Pika zelenela je.

Smo spet na starih tirih, se ponovno peljemo tako, kot smo se pred meseci? Smo s tem zadovoljni? Ja? To je velika sreča. Verjetno še toliko večja, če smo bili takrat, preden je nekdo v ležaje, v katerih se vrti os sveta, nasul peska, zbogani s svetom okoli sebe, in še toliko bolj okrogla je bila naša sreča, če smo bili zbogani še s samim seboj.



Zdaj sem miren in srečen, je dejal pred dnevom ali dvema iskren prijatelj, legendarni športnik z nekaj za njegove zanjimce zaenkrat nedosegljivimi posegi na športni olimp. Če človek sliši tak stavek iz ust nekoga, ki mu popolnoma zaupa, je lahko samo srečen. Iskreno; zanj, in zase, ker lahko uživa v njegovem dobrem.

Med vrhunskostjo prijateljeve športne poti in veseljem, s katerim je bil izrekel, da je miren in srečen, je bilo ne le nekaj let praznine, bilo je obdobje, ko je skušal povezati dva bregova nad breznom, v katerega je skoraj omahnil, z mostom, ki ga je gradil sam.

Zdelo se je, da opeke zlaga tako počasi, da ta most ne bo nikoli končan. A njegovi zidaki so bili ljudje, in te ljudi je imel rad in jim je zaupal. Sam je bil nadzornik svoje gradnje, sam je določal njeno hitrost, predvsem pa je sam najbolje vedel, kako trdni so temelji, na katerih je gradil. Ko je v gradnjo vtkal zaupanje do ljudi – to pa je lastnost, ki je v tekmovalni karieri v športu, v katerem je blestel, ni – sta se loka mostu hitro sklenila.

Njegov most je trden in mogočen kot Napoleonov most čez Nadižo, tam v Breginjskem kotu, pod Robidiščem, najbolj zahodno slovensko vasjo, ki svoj pogled poveša še nekam, kamor bi moral, tako kot v Robidišče, vsak od nas, ki verjamemo v naravo pa tudi v domovino – tja, kjer pogled boža Beneško Slovenijo.

Naj se vrnem k prijatelju in njegovemu mostu, mirnosti in sreči. Zdi se mi, da je njegov most najbolj nezdrobljiv prav tam, kjer sta prepletena njegova loka. Ko je vstavil zadnje zidake, ki so najmočnejši. Zidake, ki so nastajali, ko je nesebično pomagal drugim v trenutkih, ko še sam ni bil povsem pokrpan. Bržkone se tega niti sam ne zaveda in zdi se, da je tudi najbolje, da je tako.
Tako in tako je pomagal zato, ker si je želel pomagati, ne pa zato, da bi se v svoji dobroti ali zaradi nje bolje počutil.

Zanj, se zdi, ni tako, da je ponovno zgolj na starih tirih, kot je bil pred meseci, ampak na novi progi, kjer vagoni veliko nežneje drsijo, predvsem pa lokomotiva dobro ve, kaj počne, pa tudi nekaj malega, kam proga, po kateri vleče, gre.
Mnogi pravijo, da toliko ljudi, kot se jih v naravo in gibanje podaja zdaj, še nikoli ni bilo.



Če bi me kdo vprašal, zakaj je tako, ne vem, ali bi znal najti pravi odgovor – samo domišljam si lahko, da je to zato, ker so intuitivno spoznali, da zgolj sami lahko kaj storijo zase, za svoje zdravje, in da to lahko najbolje počnejo v naravi.
Z gibanjem. Saj se tudi v naravi vse nenehno spreminja in prav to, da opazimo večno spreminjanje, dokazuje, da je obenem vedno vse isto.

Gibanje narave opazovalca spomni na popoln red, iz katerega je ustvarjena. In v katerega se vedno znova vrača – če ji to človek skuša preprečiti, je njeno gibanje toliko silovitejše, da se ponovno spravi v ravnovesje, kot je zanjo pravo. Ljudje, ki že dolgo ali pa zdaj, v težkih časih, skušamo najti zdravje v naravi, to počnemo, ker čutimo, da zase ne le največ, ampak popolnoma vse lahko storimo le sami.



Ne sprašuj, kaj bo država storila zate, vprašaj se, kaj lahko zase storiš sam. Ni treba iti v leto 1961 po Kennedyjevem štetju, da bi si povedal tak stavek ...

A v tej zeleni piki ne živimo sami. Naša pika bo zelenela le, če nas bo zdravih čim več. Zelenela, kar se tiče ljudi – narava zna poskrbeti zase, tudi če se bo morala odločiti, da bo šla naprej brez nas. »Iskreno upam,« je danes zapisano v naši reviji, »da bo vlada sčasoma razumela in uvrstila podporo športu in ustrezni prehrani med protikoronske ukrepe.«
Je temu stavku kaj dodati?
Nič.
Tako pač je.

To je zlaganje zidakov z dveh bregov v loka, ki se bosta na sredini najbolj trdno spela. Najbolj trdni zidaki so ... Naj se vrnem k prijatelju in njegovemu mostu, mirnosti in sreči in oboje kot željo pošljem onim, ki naj bi bili v službi zato, ker pravijo, da jim ni vseeno za nas.



Zdi se mi, da bi bil tudi njihov most lahko najbolj nezdrobljiv prav tam, kjer so vstavljeni zadnji zidak, ki so najmočnejši, zidaki, ki nastanejo, ko se odločiš nesebično pomagati drugim v trenutkih, ko še sam nisi povsem pokrpan. Ustreznejše prilike, da bi bilo tako, ne more biti – niti primernejšega časa, kot je zdaj. Zdaj, ko začenjamo znova, je mogoče vse.

Ampak ker je naivnost nakit lahkovernih ... Tisti, ki nam ni vseeno, kaj bo z vsemi nami, se ne sprašujemo, kaj bo država storila za nas, sprašujemo se, kaj lahko zase storimo sami. Tako in tako imamo Slovenci to v genih. Zato smo preživeli. Zdaj lahko kakšen most zgradimo tudi tako, da bo v sredini najmočnejši. Časa in priložnosti, da smo zgruntali, zakaj je tako prav, smo imeli v zadnjih mesecih dovolj.

Nebesa so na zemlji, zato je neumno pri miru čakati na ona druga. Pojdite tja, kjer se počutite najbolj žive. Stopite v zeleno in ne ustavite se, ko ste utrujeni, ampak ko ste storili, kar ste se namenili.
»Med vsakim sprehodom v naravi človek odkrije veliko več, kot išče.«
Morda svoj Napoleonov most, svoje skrajno Robidišče?