Moč moža na čelu

Cestno kolesarjenje pri nas je v silovitem vzponu, že nekaj let, predvsem ljubiteljsko. Slovenske ceste so polne različno organiziranih skupin, ki se veselijo skupnih voženj.



S poletjem ne bodo ugasnile, zaradi poznega oziroma prestavljenega začetka sezone bodo trajale bodo daleč v jesen, zdi se, da ker kolesarstvo postaja celoletni šport, da bodo ljudje vozili v toplejših delih domovine, na Krasu in na Obali, tudi pozimi.
Seveda so te skupine lahko zelo različne, od povsem dirkaških pa do tistih, kjer gre za čisti užitek v naravi, vendar za vse veljajo podobna, če ne ista pravila.

Pri nas je vsaka kolesarska ljubiteljska skupina odvisna od prostovoljcev, ki so pripravljeni svoj čas porabiti za organizacijo voženj in ki so sposobni od udeležencev zahtevati, da je vzdrževanje varnostnih standardov vožnje zahteva, kateri se mora vsak kolesar podrediti – in tu ne sme biti nikakršnega odstopanja.

To je tudi naloga voditeljev, vodnikov kolesarskih skupin. Vloga voditeljev klubskih voženj je za varno vožnjo bistvena. Veliko bolj kot za to, da kolesar pri vadbi v njegovi skupini napreduje.
 

Pred rajžo

Vse več ljubiteljskih skupin cestnih kolesarjev je razvilo sistem medsebojnega obveščanja o prihajajočih vožnjah, ali po elektronski pošti ali s pomočjo spletnih družbenih omrežij. Idealno je, da vodja skupine o času vadbe, mestu zbora in o nameravani poti člane obvesti dan ali celo dva prej, da so ljudje seznanjeni s tistim, kar jih čaka.

Seveda bi bila koristnost takega obveščanja še popolnejša, če bi vsaj dan pred srečanjem klubski člani sporočili, kdo pride in kdo ne. Zakaj?

Zato, da se vodje skupin med seboj dogovorijo, kako bodo sestavili skupine, le-te morajo biti homogene, se pravi, da so v vsaki enakovredno pripravljeni kolesarji, saj to omogoča ne samo tekočo, pač pa tudi varnejšo vožnjo. Najslabše je, če mora slabši kolesar loviti boljše in je tako ves čas vadbe v rdečem polju, kar ne prinaša nobene koristi in nobenega veselja, a veliko možnosti, da pride do nesreče. Človek v rdečem polju napora je sopomenka, da lahko pride do nesreče.

V Sloveniji se je dobro prijelo Poletovo načelo, ki ga je v naše konce vnesel naš avtor Miroslav Braco Cvjetičanin, da se kolesarji vozijo drug za drugim v enojni vrsti in po največ šest v skupini.
Čeprav je bilo sprva videti, da je odpor do take vožnje nepremostljiv, saj smo vsi prej vozili vzporedno po dva, se je novo priporočilo za varnost prijelo in vse več ljubiteljskih biciklistov se tako tudi vozi.

Seveda je največ odvisno od vodje skupine. Včasih se zgodi, da pride osem enakovrednih kolesarjev. Kaj storiti?
Največkrat se zdi, gre na pot vseh osem. Po mojem mnenju je to preveč, tudi če skupino vodi izkušen kolesar – če se to že zgodi, naj bo tudi zadnji kolesar v skupini izkušen, tak, ki zna nadzorovati kolesarje pred seboj, istočasno pa biti pozoren na promet, ki prihaja od zadaj.



Iz lastnih izkušenj lahko povem, kako hvaležni so avtomobilisti, če jim ali vodja skupine ali zadnji kolesar v njej z roko nakaže, da lahko varno prehitijo.

Druga možnost je, da se skupna razdeli na dva dela, po štiri. Seveda se vodja skupine ne more razpoloviti, zato mora določiti najbolj izkušenega kolesarja, da prevzame drugo skupino. Če so kolesarji dovolj izkušeni, potem lahko vodja skupine drugo skupino pošlje petdeset metrov naprej, ji določi ritem in način vožnje, sam pa se postavi ali na čelo, včasih pa tudi na rep druge skupine – tako ima nadzor nad vsemi člani, hkrati pa, če je povsem zadaj, skrbi za preverjanje tistega, kar prihaja kot promet od zadaj. Utripajoča rdeča lučka pod sedežem bi morala biti oprema vsakega kolesarja.

Na začetku vsake vožnje mora vodja skupine čim bolj podrobno seznaniti kolesarje, kaj jih na vadbi čaka, kakšen teren, kako se bodo vozili, koliko je vzpona in koliko spusta, preveriti mora, če imajo vsi ustrezno urejena kolesa, hrano in pijačo, anorak ali brezrokavnik, obvezno pa tudi telefon in recimo deset evrov.

Zakaj denar? Lahko je za okrepčilo, lahko pa, če se kaj zgodi, kolesarji zberejo denar skupaj in, denimo, poskrbijo za popravilo kolesa pri mehaniku ali za taksi ali kakšen drug prevoz, ki lahko odpelje koga od članov domov, če ne gre drugače.

Prav tako je na kolesu obvezen telefon. Popolnoma razumljivo je, da morajo vodje skupin dobro poznati svoje varovance in vedeti, kam poklicati, če je to potrebno. Prav tako kot morajo vedeti, če kdo od kolesarjev boleha zaradi kakšne bolezni, recimo astme, sladkorne bolezni, ali pa če ima kakšno alergijo, denimo na pike čebel ali os.

Seveda je uporaba telefona med vožnjo absolutno prepovedana. Če kdo od kolesarje pričakuje zares nujen klic, naj o tem obvesti vodjo skupine, in ko bo zazvonilo, se bo skupina varno in umirjeno zaustavila na ustreznem mestu in klicani bo poklical nazaj.



Cestno kolesarstvo postaja vse bolj priljubljeno tudi med mladimi, celo med nepolnoletnimi – včasih jih s seboj pripeljejo starši. Čeprav je jasno, da za varnost svojega otroka odgovarja prav starš, to ne zmanjšuje odgovornosti vodje skupine. Načeloma mlajših od 16 let na skupne rekreativne kolesarske vožnje ne vabimo. Če so mlajši od 18 let, naj bodo z njimi starši, a vodja skupine potrebuje njihovo pisno soglasje, ali soglasje skrbnika, preden se mladi pridružijo vožnji. V soglasju bi mora biti navedeno, da so seznanjeni s tem, da je cestno kolesarjenje šport, kjer prihaja do nesreč, tudi hudih!
Tu ni potrebnega nobenega sprenevedanja, to tako je.

Med vožnjo je vodja skupne ne samo odgovoren za varnost kolesarjev, pač pa tudi ustreznost vadbe glede na razmere na cesti. Če je promet gost, seveda ne bo silili v hitro menjavanje kolesarjev na čelu skupine, pač pa bo počakal, da skupina pride na mirnejši del. Predvsem je pomembno, da skupina ves čas ostane skupaj in se vozi znotraj parametrov hitrosti in medsebojne razdalje med člani skupine, pri čemer je seveda nujno upoštevati sestavo skupine.
Zato je tudi tako pomembno, ko odrinejo na vadbo, da so skupine homogene.

Vodja nikakor ne bi smel celotnega časa vožnje preživeti na čelu skupine – najbolje je, če s premika po skupini ali, če je varno, ob njej, in preverja, da so vsi zadovoljni s tempom, se dobro počutijo in ne potrebujejo pojemka hitrosti ali postanka.

Vodja mora poskrbeti, da nihče ne zaostane za drugimi, razen če se sam odloči, da si to želi. Če se kdo odloči, da se zaradi slabega počutja ali ker ne more slediti ritmu, odloči vrniti domov, naj vodja razmisli, da bi z njimi poslal kolesarja za podporo, še posebej, če ima kolesar manj izkušenj, ne pozna območja, ker se kolesari ali ima tehnične težave s kolesom.
Morda je čudno, a veliko kolesarjev ne zna zamenjati počene zračnice.

Pri kolesarju, mlajšem od 18 let, ki se želi vrniti, naj kolesarja spremlja odrasla oseba, tudi če mladenič reče, da se z veseljem vrača sam.

V klubu, v katerem se vozim, velja pravilo, da »nihče ne vozi sam.« V treh desetletjih in še kaj, kar se vozim s cestnim kolesom, je bilo malo katero pravilo tako narobe razumljeno.

»Nihče ne vozi sam,« pomeni, da kolesarja, ki omaga ali ima težave, spremlja nekdo od kolegov in mu pomaga ali ujeti skupino ali končati vadbo v počasnejšem tempu z nekaj zaostanka ali pa se vrniti.
Vendar pa to pravilo ne pomeni, da člani, ki se vozijo le sem ter tja - njihovi prijatelji v klubu pa vsak teden -, pridejo k vadbi, ko jih pač piči, in potem pričakujejo, da se jim bo prilagodila vsa celotna skupina. Ne, to je zloraba zaupanja in popolnoma nefer do tistih, ki si za kolesarstvo rezerviran dan v tednu vzamejo za uživanje med trdim delom na kolesu.

Če se vrneš na kolo po dveh mesecih, ker se ti ta čas ni dalo voziti, ali pa nisi mogel, ali pred vadbo spiješ dve ali tri piva, in se ti spi, je seveda najbolj nesramno, če s tem cariniš vse ostale. To je resna težava, ki jo je dobro takoj razčistiti.



Seveda je pa je povsem nekaj drugega, če ljudje redno vadijo, se trudijo, vendar pa ne morejo držati ritma skupine: takim bo vsak z veseljem pomagal, da bodo lahko vozili varno, v zavetrju in s primernim tempom. Nihče ne vozi sam pomeni, da te prijatelji ne bodo pustili na cesti, če je kaj narobe. Če vedo, da se po najboljših močeh trudiš, da bi napredoval in če redno vadiš.
Najboljši kolesarji znajo najbolj ceniti trud, ki ga vlagajo tisti, ki jim zaenkrat še ne gre!

Med vožnjo mora vodja skupine opozarjati na neprimerno vedenje v skupini, glede varnosti, seveda. Naj mi bo oproščeno, a kakšna kletvica v kolesarskem svetu še ni neprimerno vedenje..

Novi člani, ki se skupini prvič pridružijo, morajo biti že prej seznanjeni s pravili, ki veljajo v njej. Seveda se pojavijo napake, na katere jih vodja opozori – če se ponavljajo po neumnem, ali če kolesar ne jemlje resno napotkov, je nujen pogovor po vadbi. Če vodja oceni, da novi član ne namerava slediti pravilom v skupini, si bo naredil neskončno veliko uslugo, če ga bo prosil, naj ne pride več.
 

Po sestopu

Po vadbi je zelo koristno, če vodja skupine naredi kratko obnovo svojih opažanj med vožnjo. Tako glede varnosti kot izvedbe kot tehnične izvedbe kolesarske vadbe. Predvsem se je treba takoj pomeniti o resnih incidentih, nesrečah, ki bi se lahko zgodile, o nespametnem ali nevarnem vedenju kolesarja, ki med vožnjo ni bilo popravljeno, in navodil, ki jih člani skupine niso upoštevali.
 

In še bolj po vožnji

Idealno je, če se ljubiteljska vožnja konča za mizo, ob okrepčilu. Najboljše kolesarske skupine so tiste, kjer večina pogovora ne teče o tem, kakšna je bila vožnja, pač pa o povsem navadnih rečeh, in o tem, katere dele domovine bi si ljudje želeli videti s kolesa.
 

Kaj lahko naredi dober klub?

Prijateljstvo, zaupanje, medsebojno spoštovanje, nesebična pomoč tistim, ki pomoč rabijo, pogovor o napakah med vožnjo in nošenje klubskih oblačil.