V zdajšnji slovenski reprezentanci je Peter Prevc najizkušenejši in obenem najuspešnejši slovenski smučarski skakalec.
Izjemno statistiko ima tudi v poletih, v katerih je nanizal kar sedem zmag za svetovni pokal (od skupno 23), s katerimi na večni lestvici drži odlično drugo mesto za Avstrijcem Gregorjem Schlierenzauerjem (14).
S tremi kolajnami, dvema posamičnima (zlato s Kulma '16 in bronasto iz Harrachova '14) ter moštveno srebrno iz Oberstdorfa '18, sodi 27-letni as iz Dolenje vasi pri Železnikih tudi med najžlahtnejše šampione v zgodovini svetovnih prvenstev na letalnicah.
V pogovoru za prilogo pred 26. SP v poletih, sedmim v Planici, je najstarejši od bratov Prevc razgrnil svoja pričakovanja in želje, razkril je svoje najlepše kotičke in razglede v dolini pod Poncami, spomine nanjo iz otroštva, kandidatih za osvojitev odličij itn.
26. svetovno prvenstvo v smučarskih poletih je bilo načrtovano od 19. do 22. marca 2020 v Planici (takrat je tudi nastal ta pogovor), toda zaradi pandemije nove koronavirusne bolezni v Sloveniji (COVID-19) je bilo prestavljeno za nedoločen čas, potem je bil določen datum od danes, 10. do 13. decembra 2020. Planica je bila za gostitelja izbrana 1. septembra 2015 na kongresu FIS.
Kako ste zadovoljni s svojimi nastopi v prejšnji zimi?
Glede na to, kako sem skakal še jeseni, sem zelo zadovoljen. A kljub temu se mi zdi, da bi lahko predvsem februarja iztržil več. Ne vem sicer, ali sem požrten, toda na žalost so se mi prevečkrat ponavljale iste napake. Ko sem poskušal nekaj spremeniti, četudi le malenkost, se je ponavadi vse skupaj še poslabšalo, zaradi česar sem se vrnil na preverjeno oziroma varno različico.
Imate pri tem v mislih polete na Kulmu?
Tam mi je manjkal kakšen dan. Poznalo se je, da sem imel lani v Planici precej težav v poskusnih serijah, v katerih sem imel kar nekaj nevarnih poletov. Očitno mi je to ostalo nekje v podzavesti, na kar se nisem oziral, dokler nismo prispeli v Bad Mitterndorf/Tauplitz. In potem je bilo že prepozno, zaradi česar sem se premalo vrgel v globino.
Pred odhodom v Avstrijo ste sicer izjavili, da ne veste, kaj lahko pričakujete, ker se vam niti sanjalo ni, kako zelo vas bo strah, ko boste enkrat s startne klopi pogledali navzdol po zaletišču. Kako je bilo potem s tem, je imel strah »le« velike oči?
Ne, strahu ni bilo, sem imel pa napačno predstavo o izvedbi poleta. A je tudi tako, da kulmska letalnica ni videti prav velika. Okrog nje je veliko smrek, nalet je relativno kratek, hrbtišče se hitro skrije in kmalu vidiš gledalce ob izteku.
Na kaj najprej pomislite ob omembi Planice?
Na smučarske polete in zimo. To je verjetno eden redkih krajev v Evropi, ki se lahko letos pohvali z zimo. Kakor sem se pogovarjal s tujimi tekmovalci, je bila skakalnica v Lillehammerju ob planiških edina, ki je bila za skoke na snegu pripravljena več kot mesec dni.
Kaj vam osebno pomeni dolina pod Poncami: zgolj pripravljalno bazo in prizorišče tekem ali morda še kaj več?
Ne, v bistvu le to. A si velikokrat – ko pridem tja – rečem, kako je lepo. Še posebej ko pogledaš proti Tamarju in vidiš celo steno Mojstrovke. Za vogalom se skriva Jalovec in sonce se tam tako premika, da vidiš, kako se vse skupaj prepleta. V tistih trenutkih čutim poseben ponos, da sem lahko doma na tako lepem koncu sveta in da lahko občudujem takšen razgled, ko opravljam svoj konjiček, službo, delo, kakorkoli se temu že reče.
V vseh teh letih ste zagotovo videli že vse planiške kotičke. S katerega zornega kota se po vašem razprostira najlepši razgled?
Eden je z vrha letalnice, drugi pa po izjemno dolgem poletu na koncu izteka.
Treba je imeti zaupanje vase oziroma si moraš toliko zaupati, da takrat, ko po odskoku ne začutiš takoj opore, ne prekineš poteka poleta. FOTO: Michael Dalder/Reuters
Do kam seže vaš spomin v zvezi s Planico?
Če me spomin ne vara, je bilo leta 2002, ko me je oče z družbo prijateljev vzel s seboj na tekmo. Bilo je vroče in veliko gledalcev, kdo pa je takrat zmagal, pa ne vem več. Jaz sem že pripadnik tiste generacije, ki ve, kje se za nazaj poišče določene podatke, da jih ni treba vseskozi hraniti v glavi.
Za letalnico bratov Gorišek ste že večkrat dejali, da vam je všeč.
Da. Čeprav je prenovljena, je radius še vedno oster, z odskočne mize pa te prinese relativno visoko. Zaradi tega je lahko precej adrenalinska.
Če prav razumem, vam je bila potemtakem pred prenovo še ljubša?
Če sem iskren, se je bolj slabo spominjam. Za tiste čase je bila lepa, za današnje pa brutalna.
Kaj je ključno za uspeh v poletih – pogum, eksplozivna moč, letalske sposobnosti ali vse skupaj?
Vse skupaj. Treba je imeti zaupanje vase oziroma si moraš toliko zaupati, da takrat, ko po odskoku ne začutiš takoj opore, ne prekineš poteka poleta.
Robert Kranjec je večkrat izjavil, da na velikih tekmovanjih šteje le kolajna.
Ko se po koncu kariere ozreš nazaj in nimaš nobenega odličja, si morda res rečeš: »Bil sem na desetih prvenstvih in nimam nobene kolajne, druge uvrstitve pa nič ne štejejo …« Toda sam sem, denimo, na nordijskem SP v Seefeldu prav tako ostal brez žlahtne kovine, pa sem prav na njem močno stopnjeval svojo formo in sem bil nato ravno zaradi prvenstva na nordijski turneji precej močnejši. Če pa si v igri za odmeven dosežek in veš, da boš, če ti bo uspel super skok, osvojil kolajno, pa nato ostaneš brez nje, takrat največkrat razočaran zapuščaš tekmovanje.
Strokovni štab slovenske reprezentance z glavnim trenerjem Gorazdom Bertoncljem na čelu si je za cilj na svetovnem prvenstvu v Planici zadal osvojitev odličja. Kako ste ocenjevali vaše možnosti?
O tem ne bi rad govoril. Naloga nas tekmovalcev je, da smo zbrani na svoje naloge in jih opravimo čim bolje, naloga trenerskega štaba in prireditvenega odbora pa je, da nas čim bolj podpira in pusti, da svoje delo opravimo, kot moramo.
FOTO: Blaž Samec
Ali te podpore ne čutite?
Ko v Planici vlada evforija, smo skakalci zelo vroča roba. Če moraš biti po vsaki tekmi še dve, tri ure pri letalnici, medtem ko konkurenca že počiva, se lahko to seveda pozna pri poletih in rezultatih.
V skakalnih krogih je nazadnje završalo zaradi posnetka, na katerem se vidi, kako si Stefan Kraft v Rasnovu vleče navzdol tekmovalni dres. Kaj ste si ob tem mislili?
To se je dogajalo pred kontrolo na vrhu zaletišča in pred njo lahko z dresom počneš, kar hočeš. Takšne stvari se dogajajo na sleherni tekmi, tega pa ne dela le Kraft.
Komentarji