Franja je naša vzdržljivostna dirka (6)

Ameriški avtor Chris Kostman je sicer svoja razmišljanja namenil vztrajnostnim kolesarjem, tistim, ki vozijo na dolgih razdaljah - mi pa smo zapisali, da so njegove misli lahko dobre tudi za nas. Zakaj?

Zato, ker je dolga, morda pa tudi kratka Franja za nekoga, ki cele dneve dela, ima družino in druge obveznosti, na kolo pa gre enkrat ali dvakrat na teden, že ne le maratonska, temveč že prava epska razdalja. Taka, pa naj bo dolga 100 ali 150 kilometrov, na katero se je treba dobro pripraviti, predvsem pa te take vožnje ne sme biti strah.

Kostman piše, da je več kot dvajset let opazoval kolesarje, ki so se iz navadnih kar naenkrat prelevili v  vztrajnostne. Naenkrat so izginili iz družbe navadnih kolesarjev, s katerimi so se družili prej. Podobno velja za nas, ki imamo v mislih Maraton Franjo BTC City: če smo pravkar začeli kolesariti, je udeležba na dolgi razdalji popolna neumnost - mi pravimo, da je treba začeti postopoma in da se na dolgo Franjo napotiš takrat, ko si dobro pripravljen v telesu in glavi in ko se že malo znaš voziti v skupini.

Skratka: če ste doslej vozili skupaj s soborci po rekreaciji 20, 30 kilometrov,  potem je preklop čez noč na 80, 90 kilometrov nekaj takega, zaradi česa boste kmalu izgubili tako prijatelje kot veselje do kolesarjenja. Verjetno bo tako.
Za to, da bi na dolgih vožnjah zares uživali,  pa je, če ste se na kolo spravili v zrelih letih svojega življenja, potrebnih nekaj sezon.
 

Napaka številka 6: ne prekurite se

Ni boljšega načina, da se vam bo kakšna stvar popolnoma zagnusila, kot to, da nekaj počnete čez vsako mero, prepogosto, s preveč napora, in da to povzroči, da se ne zanimate več za nič drugega, kot za svoje kolo in vadbo. Seveda vzdržljivostni športi zahtevajo veliko časa in predanosti, toda največja neumnost je, da se spremenite v kolesarskega meniha in popolnega asketa, ki vidi le kolo in vse, kar je povezano z njim.
To se zdi kot vera, a v resnici ni.

To ni predanost, to je odvisnost. Bolezen. Tako boste v kratkem času uspeli uničiti svoje socialno življenje, pogorelo bo do tal.
Ne glede na to, kako stari ste se spravili na kolo, vzemite si čas in ne prehitevajte stvari. Nobene potrebe ni, da bi že prvo leto skušali opraviti vse mogoče maratone, ki so na koledarju, kje pa, to bi bila norost. Plesali boste le eno sezono, verjemite! Tudi v drugi in tretji kolesarski sezoni vam ni treba storiti tega, pomembneje je, da čutite, kako ste napredovali in dolžine svojih voženj podaljšujete v skladu s svojim napredkom.

Nekaj let pametne in sproščene vadbe vas bo naredilo kolesarja z dobro osnovo, tako fizično kot miselno, pa tudi s tehniko kolesarjenja boste postali zelo domači. Če začnete s 30, 40 kilometri, in če jih boste do konca maja sposobni narediti 70, 80, potem ste na dobri poti - seveda, če to počnete sproščeno, pri dobrem počutju, dobro hidrirani in če med vadbo jeste. Tako boste tudi ugotovili, kakšne razdalje vam najbolj ležijo, saj se utegne pokazati, da sta prav razdalji Franje nekaj, kar vam ne odgovarja.

Ja, se zgodi. Včasih nam ne leži prav tisto, česar se najbolj veselimo.
Obe razdalji imata po en zahtevnejši vzpon, no, krajša razdalja ima v bistvu dva vzpona, enega za drugim, in povsem mogoče je, da sta vzpona za vas prezahtevna.

Tisti, ki pravijo, da morate na Franjo že prvo leto, tudi če prej niste nič športali, vas verjetno želijo opogumiti, a v resnici vam njihove dobre želje, pa naj bodo še tako iskrene, ne prinašajo nič dobrega. Prvo leto gre lahko na malo Franjo tisti, ki se je s športom intenzivno ukvarjal vse do trenutka, ko je začel kolesariti.
Kolesarska kondicija in izkušnje se pridobivajo počasi, plast za plastjo, spoznati morate samega sebe,  iskati informacije pri drugih in pri in o sebi, se počasi razumeti s samim seboj. Kolo mora  postati del vašega vsakdana, a to tako, da kolesarstvo ne bo rušilo drugih delov vašega življenja.


Če se boste držali tega, kar vam svetujemo, boste še dolga desetletja uživali med kolesarjenjem in dosegli neverjetne stvari.
Če se boste zagnali brez občutka, boste v letu ali dveh izgoreli, najverjetneje za dolga leta ali pa za vedno.
Obrat za obratom, po pameti, z občutkom, in v letu ali dveh vam bo Franja kar sama prišla naproti!