Pismo mame: najstniški športnik v karanteni

Dragi moji, preden začnete brat ta osebno izpovedni sestavek, se moramo nekaj stvari dogovoriti. Že takoj na začetku vas prosim za malo potrpljenja, razumevanja in sodelovanja z mano, sploh tiste, ki nimate otrok: ne gre za to, kaj sem sama do zdaj pri vzgoji otrok naredila narobe, ampak za to, da smo štirje člani družine skupaj nepretrgoma doma v stanovanju že osmi teden.



Potem za še malo potrpljenja prosim vse, ki imate doma le hčere in se vam izkušnja vzgoje sina zaradi tega, ker se vam ni zgodila, ne zdi nič drugačna. In nazadnje prosim za podporo vse, ki vam kaj dosti v življenju ne pomenita šport ali rekreacija; moja mami je, odkar pomnim, govorila, da je športna aktivnost kot umivanje zob, naša vsakodnevna obveznost.

V naši družini smo v teh tednih kot rečeno štirje, s starejšo 25-letno hčerjo je še njen fant, potem je z nami 12-letni sedmošolec in jaz, v obdobju življenja, ko sem se ravno že malo navadila na prosti čas zase. Vem, zadnjih zdaj že več kot sedem tednov se nam vsem dogajajo podobne stvari in tudi pri nas smo vsi štirje ostali doma. Tudi še zdaj, ko se meje in pravila življenja vsaj malo rahljajo.

Hči Tina je ravno oddala svojo magistrsko nalogo in čaka, da se sprosti delo na fakulteti, kjer jo čaka začasna zaposlitev. Njen fant Andrej poučuje kontrabas v treh glasbenih šolah in tudi on kot učitelj nemoteno nadaljuje delo prek skypa. Kot glasbeniku v ljubljanski Operi pa mu je življenje povsem zastalo in vem, da mu je zaradi tega hudo.
 

Naš 12-letnik, Brin

Meni so v službi predpisali obvezno delo od doma in v svojo pisarno grem še vedno lahko le po predhodnem dogovoru z direktorjem. No, in potem je tu še naš 12-letnik, Brin, ki je strasten košarkar; tako kot večina je od 12. marca doma in od 16. marca v šoli od doma, v kateri bo moral pridobiti vse končne ocene za sedmi razred osnovne šole. In kot napovedujejo, morda še kakšno za osmi razred. In Brin bo med zadnjimi športniki, ki bo lahko spet hodil na organizirane treninge, košarka je pač skupinski šport.



Takole počez smo pri nas torej trije odrasli in en najstnik in vsak na svoj način doživlja in razume to novo življenje, ki nam ga je prinesla epidemija. In tudi našo novo skupnost, v kateri je novost predvsem čas, trajanje našega druženja. Neskončno je, od jutra do večera, in obratno, do pred kratkim še povsem brez alternativ in povsem prepuščen le nam. Ne le v preživljanju prostega časa, tudi pri delovnih obveznostih.

Na srečo smo si edini vsaj odrasli in brez večjih težav, le z dogovori o tem, v kateri sobi bomo, opravljamo svoje obveznosti. Naš Brin pa vsak dan začenja, kot bi bil prvi dan karantene in kot da še ni slišal za šolanje od doma. Vsak nov dan je za njega res nov dan, pravil in obveznosti za šolo se ne spomni več in tako jih moramo vsak dan znova ponavljati od začetka.

Ni lahko, a se borimo. In na srečo smo trije. In nam gre. A kot da to ne bi bilo dovolj, se vsa zgodba ponovi tudi pri preživljanju prostega časa.

Čeprav je Brin pred karanteno izredno rad hodil na treninge košarke, z nami noče nikamor. Ne da se mu, utrujen je od šole in najbolj si želi biti doma.



Pobuda za vse, ampak res za čisto vse v zadnjih tednih je v večini družin padla na starše. Starši smo zdaj tisti, ki skrbimo za to, da naši otroci razumejo, kaj zahteva učiteljica matematike, slovenščine, zgodovine, geografije, družbe, etike, tudi športne in likovne vzgoje. In starši, na srečo pa tudi kakšna starejša sestra in še kdo, če seveda je, smo zdaj tisti, ki skrbimo za to, da bodo njihovi otroci še vedno zdravi in nasmejani in da bodo lahko enkrat, ko se bo spet začelo življenje, vanj vstopili kar se da pripravljeni.
 

In če imate doma najstnika …

Zakonitosti življenja v epidemiji imajo po mojem vrsto neugodnih posledic za najstnika, ki že tako ali tako v normalnem življenju kljub razigranemu druženju z vrstniki ne mara delati za šolo. Njegovo navdušenje za šport pa lahko prav tako v veliki meri izhaja iz njemu všečne družbe vrstnikov v klubu.

Naš 12-letnik že prej ni rad delal za šolo, zaradi česar smo skrb za njegovo šolo že nekako ponotranjili. Je pa zelo rad hodil na treninge košarke, zelo je užival v družbi in v skupni igri s soigralci; košarke mu ni bilo nikoli dovolj. Vse te radosti so v zadnjih več kot sedmih tednih le oddaljeni spomin, in četudi bi lahko zdaj vsaj že metal žogo na koš, z vrstniki tega še dolgo ne bo smel.

Ne vem, morda tudi zato je v teh tednih zanj športna aktivnost nekaj, kar ga ne zanima in kar nima nobenega smisla. Bolj ko mu razlagam, da bo vendarle kmalu spet tekal po košarkarskem igrišču in da bo s soigralci kmalu spet tekmoval, mu je za njegovo fizično pripravljenost povsem vseeno, spodbud iz kluba pa žal ni.



Kot mama najstnika sem se tako znašla v situaciji, ko mi niti s tehtnimi razlogi, pogledi v prihodnost in tudi ne s trdimi pristopi, češ, starši smo tisti, ki vse vemo, ne uspe drugega kot le poslabšati že tako ali tako enoličen in dolgočasen vsakdan. Kljub strpnemu prigovarjanju vseh članov naše družine na drugi strani ni razumevanja in zavedanja o pomembnosti vsakodnevne fizične aktivnosti.

Še huje, vsakič, ampak res čisto vsakič so zraven negodovanje, upiranje, tudi žalitve in napadi, s katerimi želi nekdo drugega pobiti in s tem onemogočiti uresničitev njegovih idej.

V resnici ne razumem prav dobro, kaj se Brinu dogaja in od kod nenadoma tak odpor do športa. Predstavljam si, da družina za najstnika ni prava družba, gotovo tudi ne moremo nadomestiti dinamike skupinskega športa, a izredne razmere, v katerih smo se znašli vsi, nam še vedno dopuščajo zrak, ceste in gozdne poti, ki jih imamo radi in jih tako potrebujemo, tudi za življenje potem. Nam trem dobesedno lajšajo življenje in nas krepijo tako telesno kot psihično, in vem, da se nam ta sreča vidi tudi na obrazu.


 

Kot boj na nož

Morda našo srečo Brin vidi, morda ne, ne vem, vem pa to, da se mu v teh pregovarjanjih ne dam. Ne podležem mu, ne pustim se prizadeti, čeprav so napadi včasih res hudi in veliko lažje bi bilo popustiti. A tista glavna misel, tisto prepričanje v pomen športa, hkrati pa zavedanje zahtevnosti tako življenja v karanteni kot obdobja najstništva me ženejo naprej in mi narekujejo neomajnost, odločnost in brezkompromisnost, ki jih premorejo le veliki. Zmagovalci.

Ne dam se, ne odstopim, ne popustim niti za milimeter … Povsem jasno mi je, kaj je prav in kaj ne, in nihče me ne more od tega odvrniti. V kateri drugi situaciji tega ne bi zmogla, pogajala bi se in zato večkrat izgubila. A ko gre za to, da so otroci fizično aktivni in da grejo v omejenem življenju vsaj enkrat na dan na zrak, takrat vem, da me ne ustavi prav nič, verjetno niti njihovo slabo počutje ne.

In tako nam kljub vsemu uspeva. Brina brezkompromisno vključujem v večino sprehodov okoli Rožnika, na Polhograjsko grmado, včasih gremo le do bližnjih Žal in včasih gre Brin tudi s kolesom. Radi skočimo tudi na Šmarno goro, v času prepovedi gibanja zunaj občine nama je uspelo celo dvakrat zaporedoma. Če pa nam ne uspe na zrak, mora Brin z nami opraviti eno od predpisanih vadb, ki jih mi trije sicer ves čas izvajamo.

Malo po občutku, malo pa po pravilu ‘vsak dan’ mu poleg šolskih nalagamo tudi športne obveznosti in kljub stalnemu negodovanju je ves čas z nami.

V resnici ne vem, kako to doživlja in ali se res ne zaveda prednosti takšnega aktivnega življenja, dejstvo pa je, da je v teh naših športnih druženjih v resnici najbolj z nami. Takrat smo le mi, ni drugih obveznosti in s tem tudi ne drugih skrbi, ni drugih naprav in pogovor lahko teče in teče, se tudi poglobi. Kadar sva šla na sprehod sama, sem izvedela veliko o njegovem pogledu na življenje in na skupne ljudi, tudi o njegovih prijateljih, njihovih odnosih s puncami in še o marsičem.

Tako umirjeno mi je razlagal o doživljanju svoje generacije, da sem v takšnem druženju res uživala. Ob tem pa sva hodila ali kolesarila več kot dve uri in vedno je bil dobre volje. Tudi odtelovadil je vedno z nami do konca, čeprav s spoznanjem, kako je lahko tudi vadba doma naporna.



 

Če zdaj pogledam nazaj ....

Vse do tistega 16. marca letos, ko se je ustavil svet in je tudi strah vodil marsikatero spremembo in selitev domov … V nečem sem gotovo imela prav. Fizična aktivnost je vedno prava odločitev tako za boljše počutje, boljše psihofizično stanje in za to, da smo, sploh v stresnih razmerah, pomirjeni sami s seboj in tudi z drugimi. Otroci se tega morda res ne zavedajo ali pa jim pri takšni aktivnosti, v nasprotju s tisto z vrstniki, ni tako zabavno, ampak to še ni razlog, da jim ne prisluhnemo.

Odločanje o aktivnosti otrok, sploh med epidemijo, je verjetno tudi odgovornost staršev, ki smo v teh razmerah, ne glede na to, ali to znamo ali ne, ali to hočemo ali ne, primorani nastopiti kot vnaprejšnji zmagovalci, ne glede na odpor, uspešnost in taktiko nasprotnika. Če bomo zdaj zmagovali mi, bodo nekoč, ko bodo to razumeli in ko bodo lahko to delali spet na svoj način, zmagovali tudi naši otroci.

Najstniki so že tako ali tako v obdobju iskanja in nenehnega upora in veliko stvari, ki jih v teh njihovih posebnostih bodri, motivira in zabava, jim je v času epidemije onemogočenih. Poskusimo jih razumeti, hkrati pa jih spodbujajmo k pravim odločitvam.

​Mislim, da smo starši v zadnjih tednih izpostavljeni (pre)zahtevnim nalogam. Smo kot nekakšni svetilniki svojim otrokom, za mnoge edina luč v temi najstniško dolgočasnega dne. A ko bodo njihovi dnevi z družbo vrstnikov in s hobiji spet svetli in zabavnejši, naša luč ne bo več edina in tako močna. Za vedno pa bodo vedeli, kako močno smo za njih.


***
Polona Strnad, strastna športnica, najraje triatlonka, mati treh otrok, predstavnica za stike z mediji na Institutu Jožef Stefan