Pet desetletij pustolovščin utrdilo status skakalne F 1

Potem ko je Planica – v idealnih vremenskih razmerah – s sanjsko krstno prireditvijo na novi velikanki bratov Gorišek leta 1969 odprla novo poglavje v razvoju smučarskih poletov, je najbrž mnogim vzbudila varljiv občutek, da za prireditelje in skakalce ni mej, ki jih ne bi bilo mogoče preseči, pa tudi razmer, ki jih ne bi bilo mogoče obvladati. Vendar je prvo svetovno prvenstvo v tej ekstremni športni disciplini leta 1972 pod Poncami zaradi muhavosti narave le za las ušlo polomu.

Izjemno toplo vreme je namreč vztrajno topilo tanko snežno odejo iz izključno naravnega snega na doskočišču, za nameček pa je sonce mehčalo zaletno smučino, tako da je bilo treba že s poleti za trening počakati, da je nanjo začela legati senca in je postala dovolj hitra. Prirediteljem se je vendarle s skrajnimi napori posrečilo izpeljati prvi tekmovalni dan, katerega rezultati so tudi okronali prvega svetovnega prvaka v smučarskih poletih, Švicarja Walterja Steinerja.

V nedeljo, 26. marca 1972, je bilo vreme le še toplejše, vse močnejši sunki termičnega vetra pa so prireditelje po več prelaganjih tekme nazadnje prisilili, da so prvenstvo prisilno končali brez drugega tekmovalnega dne. Dejstvo, da je celo v Planici skoraj pobralo ves sneg na skakalnici, je bilo opozorilo, da se bo treba v prihodnje drugače, s sodobnejšimi sredstvi in pomagali lotiti priprave letalnice za polete, zlasti ob koncu zime.
 

Eksperti FIS niso prisluhnili prvemu svetovnemu prvaku

Morda pa je prav ta vidik potisnil v ozadje drugega, še bolj pomembnega! Zdi se, da so tudi eksperti FIS s konstruktorji skakalnic in letalnic vred prezrli, da je prvi svetovni prvak v poletih z neverjetno premočjo nad tekmeci opozoril na kakovostni tehnični preskok, ki ga je dosegel in mu je omogočil popolno prevlado na planiški letalnici.

Zanimivo je, da je Walter Steiner že po SP 1972 opozoril pristojnega eksperta FIS na po njegovem napačne tendence pri tedanjem konstruiranju (velikih) skakalnic in letalnic. Ta plat razvoja letenja na smučeh je javnosti hote ali nehote ostala domala povsem prikrita, saj so se mediji ukvarjali predvsem z rezultati in še prav posebej nenehno špekulirali z možnostjo, da bodo skakalci zlasti v Planici in Oberstdorfu presegli dotedanje rekordne znamke.

Prvi svetovni prvak pa je že po Planici 1972 ugotavljal, da že z malce boljšo tehniko skoki zagotavljajo več potrebne varnosti skakalcem, prirediteljem pa otežujejo zanesljivo vodenje tekmovanj. Posledica napačnega konstruiranja skakalnic so prevelike razlike med doseženimi daljavami skakalcev pa tudi posameznih skakalcev med posameznimi zaporednimi nastopi, je opažanja utemeljeval Steiner. Zaradi nujnega pogostega spreminjanja višine zaletišča so se tekmovanja zavlekla prek vseh sprejemljivih meja.

Razmišljujoči Walter Steiner zato ni okleval in je svoje poglede pisno posredoval pristojni komisiji FIS za gradnjo skakalnic pa tudi prirediteljem drugega svetovnega prvenstva v poletih v Oberstdorfu pozimi 1972/73. »Žal so novo povečano letalnico zasnovali prav v nasprotju z mojimi pogledi. Poletov za SP 1973 v Oberstdorfu kljub lepemu vremenu ni bilo mogoče izpeljati do normalnega konca. Gledalci so gledali bodisi prekratke bodisi predolge polete. Tudi v naslednjih sezonah so se poleti praviloma izjalovili zaradi enakih slabosti letalnic,« je Steiner zapisal v poročilu, ki ga je leta 1982 naslovil na pristojno komisijo FIS.
Pri tem se je vzdržal vseh očitkov, ki bi jih bilo mogoče razumeti kot revanšo prirediteljem, ker je v Oberstdorfu po padcu na uradnem treningu, ki je sledil predolgemu poletu na 179 metrov (!), v dvoboju s Hans-Georgom Aschenbachom (NDR) ni ubranil naslova iz Planice. Steiner je bil za tem tudi na poletih FIS leta 1974 v Planici razred zase: izenačil je svetovni rekord 169 m Vzhodnega Nemca Heinza Wosipiwa iz Oberstdorfa, nato pa je pri ekstremni in zato neobvladljivi daljavi 177 metrov iz že omenjenega razloga padel.

Problemi so se torej le še zaostrili. Nanj se je obrnil sloviti (vzhodnonemški) biomehanik prof. dr. Gerhard Hochmut z vprašanjem, ali bi kazalo po njegovem zmanjšati naklon doskočišč skakalnic. Steiner je odvrnil: »Samo to ne zadošča! Strmino doskočišča je treba visoko zgoraj od konca hrbtišča skakalnice postopoma zmanjševati, nato pa naj preide v velik spodnji prehodni lok (radij R 2, op. p.),« se je glasil njegov odgovor.

Spomladi 1974 je Walter ob najavljeni preureditvi letalnice na Kulmu za III. SP v poletih leta 1975 pisno naslovil na prof. Hochmuta že omenjenih šest točk predlogov. Kdo ve zakaj pa niti Avstrijci njegovih predlogov niso upoštevali. Morda preprosto niso hoteli prvi ugrizniti v kislo jabolko.

»Na letalnici s prestrmim doskočiščem z direktnim prehodom z ravnega dela doskočišča v spodnji radij je SP 1975 vnovič potekalo z zapleti. Gledalci so videli en sam zares odličen polet Rainerja Schmidta (NDR), ki je preletel strmino doskočišča in nato padel še v prehodu v ravnino izteka,« se je sloviti Švicar pozneje spominjal svetovnega prvenstva na Kulmu, kjer je šampionski naslov nazadnje presenetljivo požel Čeh Karel Kodejška.

Šampionat je bil prvo veliko tekmovanje, na katerem so v sezoni 1974/75 Avstrijci doživeli poraz, potem ko so z novimi skakalnimi dresi in čevlji s hrbtno oporo sprožili pravo tehnološko revolucijo ter na novoletni turneji nemočno konkurenco povsem presenetili in do tal porazili. Avstrijske inovacije so problem prestrmih doskočišč na velikih skakalnicah in letalnicah ublažile le toliko, kolikor so se zaradi aerodinamično učinkovitih dresov znižale zaletne hitrosti in posledično zaradi povečanega vzgona do neke mere tudi krivulje leta skakalcev.
 

Božji mlini pa po starem ...

Žgoč problem pa je ostal, vpliv vetra na dosežene daljave se je še povečal. Čeprav se je Steinerju zdelo, da je nemški konstruktor skakalnic (tudi nekdanji odličen letalec) Wolfgang Happle dojel in sprejel njegovo argumentacijo, toda v praksi tega ni pokazal! Švicarju je leta 1976 med vrnitvijo s poletov FIS v Ironwoodu (ZDA) vendarle z zanimanjem prisluhnil inž. Lado Gorišek, s katerim sta na letališču v Chicagu debatirala o tem kar pet ur. Naš inženir in brat Janez sta bila prva, ki sta pozneje
 

Steinerjeve zamisli uveljavila v praksi ...

Čez nekaj tednov je Steiner v Oslu srečal tedaj že bivšega norveškega skakalnega asa Ingolfa Morka, ki mu je pritrdil: »Večina skakalnic je dejansko napačno konstruirana in prestrma. Tudi naša letalnica v Vikersundu nima ustreznega profila in je prestrma.« Njuna soglasna ocena se je potrdila tudi na IV. SP v poletih leta 1977 na norveški letalnici. Ni namreč težko razumeti, da so posledice napačnega konstruiranja letalnic na poletih še mnogo bolj izrazite kot na normalnih in velikih skakalnicah. Vikersund 1977 zato ni naključno minil v znamenju pričakovanih težav.

Walter Steiner je na Norveškem še drugič postal svetovni prvak v poletih, kar pa ni spremenilo njegovega mnenja. Športna javnost pa o teh zagatah pravzaprav ni vedela ničesar, čeprav so kmalu za tem, še leta 1977, sklicali posvet ekspertov FIS o tej žgoči problematiki v Frenštatu na Češkem. Navzoča sta bila tudi predsednik FIS Marc Hodler in generalni sekretar Gian-Franco Kasper. Na posvet so povabili tudi po enega skakalca iz pomembnejših skakalnih držav. Steiner je kot podlago za razpravo pripravil gradivo z razširjeno argumentacijo in predlogi za realizacijo tez v že omenjenih šestih točkah. Predal ga je predsedniku in generalnemu sekretarju FIS.

Ob tej priložnosti je tudi povprašal predsednika komisije FIS za gradnjo skakalnic, rojaka Hans-Heinija Gasserja, zakaj kljub njegovim svarilom od leta 1972 naprej in meritvam krivulj leta skakalcev v Oberstdorfu (1975) ta organ ni sprejel nobenega omembe vrednega vsebinskega ukrepa, kaj šele, da bi kateri izmed letalnic odvzel certifikat FIS. Odgovor Gasserja se je glasil: »Tvoje predloge sem predstavil komisiji, a jih je zavrnila kot nepravilne in nepotrebne!«
 

Težavno določanje zaletišča

V praksi pa je bilo vse bolj očitno, da je z letalnicami nasploh nekaj narobe. Delegati FIS so na poletih, tako tudi na naslednjem, že V. SP 1979 v Planici, zaradi bojazni, da bi jim kateri izmed najbolj razpoloženih letalcev ne »ušel« predaleč, silno zadržano določali višino zaletišča. Ni naključje, da je najdaljši polet na drugem SP 1979 pod Poncami kot predskakalec dosegel Klaus Ostwald (NDR), ki je izenačil svetovni rekord Avstrijca Tonija Innauerja (176 m, Oberstdorf 1976), ne pa kateri izmed tekmovalcev v konkurenci.

Še to je bilo bolj izsiljeno darilo gledalcem, ki nad daljavami dobitnikov kolajn z novim svetovnim prvakom, Avstrijcem Arminom Koglerjem, res niso mogli biti navdušeni. Politika FIS je bila v tem pogledu zelo restriktivna, saj je navsezadnje uvedla svetovna prvenstva prav zaradi tega, da bi brzdala lov za novimi svetovnimi rekordi. K strahu, da bi kateri izmed letalcev poletel predaleč, pa je pripomogla tudi napačna smer konstruiranja letalnic.

Vse večji problem pa so postajale tudi zastarele in prestrme velike skakalnice s staro Bloudkovo velikanko vred. Na njej je tekmovalnemu razsodišču ob koncu druge sezone novopečenega svetovnega pokala v dno »ušel« tudi novopečeni svetovni prvak v poletih iz Oberstdorfa 1981, Finec Jari Puikkonen, in se hudo poškodoval!

Očitno je torej, da so konstruktorji tedaj praviloma menili, da bo za obvladovanje smučarskih poletov ­– kljub prekratkemu, čeprav nekaj bolj položnemu ravnemu odseku doskočišča (M) ­– zadoščalo prilagajanje, v praksi torej zniževanje vrednosti karakterističnega količnika H/N (H ­– višinska razlika med robom mostu in tedaj še tako imenovano kritično točko K ob koncu strmine doskočišča oz. začetku radia R; N ­– horizontalna razdalja od roba odskočnega mostu do točke K).
V praksi je to pomenilo, da so hrbtišče nove letalnice v Harrachovu (1980) do daljave okoli 150 m oblikovali v podobi (pre)velikega R3, ki se je nadaljeval z ravnim in v primerjavi s prejšnjimi manj strmim odsekom (M) do približno 170 m, kjer je strmina direktno prešla v spodnji radij R2. Skakalci so potrebovali velikansko zaletno hitrost do 118 km/h, da bi dosegli daljave blizu tedanjih mej češke velikanke.

Končalo se je s še enimi ponesrečenimi krstnimi poleti, ki so terjali tudi nekaj strahovitih padcev. H. H. Gasser je bil vseeno prepričan, da je to prava pot v prihodnost. Steiner, ki je medtem zaradi poškodb prisilno končal športno pot, je bil prepričan, da bi SP 1983 ne smelo biti. Izteklo se z zmagoslavjem Vzhodnega Nemca Klausa Ostwalda in novim svetovnim rekordom Čeha Pavla Ploca (181 m). Če kdo, bi tedaj Steinerju pritrdil Jens Weissflog, eden največjih skakalcev vseh časov, ki je po grozovitem padcu na češki letalnici dolgo okleval, preden se je naslednjo zimo vnovič vrnil na skakalnice.
 

Zadoščenje brez nagrade

Walter Steiner ni skrival, da njegova dolgoletna prizadevanja temeljijo na lastnih izkušnjah s poleti na smučeh, tudi z njimi neizbežno povezanimi padci. Pripetili so se mu prav zaradi tega, ker je bil s svojo tehniko letenja pred časom. Nasprotoval je prireditvam, ki bi zaradi neodgovornega ravnanja utegnile enormno škodovati skakalnemu športu, kakor se je zgodilo v Planici 1981.

»Ali ne zadoščajo ponesrečene prireditve v poletih vse od leta 1973, da bi se odločili: bolje nobenih poletov, kot na tak način! Za takšno stanje so odgovorni tudi tehnični delegati FIS, ki povečini niso (bili) pripravljeni tvegati in napisati poštene ocene takšnega dogajanja, ki je močno okrnilo priljubljenost smučarskih poletov!« je okrcal pristojne v elaboratu, datiranem s 7. majem 1982. V njem je zelo podrobno in natančno narisal, opisal in utemeljil predloge za posodobitev konstruiranja sodobnih smučarskih skakalnic in letalnic.

Prvo zadoščenje, ki ga je bil deležen, je opisal že v tem gradivu. Nekaj tednov prej mu je inž. Lado Gorišek poslal prvi načrt za prenovo normalne skakalnice v St. Moritzu z vboklo obliko doskočišča v odseku M. Kmalu za tem je dobil na vpogled še njegove popravke doskočišča stare Bloudkove letalnice v Planici.

»Načrtovana oblika hrbtišča in doskočišča normalne skakalnice v St. Moritzu približno ustreza mojim predstavam! Prav tako tudi popravki doskočišča stare planiške letalnice. Oba predloga nedvomno odpravljata nevarnosti za skakalce s sodobno tehniko skakanja,« je Steiner pozitivno ocenil predloga našega inženirja za rekonstrukcijo obeh naprav in je obenem napovedal, da si morajo pristojni v skakalni srenji vzeti sami v zakup velika vlaganja, ki bodo potrebna za posodabljanje skakalnic za mednarodna tekmovanja FIS, zlasti za tedaj že uveljavljen svetovni pokal po njegovi inavguraciji v sezoni 1979/80.

Walter Steiner, nesporno zelo ozaveščen, dobro izobražen in samozavesten švicarski državljan demokratičnih načel, je bil tisti, ki je sprožil dolgotrajen proces posodabljanja skakalnic in letalnic. Smučarskim poletom je s tem utrl nova obzorja. Vendar pa člani komisije FIS za gradnjo skakalnic z najbolj znanimi konstruktorji skakalnic tistega časa niso Steinerju nikdar javno izkazali priznanja za njegov inovativen prispevek k oblikovanju skakalnic in letalnic. Kolikor se ve, ga niso niti kot svetovalca povabili v pristojno komisijo FIS.
 

FIS vnovič potegne zavoro

A končno so se stvari začele premikati in že VIII. SP 1985 v poletih v Planici je potrdilo nov trend v oblikovanju letalnic. Trije novi svetovni rekordi (186 m, Mika Hollanda, ZDA; 187 in 191 m novega svetovnega prvaka Mattija Nykänena, Finska) so bili samo dodatni okras posrečene prireditve. Na dogajanje pa se je FIS vnovič odzvala konservativno: poletov prek 191 m naslednje desetletje ni več priznavala! Na naslednjem, že IX. SP v poletih na Kulmu leta 1986 (FIS jih je z lihih let prestavila na soda, ohranila pa je dveletni ciklus) ji na srečo tega anahronističnega pravila še ni bilo treba uporabiti.

Svetovni prvak Andreas Felder je planiški rekord Nykänena na Kulmu »samo« izenačil. Je pa šampionat na avstrijskem Štajerskem ostal v slabem spominu zaradi nekaj grozovitih padcev, ki so bili posledica vrtinčastega vetra nad hrbtiščem letalnice. Zaradi povečevanja in posledično dvigovanja hrbtišč letalnic so te praviloma postale bolj vpadljive za veter in Avstrijce je to prisililo, da so jo za prihodnjo prireditvijo zaščitili z veliko ponjavo.

A propos! Preoblikovanje prestrmih letalnic in skakalnic v sozvočju s Steinerjevimi pogledi je avtomatično vodilo k povečevanju objektov. S sodobnimi skakalnimi dresi so skakalci leteli nižje in brez večjih težav varno pristajali tudi daleč prek točke K, tedaj še imenovane kritična točka, označevala pa je nekakšno varnostno mejo oz. velikost objekta.

Z zornega kota gledalcev se je FIS na poletih za svetovni pokal leta 1987 v Planici osmešila, ko uradno ni registrirala 194 m dolgega poleta Poljaka Piotra Fijasa. Tekmovalno razsodišče na čelu s TD FIS je dodatnemu zapletu izognila tako, da je serijo preprosto razveljavila, seveda pa je rekord, FIS jih uradno še dandanes ne priznava, kot dotlej največji dosežek v poletih pristal v novinarskih statistikah.

Prireditelji poletov za SP niti v naslednjih letih niso imeli sreče z vremenom. Z enim samim tekmovalnim dnevom se je zaradi preobilice snega končalo X. SP v Oberstdorfu 1988, kjer je Primož Ulaga za zmagovalcem, Norvežanom Olejem G. Fidjestoelom, požel našo prvo (srebrno) kolajno na šampionatih v poletih. Naslednje, že XI. SP 1990 v Vikersundu je prav tako skoraj odpihnil veter in se je tudi izteklo z enim samim tekmovanjem na meji regularnosti in novim prvakom Dieterjem Thomo (Nemčija).

En sam dan poletov za XII. SP 1992 so spravili pod streho tudi v Harrachovu na Češkem, kjer je prvič šampionski naslov požel skakalec s škarjasto tehniko, Japonec Noriaki Kasai. To seveda ni bilo več presenečenje, saj je že prejšnjo zimo prvi mali kistalni globus za zmago v skupnem seštevku posebnega svetovnega pokala v poletih na finalu v Planici 1991 zasluženo pristal v rokah »netopirja«, Švicarja Stefana Zünda!

Nieminen prvi prek 200 m!

Popolna prevlada škarjastega sloga, ki so ga v olimpijski zimi 1991/92 dokončno uveljavili posnemovalci Šveda Jana Bokloeva, zmagovalca svetovnega pokala 1989, je v smučarske skoke prinesla povsem nove razsežnosti in dotlej neznane možnosti razvoja. Zaradi široko razprtih smuči se je močno povečala letalna površina sistema skakalec/smuči. Za okroglo tretjino povečan vzgon sistema je pomenil, da lahko skakalci varno obvladajo doskok pri daljavah na meji zmogljivosti skakalnic in letalnic. Za nove rekordne daljave so ob bistveno nižji oz. bolj potegnjeni krivulji leta potrebovali precej nižjo hitrost na odskočnem mostu.
Steinerjevi pogledi o oblikovanju skakalnic in letalnic so se z revolucionarno tehniko skakanja izkazali kot naravnost vizionarski. Nobenega dvoma ni bilo več, da je samo vprašanje (kratkega) časa, ko bo padla tudi meja 200 metrov. Kajpak se je to zgodilo že na treningu pred začetkom XIII. SP leta 1994 v Planici, sreča pa se je nasmehnila olimpijskemu zmagovalcu iz Courchevela 1992, Fincu Toniju Nieminenu (203 m).

Prvenstvo se je izteklo še z enim rekordnim poletom aktualnega olimpijskega zmagovalca na normalni skakalnici v Lillehammerju 1994, Norvežana Espna Bredesena (209 m v poskusni seriji), in zmagoslavjem Čeha Jaroslava Sakale. Pa tudi s škandalom: zaradi vztrajanja FIS, da ne bo priznavala daljav prek 191 m, je namesto Robertu Ceconu krivično pripadla srebrna kolajna Bredesenu. Norvežan jo je zato z Italijanom protestno zamenjal za bronasto Italijana iz Trbiža.

Absurden zaplet pa je sprožil tudi končni razplet, saj je FIS že na naslednjem kongresu odpravila nesmiselno pravilo, razvoj smučarskih poletov pa se je zasukal v povsem drugačno, progresivno smer. Poleti so dejansko postali formula 1 smučarskih skokov. Takšen razvoj pa je bil podprt z neverjetno dinamičnim razvojem nove (škarjaste) skakalne tehnike in z njej prilagojeno tekmovalno opremo (dresi, smuči, čevlji, vezi) kot tudi s sodobnim oblikovanjem skakalnic in letalnic.

Velikost letalnic je FIS omejila predvsem z maksimalno višinsko razliko med robom odskočnega mostu in ravnino izteka. Sprva je FIS določila, da sme znašati največ 130 m, ob koncu prvega desetletja 21. stoletja pa jo je poveča na 135 m. Vse dokler te možnosti s popolno prenovitvijo letalnice v Vikersundu leta 2010 niso izkoristili Norvežani, je Planica z naskokom držala primat s kopico rekordnih daljav, ki so se nazadnje na poletih leta 2005 zaustavile pri 239 m Norvežana Bjoerna E. Romoerena.
Iz leta v leto se je izboljševala tudi tehnologija za pripravo skakalnic in letalnic z umetnim zasneževanjem, vetrno zaščito, umetnimi (zaledenelimi) smučinami itn. Mejo 200 m so za Planico s postopno posodobitvijo kmalu presegli tudi na vseh drugih letalnicah, ki so seveda bolj ali manj posrečeno gostile naslednja svetovna prvenstva.

Prvi po Planici 1994 je bil na vrsti Kulm 1996, kjer se je z imenitnim nedeljskim finišem svetovnemu prvaku Andreasu Goldbergerju (Avstrija) in »srebrnemu« Janneju Ahonena na odru za zmagovalce pridružil dobitnik bronaste kolajne, Slovenec Urban Franc. To je bilo prijetno presenečenje v obdobju prevlade našega tedanjega zvezdnika Primoža Peterke. Zaradi mladosti na tem SP Moravčan še ni nastopil.

Naslednjo sezono je Peterka prav na poletih za svetovni pokal na Kulmu požel zmago, prvič premagal mejo 200 m in nato v Planici sezono kronal tudi z malim kristalnim globusom. Žal na vrhuncu kariere naslednjega XV. SP 1998 v Oberstdorfu ni pričakal v vrhunski formi in je nastop končal na 6. mestu.
 

Planica 2004 – prvič ekipe

Dokaj ponesrečenima SP leta 2000 v Vikersundu in 2002 v Harrachovu, obakrat je v močno okrnjenem sporedu zmagal Sven Hannawald (Nemčija), je spet sledila Planica. Na XVIII. SP 2004 so se poleg posameznikov za naslov prvič udarile tudi štiričlanske ekipe. Z obema zmagovalnima lovorikama so se v domovino vrnili Norvežani na čelu s svetovnim prvakom Roarjem Ljoekelsoeyem. Z njim na čelu so severnjaki obe zmagoslavji poželi tudi na SP 2006 na Kulmu.

Za tem so jih v obeh konkurencah v Oberstdorfu 2008 nasledili Avstrijci. V svojih vrstah so imeli enega najboljših letalcev vseh časov, Gregorja Schlierenzauerja. Tirolcu pa se na SP 2010 v Planici, ki je vskočila namesto Harrachova, le ni posrečilo ubraniti naslova. Ugnal ga je tedaj že štirikratni olimpijski zmagovalec, Švicar Simon Ammann, ki je na vrhuncu športne poti tisto olimpijsko zimo postal tudi zmagovalec svetovnega pokala.

Potem ko mu je spodletelo v Planici, je na XXII. SP 2012 v Vikersundu svoje sanje uresničil Kranjčan Robert Kranjec in se kot prvi Slovenec okronal z naslovom svetovnega prvaka v smučarskih poletih. Za nameček je slovenska ekipa, v kateri so bili poleg novopečenega svetovnega prvaka še Ljubljančani Jernej Damjan, Jurij Tepeš in Jure Šinkovec, požela še moštveno bronasto lovoriko, kar je bil izjemen vrhunec prve sezone, v kateri je imel krmilo reprezentance v rokah zvezni trener Goran Janus.
Prav pod njegovim vodstvom so si slovenski skakalci v mednarodni konkurenci ustvarili sloves velike »letalske nacije«, saj so tudi na naslednjih šampionatih v poletih iztržili vsaj po eno žlahtno lovoriko. V Harrachovu 2014 je Peter Prevc osvojil bronasto kolajno med posamezniki (ekipno tekmo je odpihnil premočan veter) za Nemcem Severinom Freundom in Norvežanom Andersom Bardalom. Potem ko je v Vikersundu leta 2015 z 250 m postavil imeniten svetovni rekord, je Peter naslednjo sezono 2015/16 na Kulmu v Avstriji postal še svetovni prvak!


V olimpijski sezoni 2017/18 slovenski skakalci praviloma niso blesteli, kvartet z bratoma Petrom in Domnom Prevcem, Jernejem Damjanom in Anžetom Semeničem pa je na XXV. SP 2018 v Oberstdorfu nesporni sloves odličnih letalcev na smučeh potrdil s srebrno kolajno. Zaenkrat zadnja lovorika naših skakalcev v absolutni konkurenci je bila zato tudi laskavo športno povabilo velikim tekmecem iz najmočnejših skakalnih držav na svetu na letošnjo skakalno prireditev pod Poncami. 
 

Planiški rekorder je Rjoju Kobajaši

Avstrijec Stefan Kraft (253,5 m, Vikersund, 2017), je bil z 251 m za kratek čas tudi rekorder Planice, vendar ga je že na zaključni prireditvi svetovnega pokala 2017 za pol metra prehitel Poljak Kamil Stoch. Od 24. marca 2019 je rekorder Planice Japonec Rjoju Kobajaši (252), kajti Avstrijec Gregor Schlierenzauer se po poletu na 253,5 m, s čimer bi izenačil svetovni rekord rojaka Krafta, ni obdržal na nogah. Računsko rekord na Norveškem presega planiškega natanko za 1 %.
Na svetovnih prvenstvih rekordni poleti niso v ospredju, saj so vedno povezani s tveganji in padci. Seveda pa je z rekordi v poletih tako: višinska razlika in horizontalna razdalja od roba odskočnega mostu do točke doskoka skakalca zaradi (majhnih) razlik v konstrukciji letalnic pri enaki izmerjeni daljavi, denimo 253,5 m, v Vikersundu in Planici nista tudi geometrijsko enaki.
Zaradi gostejšega zraka, iztek letalnice v Vikersundu je tik nad gladino bližnjega fjorda, ima tamkajšnja letalnica prednost pred Planico. Da bi si, čeprav le za kratek čas, povrnila primat z novim rekordom in morda prvim poletom prek 250 m je bila priložnost zima 2013/14, vendar se je prenova letalnice pod Poncami zavlekla za eno sezono.

Možnosti za nove rekordne daljave so na obeh največjih letalnicah na svetu ob zdajšnjih omejitvah FIS bolj ali manj izčrpane in dosegljive kvečjemu, če bi se med seboj ujele številne srečne okoliščine: idealen polet skakalca s kar najbolj nizkega zaletišča ob rahlem in enakomernem vzgorniku po vsej dolžini doskočišča letalnice.