O tem, zakaj je bil Gandhi pešec

September, ki ga zdajle tako svetlo živimo, je čudovit. Ob letu osorej se nam bo zdel skoraj čaroben, nepozaben poseben mesec, ki smo si ga zapomnili kot enega najlepših iz sveta, kot smo ga poznali, je pred nekaj večeri povedal človek na prvem jesenskem srečanju zadnje prave, nepolitične in neodvisne ustanove slovenske civilne družbe.

Tistega, ki je to slišal kot svarilo, je prevaral ali sluh ali sklepanje ali oboje, saj so besede v prevodu povedale nekaj povsem preprostega. Svet se je in se še bo spremenil, novemu se bo treba prilagoditi, in kdor misli, da bo prilagoditev le ekonomska kategorija in da bo to dovolj, bo najbrž v težavah.

Nov čas nas bo potreboval boljše, kot smo danes, ponudil nam bo možnost, da postanemo taki, kot danes nismo.

Sliši se lepo, kajne? Pa vendar si tega le redkokdo želi.

Staro ni bilo dobro in to smo vedeli, a relativna blaginja je omamen parfum in življenje v njenem dehtenju ni vplivalo le na vonj, pač pa tudi na percepcijo sveta; tega smo videli kot veliko boljšega, kot je bil v resnici, saj so nam številne materialne stvari dajale občutek varnosti.

Taki smo bili vsi in smo verjetno še danes, v tej posebni jeseni. Veliko se bo spremenilo, saj tako mora biti, in sčasoma bomo ugotovili, da je bila sprememba nujna – tisto, kar bo ostalo, kot je, pa je premikanje, gibanje, ja, tudi telesna vadba.

Ameriški profesor pravi, da se premikanje zdi kot najpreprostejša stvar na svetu. Naša telesa so zasnovana tako, da med drugimi čudeži gibanja tečejo, skačejo in manipulirajo s predmeti. Toda, kako pogosto uporabljamo svoje telo v polnem potencialu, se sprašuje.

Ugotovil je, da se ljudje ne vrnejo več v staro, le sedeče življenje, ko vstanejo iz sedenja in se premaknejo. To je temeljna sprememba v načinu njihovega delovanja.

Rdeče meso je slabše za srce, kot ste mislili

Z gibanjem se zdravje izboljša, produktivnost prav tako, ljudje pa bolj uživajo v svojih službah in življenju, je sklenil svoj preprosti opis, kaj je gibanje, na spletni strani slovite ameriške klinike Mayo.

V tem trenutku se zdi, da velikokrat živimo v dveh svetovih: večina nas je spravljena v prvem, ki se mu reče pametni telefon. Drugi svet je naše telo. Nisem zapisal, da telo z možgani, saj se vsi prevečkrat obnašamo tako, kot da je vsa naša pamet skrita za zasloni telefona in v nevidnem svetu pretoka informacij, ki se giba okoli nas, kot morje s plimo in oseko.

Torej da telefon misli namesto nas.

Nov čas bo zato tudi priložnost za selitev iz virtualnega vesolja nazaj v realni svet, v vesolje znotraj nas. V tisto vesolje, ki je v razvoju civilizacije prineslo ves tehnični napredek in v katero smo prenesli tudi del sebe.

Če virtualni svet misli namesto nas, morda to ni najbolje. Veliko misli v tem svetu verjetno zmanjša delovne ure, ki bi jih morali imeti za razvoj čustev v svojem osnovnem telesu, sem razmišljal pred dnevi, na svojem otoku.

Tisti otok je poseben. Mati mi je nekoč zaupala, da sem bil tam tudi spočet, zato ni čudno, da me neka nevidna sila priklepa tja med morje in stara mesta na otoku in na njegovo ponekod divjo notranjost, za robovi, ki ga skrivajo pred časom.

Letos je bila priložnost sestaviti nekaj daljših in napornejših, bolj razbitih voženj z dve desetletji starim gorskim kolesom. Veliko tresljajev je razburilo kosti in meso, a samota je ponudila tudi možnost za premešanje možganov in kakšen razmislek.

In odločitev. Ena prvih, da je telefon ostajal v žepu, kot pomočnik, če se kaj zalomi, ne pa kot tat prečudovitih trenutkov, ko se namesto fotografiranju posvetiš onemu, kar je v civilizaciji novega v virtualnem vesolju.

Na plaži pod šotoriščem se je vsak dan ure in ure v morju igrala deklica, ki ne bo nikoli zmogla živeti sama. Njen glas, s katerim je le z zvoki govorila s staršema, je koga tam tudi močno motil, a večine ne. Starša sta bila, eden ali drug, vedno ob njej: ko je bil eden z deklico, je drugi uro dolgo intenzivno in vrhunsko plaval. Triatlonca, ironmana, bi dejal.

Fotogalerija Dončičevega šova na EuroBasketu 2022

Zdelo se mi je, da bi bilo brez gibanja morda njuno neskončno deljenje ljubezni z otrokom, ki bo vedno v svojem posebnem svetu, težje.

Če si sam skušam predstavljati, kaj je res težko, je ena teh stvari to, kar uspeva neverjetnima staršema z otoka, prek kanala. Marsikdo na plaži ima vedno s seboj tudi telefon, onadva nikoli.

Največji dosežki tistega, kar je sposoben človek, se očitno dogajajo zgolj znotraj njiju.

Veselim se novega časa, čeprav ne vem, kje bodo te besede ob letu osorej, veselim se vsega, kar nam bo prineslo gibanje in se bo spod nog, zadnjice in boksarskih rokavic iz starega trupelca preneslo v glavo kot novo spoznanje in kot želja po spoznavanju neodkritega, veselim se premika v svetlo, ki se bo moral potruditi skozi lijak teme.

Saj veste, ko so nas kdaj vprašali, zakaj se toliko gibamo. In smo rekli, da nam to pomaga v vsakdanu, da lažje mislimo in se učimo in smo relativno zdravi, kot pač kdo vzame iz te čudne centrifuge gibanja.

Danes, v tem žlahtnem septembru, morda lahko odgovorimo povsem preprosto.

«Ker smo vedeli, da nam bo to nekoč prišlo prav. In to je zdaj.«

Nič slabega nas ne čaka in zmogli bomo, kako bi ne, če smo na poti na bolje. Z nekaj znoja, ki požene v tek možgane in prebudi dušo, in z zavedanjem, da plime in oseke informacij v naših telefonih ne povzročata ne gravitacijski privlačni sili Lune in Sonca ne Bog, pač pa tista peščica, ki želi, da bi večina mislila v valovih, ki jih peščica povzroča le v svojo korist.

Ne bo šlo. Dovolj dolgo smo bili na pravi poti, da bo naša ne le pot, pač pa tudi čas, ki prihaja.

Seveda pa je prihodnost odvisna od tega, kar počnemo danes, je nekoč dejal eden največjih. Gandhi. Veliko, ogromno je hodil, osemnajst kilometrov na dan, skoraj 40 let, dovolj, da bi več kot dvakrat obhodil naš planet.