Obstaja pot in obstaja bližnjica

Včasih je težko najti sebe oz. svoj smisel. Kaj bi postal, kdo bi bil in sploh kaj bi rad počel v življenju.
Rada imam drugačne ljudi, ljudi vseh porekel, vere in narodnosti. Skozi potovanja, druženja z različnimi ljudi in kulture, sem se z leti naučila, da svet ni črno bel. Ne samo to, prišla sem do ugotovitve, da je moj odtenek, ki ga bom dala družbi, lahko drugačen. Kot pravijo, noč ima svojo moč, ima tudi zrelost svoje zahteve. Počasi se učim kako se umakniti, znižati ton in ozavestiti, da moje mnenje ni vedno pravilno oz. tisto sveto. 

In tako kot imam rada drugačnost, me na drugi strani plaši sovraštvo. Sovraštvo, ki je povezano z izgubo upanja. Bojim se, da bomo nekoč izgubili upanje za boljši jutri. Dejstvo, da se nam za nič več ni treba boriti, je preblizu nas. 
Danes sem prejela paket in prijazen dostavljalec mi je rekel, veš, kaj je pa najbolj od vsega, da vidim nasmejane ljudi in da imam službo. 

Še kot otrok nikoli nisem razumela, zakaj se borimo drug proti drugemu. Zakaj so bile potrebne vojne. Zakaj in kako ni denarja za vse ljudi, če ga potrebujemo za osnovno preživetje, v tisti tovarni, ki delajo denar, bi ga lahko natisnili malo več. 

Obdobje v katerem se trenutno nahajamo nam lahko velika da. Danes smo vsi priča, da bolezen oz. biti bolan ni izbira. Ne prevlada moč in vpliv in ne zmaga denar. Ni vpliv ta, ki bi določal koga in kdaj zadane.

Zdi se, kot da kazen ni pravična. Pred ciljno črto smo zbrani vsi. Kazen ni pravična, ampak ali smo mi? Prišli smo do točke, kjer bo pametno, da spoznamo, da nič ni naše. Da nismo lastniki tujega mnenja, še več tujega življenja. 
Priznam, da si potihoma želim, da se zopet brez značk, nalepk in obsojanja na prvi vtis, poženemo v svet. Z nasmeškom na obrazu in s pogumom v srcu. 
Ta miren svet bo spet dobil svojo v vlogo v naših srcih. Prav je, da ne bo vsak naš korak zgodba brez smisla in da nam ne bo na koncu vse samoumevno.
Ta čas lahko izkoristimo in se pomenimo z oči v oči s samim seboj. Naj bo pred nami nov cilj, ki ga želimo doseči. 
Tako kot vse, tudi mene ta čas bega. Včasih se vprašam v čem je smisel in koliko časa še.

Zagovarjam in močno podpiram to, da se moramo pogovarjati, kako se počutimo. V prvi vrsti se moramo zavedati, da je to le obdobje, ki bo minilo, pomembno pa je, kako ga preživimo in kakšne posledice bo imelo. Vsak po svoje tuhta taktiko in išče pot na površje. Izkušnje in zgodbe drugih nas navdihujejo in vlivajo upanja. Če je kaj jasno, kot beli dan je to, da smo vsi na istem in proti nevidnem sovražniku zmagamo lahko le skupaj. 
Na koncu si vedno rečem, lahko nam vzamejo vse, a naše sanje nam ne morejo in ne bodo nikoli. Še naprej bomo verjeli in upali, mi bomo prvaki sveta...
In naj bo ljubezen naše glavno in najmočnejše orožje.