
Cilj je pred nami in skozi težko vojno smo si uspeli zgraditi trdna prijateljstva, prijeten dom in potešiti duha v sebi. Šli smo naprej, ker želimo živeti svoje sanje in jih ne le sanjati.  Pred nami bo še vedno ogromno preprek, ampak zdaj vemo, da reči NE, ni lahko, je pa potrebno.

Biti svoboden v svojem ogledalu in drugačen, naj bo smer po kateri želimo hoditi. Sedaj se brez slabe vesti lahko nasmehnemo svojim napakam, stvarem, ki bi jih danes naredili drugače. Dejstvu, da če delamo napake, sprejmemo določeno mero odgovornosti, kar pomeni, da smo na pravi poti.  Spoznali smo, da notranji mir pride s selekcijo negativizma. Zmaga je na mestu. Naša osebna zmaga pa v srcu.

Človek človeku lahko in zmore dati veliko več, kot se nam zdi. Vsi skupaj smo pristali točno tam, kjer si v najslabšem scenariju nismo hoteli predstavljati. Kot črne sanje, neresnično se zdi, da smo izgubili »samoumevno svobodo«. Nismo, tukaj je.. V posameznikovih srcih. Lekcija, ki je za vse nas kot »klofuta v obraz«, da se vrnemo na začetek. K spoštovanju, k vrednotami in dostojanstvu. Poglobili bomo odnose z ljudmi, ki nam nekaj pomenijo. Spoštovati bomo zopet začeli vsak poklic posebej, od prvega do zadnjega.

Bili hvaležni za sosede, za njihovo dobroto in prijaznost. Nikoli ne bomo pozabili »vojne«, ki bo v nas pustila sledi.. Brazgotina bo ostala za večno. Naša življenja se bodo spremenila, a dajmo verjeti, da na bolje… Skupaj zmoremo in naj se sliši še tako klišejsko in obrabljeno zmoremo in bomo… to bitko bomo dobili in ko bo najtežje, stisnimo …vidim cilj..
 
Ostanite zdravi in pogumni… Pomagajmo si. 




***
Špela Mezek Kopač, rekreativka, ekonomistka in bodoča diplomantka novinarstva