Ljubezen bo naredila načrt prihodnosti

Si človek v sebi naredi neko sliko ali preblisk iluzije, s kom in kako želi živeti? Ali k tem strmi in se odloči po nekem razočaranju ali izgubi? So čustva gonilna sila človekove naivnosti? Zdi se mi, da ko razumno pogledam na situacijo v kateri se znajdem, me nikoli ne premaga razum. Ta vedno zaostaja en krog in se počasi približuje drugemu.



Kolikokrat sem slišala, nič ne pride na silo, nikoli takrat, ko pričakuješ ali hočeš in iščeš. Grozno nasprotje moje vizije. Če odgovorno, organizirano in preudarno gledam in hodim v svet in si posledično načrtno, premišljeno nekaj želim, kako si potem na področju ljubezni ne smem želeti, upati in sanjati?

Starejši si, težje in hkrati lažje je poslušati samega sebe. Če sem mogoče v svoji preteklosti enačila ljubezen in zaljubljenost z metuljčki v trebuhu, se je to z leti konkretno spremenilo. Obožujem dejanja, ki prihajajo iz nas samih. Tiste prijetne občutke, ki te navdajajo z pozitivno energijo. Če se poznaš dovolj dobro, preden se podaš na pot ljubezni, je vse skupaj veliko lažje. Dolgo časa ustvarjamo svoj mozaik, ki se ob rahlih simpatijah ne bo »porušil«. Ves čas veš, kaj je tvoja prioriteta, kje so tvoje meje in kaj hočeš s svojimi življenjem doseči ti.

Velikokrat se pošalim, da v moji glavi igra majhen radio, ki me opozarja, nasmeje in mi da vedeti, da sem na pravi poti. Včasih se znajdem na razpotju. Na enem bregu prevladuje razum, h katerem pripadajo družina in prijatelji. Na drugem pa iluzija, spontanost, radost in opotekanje. In na tem drugem plešem  jaz, sama svoj ples. Včasih gledam iz viška, spet drugič poravnano in ponižno. Kolikokrat sem si rekla ne, jaz pa ne. Ne bom in nočem biti »kokoška« brez mnenja. Pa sem, pa ne zato, ker nimam mnenja, ravno obratno, zato ker mi je mnenje drugih pomenilo preveč in ker sem ga vzela za smrtno resnico. Biti zaljubljen in ljubljen nikoli ne bo prevladalo mnenje drugih.

Nikoli se tehtnica ne bo nagnila čez rob zla. Prav vsakič bom naredila drugače, še bolj ne normalno.  Po drugi poti, po sledeh znanega in na drugačen način.
 
Mimo mene so se odvrteli trenutki. Slučaj ali spekter naključij so pripeljali do usodnega pogleda. Včasih se preprosto zgodi, da nimaš razlage na precej preproste zadeve. Ne znaš ali nočeš objasniti, kako in zakaj je prišlo do tega. Res ta magičnost dveh energij naredi gromozansko zmedo v razumu. Si res želim ali samo hočem? Hvala za napev… inspiracijo. Hvala za globino besed.





Pesem slišim in besedilo razumem. Mogoče kdaj ne dojemam konteksta in sem zmedena, ampak na koncu vsaka nota dobi svoj pomen. Zdaj hodim ob vetru, ki me spominja na hladen december in z nasmehom na obrazu v poletje, kjer bo zgodba dobila nove barve razsežnosti. Nova oblika slike mi je všeč in to je tisto, ki je samo moje. Svoj občutek varnosti si bom sama zgradila. Svojo toplino bom delila in prepričana sem, da me bo ta grela še naprej. Zaupanje do sebe sem našla in ga negujem. Svoje sanje sem začela loviti in njim slediti.

Moje spoštovanje do prav vseh na svetu, pa se odraža v mojem odnosu in delu do njih. Vse imam, zatorej se bom brez slabe vesti prepustila novem obdobju, novi poti in novim dogodivščinami. Nič več jeze, strahu in pogleda v preteklost. Ta je in bo preživela brez mene, zato se na tej točki razhajava. Nečesa je vendarle treba veseliti.
Ob tej realni, na trenutke težki situaciji se je resnično potrebno nečesa veseliti.

Moramo si postaviti cilj in vsak večer poskušati biti čim bližje njemu. Sama se prezrcalim na drug konec sveta. Tam me čaka viseča mreža, najboljša prijateljica, ki jo neizmerno pogrešam in je nisem videla že dve leti. Ona, knjiga in objem.  »Poletje si to ti, kajne?« Morje in nove zgodbe. Čudovito in zanimivo bo, tako kot smo mi, vsak na svoj način…
 
 
***
Špela Mezek Kopač, rekreativka, ekonomistka in bodoča diplomantka novinarstva