Misli so naše ideje, in ne nujno resnica

Pomislite, kako različno ljudje doživljamo isti dogodek. Predstavljajte si, da nekdo z avtom zapelje pred vas, ko že dolgo in potrpežljivo stojite v koloni vozil. Kako reagirate? Od česa je vaš odziv odvisen? Nekoga lahko tak dogodek popolnoma iztiri.

Začne se jeziti, trobiti in preklinjati, pospeši se mu utrip, znoji se, zardi, drugi pa se ne bo prav nič obremenjeval in bo mirno stal v koloni. Jeza pri prvem vozniku se je morda pojavila, ker je nekdo prekršil njegovo vrednoto o redu, disciplini in pravičnosti, morda je imel slab dan v službi ali pa se mu zelo mudi domov.

Drugi morda takšnih vrednot nima tako izraženih ali pa je denimo ravno sklenil dober posel. Osnovni pojem, ki se ga je dobro naučiti prepoznati, so kratke in nagle misli, ki spremembo razpoloženja spremljajo. Na primer prvi voznik bi lahko pomislil: »Ni mu mar za druge,« kar pripelje do jeze, trobljenja in telesnih senzacij.

Drugi pa bi lahko pomislil: »Dobro se je znašel,« kar razloži njegovo mirno reakcijo. Kako razmišljamo, je povezano z našo osebnostjo in okoliščinami. Če dobro pomislite, niso okoliščine tiste, ki so bistvene za naše počutje in vedenje, ampak naše razumevanje okoliščin. Kako zaznavamo in si razlagamo dogodke, ki se nam dogajajo, pripelje do takšnih ali drugačnih čustev, ki vplivajo na to, kaj nato storimo. 

Pomembno je, da se zavedamo, na kaj vse lahko vplivamo, da naš odziv spremenimo, če je moteč za naša prizadevanja ali okolico. Vplivamo lahko na telesne senzacije z različnimi tehnikami sproščanja, na vedenje z določenimi vedenjskimi ukrepi in na avtomatske misli. Edino čustva so tista, ki preprosto so in jih ne moremo neposredno vrednotiti in ocenjevati. Seveda pa z vplivom na druge deležnike posredno vplivamo tudi na čustva. O vedenjskih tehnikah na področju prehrane in gibanja je bilo v preteklih številkah napisanega že kar nekaj. Danes se bomo bolj podrobno posvetili avtomatskim mislim.

Avtomatske misli so kratke misli, ki spremljajo naš zavestni miselni tok in se jih ne zavedamo vedno. Najpogosteje občutimo čustva, ki jih misli sprožijo. Poiščemo jih tako, da se vprašamo osnovno vprašanje ob spremembi razpoloženja: »Kaj mi je šinilo skozi glavo v tistem trenutku in mi povzročilo take občutke?« Pomembno se je zavedati, da imamo avtomatske misli vsi in so tako negativne kot pozitivne. Vsem se nam pojavljajo tudi določene miselne napake.



Te lahko pravzaprav sabotirajo naša prizadevanja in jih lahko imenujemo tudi negativne sabotirajoče misli. Navadno se nam enake miselne napake stalno ponavljajo, zato je dobro okoliščine in avtomatske misli zapisati, da najdemo vzorec, ki je za nas značilen. Miselna izkrivljenja lahko razumemo kot sistematičen način našega izkrivljanja resničnosti. Razumeti moramo, da so misli samo ideje, in ne nujno resnica. Lahko so resnične oziroma realne, delno resnične ali popolnoma napačne.

Če so te misli glede na situacijo napačno izpeljani sklepi, govorimo o miselnem izkrivljenju. Misel »Šef misli, da sem lenoba« je lahko resnična ali pa ne. Težava je, da jo, tudi če objektivno ni resnična, navadno nekritično sprejemamo v trenutku, ko se pojavi, kar vpliva na naše občutke in vedenje. To so značilni primeri miselnih napak, strokovno imenovanih miselne distorzije, s primeri s področja izgube čezmerne telesne teže.

 

Mišljenje vse ali nič (črno-belo razmišljanje).

Vidimo samo dve skrajni možnosti, v resnici pa je neskončno vmesnih.
Primer: »Ali jem po planu ali pa, kar hočem.«
»Sem stoodstotno uspešen/-na ali pa je brez veze in lahko odneham.«

 

Napovedovanje negativne prihodnosti 

Prihodnost napovedujemo negativno brez upoštevanja drugih možnosti.
Primer: »Ta teden nisem izgubil/-a kilogramov. Nikoli ne bom zmožen/-na izgubiti kilogramov.«
»Včeraj sem se pregrešil/-a pri prehrani. Nikoli se ne bom mogel/-la zadržati pri hrani.«
 

Napovedovanje (nerealno) pozitivne prihodnosti 

Prihodnost napovedujemo preveč pozitivno, brez upoštevanja vseh možnosti.
Primer: »Zmogel/-la bom pojesti malo hrane, po kateri hrepenim, zadovoljil/-la svoj apetit in se potem lahko ustavil/-a.«
»V redu je, da hrano samo ocenim in je ne izmerim ali stehtam. Še vedno bom brez težav izgubljal/-a težo.«
Čustveno presojanje. Menimo, da so naše ideje resnične, čeprav objektivni dokazi kažejo nasprotno.
Primer: »Počutim se kot zguba, ker sem popustil/-a; zato tudi sem zguba.«
»Čutim, da moram pojesti nekaj sladkega.«


 

Branje misli

Predvidevamo, da vemo, kaj drugi mislijo.
Primer: »Ljudje bodo mislili, da sem čuden/-na, če na zabavi ne pijem alkohola.«
»Mislila bo, da sem nesramen/-na, če ne pokusim kolača, ki ga je spekla.«
 

Samozavajajoče razmišljanje

Opravičujemo vedenje ali razmišljanje, čeprav v resnici tega ne verjamemo.
Primer: »Če me nihče ne vidi jesti, potem to ne šteje.«
»Ni pomembno, če se sedaj prekršim pri hrani.«

 

Negativna pravila

Izvedemo dejanja brez upoštevanja vseh okoliščin.
Primer: »Ne smem zavreči hrane.«
»Ne smem spremeniti družinskih obrokov, ker to ni pošteno do drugih članov družine.«
 

Opravičevanje

Povezujemo dve ločeni stvari z namenom opravičiti naše dejanje.
Primer: »Zaslužim si jesti, ker sem tako raztresen/-na.«
»To lahko pojem, ker je brezplačno.«
Precenjevanje situacije. Precenjujemo situacijo kot večjo in zahtevnejšo, kot v resnici je.
Primer: »Ne prenesem te želje po hrani.«
»Nimam zadosti močne volje.«
S procesom spreminjanja avtomatskih misli lahko namesto negativnega mišljenja najdemo primernejši, objektivnejši in bolj funkcionalen način mišljenja. Spodaj so vprašanja, ki si jih lahko odvisno od konteksta zastavimo v pomoč.



1. Kaj je dokaz za to misel?
2. Kateri znak podpira to idejo?
3. Kateri znak ne govori v prid tej ideji?
4. Ali je mogoča kakšna alternativna razlaga?
5. Kaj najslabše bi se mi lahko zgodilo?
6. Ali lahko to preživim? Kaj najboljše bi se lahko zgodilo?
7. Kakšen je najbolj verjeten izid (dejansko mogoč)?
8. Kakšen je učinek mojega razmišljanja v avtomatsko misel? Kakšen bi bil lahko učinek, če spremenim svoje razmišljanje?
9. Kaj naj bi storil v zvezi s tem (reševanje problema)?
10. Kaj bi rekel nekomu drugemu, ki bi bil v podobni situaciji kot jaz?


Pri uspešnem procesu spreminjanja avtomatske misli sta pomembna naša čustvena razbremenitev ter zmanjšanje stopnje prepričanja v negativno avtomatsko misel. Stopnja prepričanja o avtomatski misli pomeni, kako intenzivno verjamemo v resničnost in veljavnost te misli, intenzivnost prepričanja pa je lahko od misli do misli različna.

Za posameznika je pomembna stopnja prepričanja o tistih avtomatskih mislih, ki sprožajo najbolj intenzivna negativna čustva. Stopnjo prepričanja lahko ocenite tako, da si ustvarite svojo lestvico prepričanja. Lestvica sega od na primer 0 do 10, pri čemer pomeni 0 minimalno stopnjo prepričanja, 10 pa maksimalno. Iz stopnje prepričanja se vidi, koliko dvoma dopuščate, da avtomatska misel ni veljavna oziroma resnična. Če spadate med ljudi, ki imajo močna prepričanja, da so njihove misli nespremenljive in stalne, je priporočljivo ugotavljanje stopnje prepričanja o avtomatski misli ob različnih aktivnostih. Tako lahko ugotovite, da ste ob določenih aktivnostih bolj prepričani o isti avtomatski misli kot ob drugih, s čimer se postopno oddaljite od določene misli in pridobite večjo gibljivost v mišljenju.


Ljudje pogosto obravnavamo svoje misli, kot da bi bila dejstva, v resnici pa so le hipoteze, razlage, ugibanja, perspektive, ki so lahko resnične ali napačne. Misel »Nimam pojma« je lahko v nekem kontekstu točna, v drugem pa napačna. Če smo o nečem prepričani, še ne pomeni, da je resnično tako. Misli in dejstva niso eno in isto, zato jih moramo ločiti med seboj. Če se naučimo avtomatske misli prepoznati le kot ideje, imamo možnost, da z različnimi tehnikami misel spremenimo in s tem vplivamo na to, kako bomo v prihodnje delovali v najrazličnejših okoliščinah, ki zdaj zmanjšujejo kakovost našega življenja.

Foto: Shutterstock