Povzpeti se ali pa ne… na Karabiroš oziroma Karabéros, to je lahko veliko vprašanje.
Nikar se ne trudite z iskanjem tega krajevnega imena. Ga ni oziroma splet kot velik vseved ga ne najde. Potem bo že držalo, nisem pa mogel tega preveriti, da je to ime tako rečeno pogovorno in ni uradno. Sta pa mi prijazni uslužbenki stolpa nad Lendavo, imenovanem Vinarium, obe imeni, eno slovensko in drugo madžarsko, lepo izpisali na papir, tako da doma nisem imel problemov s pravilno uporabo naziva tega srhljivega vzpona na hrib nad Lendavo v Lendavskih Goricah.
Pa od začetka: tokrat sem turo naredil s kolegom
Bojanom. Ker sva doma malce bolj narazen kakor z Igorjem, je bilo pač zbirno mesto v Dokležovju, vasici ob reki Muri. Sam sem krenil iz Murske Sobote dokaj zgodaj, malce po ovinkih do vasice Krog, hitro sem se povzpel na prvi hupslinček, torej nadvoz nad avtocesto.
Prečkal sem Bakovce tako na obrobju vasi in se hitro približal naslednjemu mostu, kjer pa sem se ustavil in naredil fotografijo t. i. razbremenilnega kanala reke Ledave. Reka sicer v srednjem toku teče skozi severni del Murske Sobote, tik pred mestom pa se od nje odcepi 7,6 km dolg razbremenilni kanal (zgrajen 1948−1958), namenjen odvajanju presežkov vode naravnost v Muro. Fotografiranje je bilo že kar mali podvig, s sabo sem imel samo
trotl kamero. Aparata ne poznam, saj skoraj stoodstotno uporabljam večje aparate z možnostjo izmenjevanja objektivov, pa še skozi iskalo gledam. Tudi nekaj časa sem izgubil, tako da sem prispel na zbirno mesto z nekaj minutami zamude.
Vinarium nad Lendavo. FOTO: Dušan Dundek
Hitro sva prečkala reko Muro in v Veržeju zavila proti Razkrižju. Vmes sva se ustavila v čebeljem muzeju na Krapju, kjer naju je prijazni lastnik povabil notri, vendar sva morala povabilo odkloniti, saj se nama je mudilo naprej. Obljubil pa sem, da še pridem in naredim potopis tudi zaradi muzeja. Sama cesta proti Razkrižju gre skoraj vzporedno ob reki Muri. Po nekem načrtu sva prečkala mejo, se povzpela na hrib nad Štrigovo (mestece, ki je spadalo pod tedanjo LR Slovenijo do leta 1947, nato pa so politiki naredili, kar so naredili), se tam okrepčala in sledil je prvi resnejši vzpon na Železno goro.
Dober kilometer, solidno navije, po hrvaško bi hribu lahko rekli, da je »oveći špehojed«. Sledil je takoj spust proti termam Sveti Martin, ki jih obiskuje čedalje več Slovencev. Kolega sem opozoril, da bo sedaj občutil in videl nekaj, kar je pri nas prava, prava redkost. In res, od term pa vse do prve vasi pri Muri in skoraj do vasi Sveti Martin na Muri poteka ob cesti dokaj široka kolesarska steza v nivoju ceste, od katere je ločena samo s črto. Pri nas pa so steze bolj ali manj ločene od ceste, vmes polno šodra, včasih posajene rožice in še marsikaj se najde. Potrata tako prostora kakor predvsem denarja.
Kolesarska steza pri termah Sv. Martin na Muri. FOTO: Dušan Dundek
Po sami kolesarski stezi sva hitro napredovala in obrnila proti Murskemu Središču, mestecu, ki leži tik ob reki Muri. V času vojne v devetdesetih letih so tu domačini postavili barikade in preprečili vojski JLA, da bi prečkala reko in prodrla v Slovenijo. V samem Murskem Središču sva se drugič ustavila v gostilni tik ob reki in tudi samo ime gostilnice nakazuje, da je na obali.
Treba je bilo naprej in mejo na reki Muri sva prečkala hitro in brez nekih zapletov. Seveda je treba pokazati osebni dokument in to je vse. Po nekaj kilometrih po cesti proti Lendavi sva zavila proti naselju Tri mlini. Izven naselja se mi je ponudil čudoviti pogled na Lendavske in Dolgovaške Gorice, kjer sta kar štrlela v nebo razgledni stolp Vinarium in cerkev Sv. Trojice na Lendavskih Goricah. Obe posebnosti si zaslužita posebno zgodbo in tudi to bo prišlo prej ali slej na vrsto. V nadaljevanju kolesarjenja sva morala zaviti okoli term in nekje malce izven Lendave v smeri Čentibe, Doline … je bil smerokaz za t. i. piramido in to je bil najin prvenstveni izziv, torej povzpeti se na Karabiroš in v nadaljevanju na piramido.
Razbremenilni kanal pri Dokležovju. FOTO: Dušan Dundek
Mene je kar stiskalo v prsih, saj sem na tem hribu že bil in doživel kar tri poraze ob enem uspešnem vzponu. Pa je res ta vzpon tako peklenski? Po nekaj letih, ko me tu ni bilo, sem malce že pozabil, kako je. Tik pred vzponom sva se ustavila, da sem naredil eno fotografijo smerokaza, nato pa gor. Ja … do ovinka in kakšen meter dalje mi je šlo, nato pa me je zaradi izgube hitrosti zaneslo v desno in sledil je neizogiben padec.
Ker je bila hitrost majhna, padec niti ni bil večji problem. Glavna zanimivost je bila, da sem zaradi velike naklonine s kolesom vred lezel oziroma se »škrabal« po asfaltu navzdol. Kar nekaj metrov. Uh ... Vseeno se mi je uspelo ustaviti, potem pa je bil problem vstati, saj obuvalo z blokerji res ni primerno za tak teren. Nekako mi je vseeno uspelo kolo obrniti, se usesti in spustiti do začetka vzpona. Trmast kot sem, sem si rekel, da še enkrat poskusim. Medtem se je
Bojan uspešno povzpel do drugega ovinka, kjer naklonina popusti. Ker je videl, da sem padel, in da grem navzdol, se je tudi sam spustil. Naredila sva načrt, da poskusim, kar bom pač poskusil … Sedaj mi je malce smešno, takrat pa ravno ni bilo.
Smer proti Piramidi. FOTO: Dušan Dundek
Drugi poizkus sem začel bolj resno, pedale sem pritiskal še močneje, prevozil prvi del in zvozil ovinek pa tudi mesto, kjer sem prvič telebnil. Nekaj metrov višje, potem pa spet ni šlo in ponovno sem se znašel na tleh. Ponovno … nekaj zdrsa navzdol, nekako sem prilezel do roba ceste, kjer je bilo za kakšnih deset centimetrov robnika brez asfalta in jo počasi mahnil gor. Približno trideset metrov. Bojan je seveda tudi drugič prevozil Karabiroš.
Zgoraj sva se usedla na klopco in podebatirala, kaj je šlo narobe. Sam sem spoznal, da bi moral peljati celoten vzpon stoje oziroma
abzicati, kakor pravimo, in na 28 zobnikih. Oba poskusa sem vozil sede in na 32 zobnikih, nekako pa sem izgubljal tudi, ker sem moral biti nagnjen kar precej naprej, saj bi se drugače zanesljivo kolo dvignilo in tisti padec bi bil čisto nekaj drugega.
Pogled proti Lendavi s Karabiroša. FOTO: Dušan Dundek
Sam Karabiroš je v najstrmejšem delu dolg le 90 metrov, vendar je povprečna naklonina preko 35 odstotkov. Tako mi je ugotovil program Garmin connect in tudi sam sem bil nekoliko skeptičen, če je podatek točen. Nikogar ne strašim, pa tudi volje nočem jemati … To so podatki. Šestdesetletnik, kot sem sam, tudi pretežek za okrog deset kilogramov, mora vseeno razmisliti, kako se spopasti s tem naklonskim predatorjem.
Pogled proti dnu Karabiroša. FOTO: Dušan Dundek
Seveda se vzpon ne konča po devetdesetih metrih, ampak je treba do piramide prekolesariti še vsaj kilometer. Levo in desno so vinske kleti, zidanice in kot ena velika žalost … zidanica našega pisatelja
Miška Kranjca, ki se bo zaradi nevzdrževanosti vsak čas porušila. Pa čisto nasprotje v lasti nekega zaprtega gospodarstvenika. Ja, če tako pod roko dobiš denar, si sicer lahko nekaj zgradiš, ampak ujeti te ne smejo.
Na vrhu vzpona stoji manjši kamniti stolp, ki ga imenujejo Piramida. Z
Bojanom sva se hitro spustila nižje in se odločila, da se ustaviva pri Vinariumu, kar sem opisal čisto na začetku. Po okrepčilu je bilo treba še prevoziti kakšnih trideset kilometrov do Murske Sobote.
Sklenil sem, da drugo leto znova poskusim, na same gorice pa se da povzpeti še po treh drugih cestah, kjer so vzponi lažji, položnejši, tudi daljši. Vsak vzpon je lahko svoja zgodba s svojimi značilnostmi. Tudi to so lahko zgodbe, zanimive, poučne. Pa drugič!
Komentarji