Najlepša podoba mojih mladih sanj*

In morda je tako, da je najbolje, da se ponovno predstavi samemu sebi, potem pa se počasi pogovarja s seboj o tem, kaj je bil, kaj in kar je in kaj bi rad bil. V bistvu se človek na novo spozna.
Morda štiri tedne ni povsem dovolj, da prečešeš preteklost, a nekaj malega se že nabere na glavniku, s katerim greš skozi porabljeno življenje.

Tisto, kar si, je seveda sestavljeno tudi iz zrnc, ki se naberejo med zobmi glavnika, no, morda tudi zobmi življenja. In tisto, kar boš, bo sestavljeno iz v preteklosti dobljenega, v sedanjosti razumljenega in v prihodnost naravnanega. Prihodnost, se zdi, bo lahko dobra le, če boš vanjo prenesel stvari, ki se jih vanjo splača nositi. Tole niso samo moje misli; napaberkovale so se v teh tednih, tudi po pogovorih z ljudmi, ki so veliko dosegli v medicini, umetnosti, znanosti, humanistiki kot načinu življenja, v novih znanjih, ki jim narobe rečemo alternativa, v ezoteriki, ki stoji na nepremakljivi podlagi, in športu.

V vseh jutranjih in nočnih pogovorih se je zdelo, da je, kot bi iskal zlato; v peč vržeš kamen z zrni in potem iz nje v kalup vliješ zlato ploščico. A ploščica, o kateri govorim in o kateri smo tedne govorili s prijateljicami in prijatelji, je drugačna in sama po sebi nič dobra. Tisto, kar nam vsem nagaja, je ego. Veliki jaz, ki zahteva, da se stvari zgodijo takoj in tu.

Čas, ko se je čez noč pokazalo, da se svet v enem obratu svetlobe v temo zbudi v novo svetlobo, ki jo je zalila bolezen, je prinesel veliko spoznanj, in moder človek si jih niti ne bi drznil našteti, saj so tako svoja, kot smo si med seboj različni ljudje.
Eno izmed spoznanj pa je, to si upam zapisati, da nas ego, naša samozaverovanost, samopomembnost in, če parafraziram najbolj nesrečnega slovenskega zeta vseh časov, misel »Najprej jaz, potem dolgo nič in povsem na koncu, morda, še kdo drug«, peljejo v slepo ulico.



Pogovori z zdravniki, ki so sestavljali Polet in ga še ali pa ga dve desetletji spremljajo in se z njimi srečujem drugje, so prinesli mnogo misli, ki jih velja vtkati v prihodnost kot zlate niti, ki bodo trdno povezovale naše skupne dni. Predvsem to, da tudi mi, ki nam gibanje v vesolju športnega početja veliko pomeni, prevečkrat pozabljamo, da je vadba doma lahko tudi, da vzameš v roko knjigo, pobrskaš po stvari, ki te dolgo zanima, po svetovnem spletu, ali se prepustiš užitkom, ki jih lahko pripeljejo kakovostni televizijski in radijski izobraževalni programi. Film, podkasti. Ali pogovor z najbližjimi. Zlasti to.

V reviji smo vedno skušali iskati sredino med telesom in dušo, njuno skupno točko, tisto stičišče, kjer se ta dva svetova prepletata in si tako trdno podata roki, da ju nič ne razdruži. Jasno, da je šlo mnogim to na živce ...

Nič nas ni lepše in močneje spomnilo na to, da je na svetu še kaj, s čimer lahko okrasimo našo torto po športno, kot tedni, ki so spremenili svet. So stvari, ki so tudi tu in ki jih prej nismo videli, danes pa bi dali vse, da bi se jih lahko dotaknili. V dnevih, ko si sam, s svojo tesnobo, predvsem zaradi tistih, ki so ti blizu, a jih je življenje čez noč umaknilo drugam – in prav je tako –, je bilo navdihujoče, kako so se čez noč rodile zamisli, kako vaditi v času bolezni, na prostem ali pa doma. Je to potrdilo, da je naša družba v največjem delu zdrava in da si želi zdravje tudi ohraniti? Z gibanjem.



Ne bi si drznil pogledovati v prihodnost, a morda bo kdo, čez leta, znal realno povezati stvari, ki so nas v tem času postavile v težke trenutke na dober način. Da smo imeli dobro osnovo za spopad s hudim. Gibanje, ki ni niti za hip zamrlo, je kot neskončen optimizem, s pomočjo katerega se bomo na novo vzpostavili. Ne nazaj, na staro, ampak na novo. Saj ni treba revolucije, bog ne daj, to nam na Slovenskem ne gre, malo popravkov pa lahko vsi skupaj dodamo k tistemu, kar je bilo, pa naj bo zdaj še boljše.
Sčasoma se bo življenje spet podružabilo.

Morda se utegne zgoditi, da bodo v novem času tri skupine. Ljudje, ki bodo v hipu pozabili na to, kar je danes, in zaživeli, kot bi se nič ne zgodilo, in se prestavili v vse, kot je bilo prej; ljudje, ki bodo začutili, da nekaj ni bilo v redu, da si ne želijo nazaj v staro, a ne bodo povsem dobro vedeli, kaj storiti; in ljudje, ki so že dolgo čutili, da ima življenje veliko več rezerve, kot smo je bili sposobni doumeti, in se bodo prepustili popotovanju po njej.

Ta zadnja skupina, ki bo življenje veliko preživljala v naravi, gibanju pa tudi razmišljanju, bo veliko manjša od prve, ki bo zelo velika, in druge, ki bo velika, a manjša. Za ljudi iz tretje skupine bo morda sprva težko, saj bo skupnost prvih, ki bi vse po starem, še vedno gluha in slepa za kaj drugega, kot pozna. Saj veste: takoj in zdaj ali pa pojdi!



Ne bo lahko. A ne tako hudo, da se ne bi povezovali z ljudmi, ki si želijo drugačnega življenja, pa nekako ne znajo narediti prvega koraka.Vendar pa ni dvoma, da se to ne bi zgodilo. Se že dogaja, čeprav morda ne vidimo, da se. Svet je vsak dan lepši, stare dneve, ki prihajajo, smo dali v novo luč. Krasni novi svet je. Spet smo v zelenem, svobodni v duhu in telesu. In – ja, tudi tisti iz prve skupine že pogledujejo proti nam, čas nas bo zlepil, zagotovo.

Vsem ustvarjalcem Poleta, ki so v to številko, sami od sebe, želeli podariti kakovostne, daljše in še bolj poglobljene zapise, ker čas to rabi, se opravičujemo, ker smo morali podarjeno skrajšati ali prestaviti. Toliko dobrega, a ne gre v našo realnost, kot živi v časopisnih straneh. Ampak živi, se giba in hoče vedno naprej.
Čudoviti dnevi nas čakajo. Blizu so. Korak vanje pa naj bo postopen, počasen, preudaren. Najprej dva kratka in potem en dolg korak.

*Najlepša podoba mojih mladih sanj je bila Ljubljana. Ivan Cankar, Moje življenje