Postavimo mejo med svojo dovzetnostjo in sposobnostjo

Biti v tem trenutku na tem mestu prisoten s celim telesom. Veliko ljudi verjame in veruje, da se nekoč enkrat spet vrnemo na zemljo. Mogoče v drugačni obliki oz. v telesu drugega. Vsak v nekaj verjame in prav je tako. Na tem mestu pa se mi poraja misel, kaj pa točno sedaj, smo vsi tukaj zavestni in prisebni? 

Kdo prehiteva, kdo zaostaja, kdo ne sodeluje in kdo se je nehal boriti? 
Ko človek zapusti določeno obdobje v svojem življenju, za primer vzemimo srednjo šolo, kjer se je zgodilo toliko lepega, toliko nepozabnih trenutkov, kateri so se spisali sami. 
Mislim, da se večina nas sedaj smeji samemu sebi, kako smo zmrznili ob vprašanju, prideš na ples?
 
Ko ob danem trenutku  ne veš kako reagirati, narediti, povedati ali napisati, je to le odraz našega trenutnega stanja. In v tem primeru naj vam nikoli kasneje ne bo žal, da se nekaj ni zgodilo ali obrodilo sadove. Točno takrat niste bili dovzetni in sposobni to sprejeti, dojeti in prenesti. In prav je tako, ko bo šlo v drugo boste vedeli več in čutili drugače. 
Postavimo mejo med svojo dovzetnostjo in sposobnostjo. 

Menim, da nam nikoli ni treba obžalovati svoje reakcije, svojega občutja in napisanega, s tem ko smo zvesti sami sebi, nikogar ne prizadanemo. Je pa absolutno prav in pravilno, da svoje občutke razložimo, povemo in objasnimo. Nič kolikokrat bo vnovič naneslo na podobno situacijo, takrat bomo reagirali drugače.

Pridejo trenutki, ko se prezrcalim v prostor namenjen zabavi. Pred seboj vidim dj-ja, ampak ga ne slišim. Nikogar okoli sebe ne slišim, vidim le nasmejano plesoče prijatelje, a le kot igralce v nemem filmu. Takrat se mi na usta prikrade nasmeh in si rečem si ti pa si faca, včasih preprosto ne vidiš in ne slišiš, pa ne zato ker ne bi znala ali hotela.. Ne, preprosto si priznaj, da je kdaj pretežko, prehudo, da pač celega sveta ne boš rešila in ubistvu nihče ne pričakuje, da ga boš.

Jaaaa, nismo iz železa, nismo nesmrtni in nismo igrače, katere se, da popraviti. Nismo kopija brata ali sester, nismo podobni sosedu in nikoli ne bomo dovolj dobri za ljudi, ki ne verjamemo v nas.. 

Tisti, ki diha dela napake. Tisti, ki ljubi včasih ne vidi. Na koncu bomo vedno obžalovali le tisto, kar smo vzeli za samounevno in se zato pozabili boriti. 
Vsak dan predstavlja barvo naše borbe, želim vam čim manj borb in veliko več dopuščanja, da sami sebi postanemo steber vzora, steber na katerega se lahko naslonimo.