Makadamkanje za telebane, drugič in zadnjič

Tokratni zapis je zasebna izkušnja povprečnega dolgoletnega kolesarja, ki se je začel voziti z gorskim kolesom takrat kot neugnani in - hvala bogu - nikoli odrasli prijatelj Andrej Dekleva (Deklevc), in nekaj let pred legendo, gurujem, pokojnim mladostnim prijateljem in sošolcem Gorazdom Stražišarjem. Tudi ta ni nikoli odrasel. Obema zavidam.



Ljudje velikokrat sprašujejo, kje in kako med spusti držati krmilo, ali na manšetah zavornih ročic ali na spodnjem delu krmila.
Izurjeni kolesarji držijo balanco spodaj, saj jim to omogoča hitrejšo vožnjo, imajo boljše težišče med brzenjem, tudi skozi ovinke, zavirajo z enim ali dvema prstoma na vsaki roki.
Večina kolesarjev pa tudi med spustom drži krmilo na manšetah zavornih ročic – tudi prav. Vendar je v takem položaju rok potrebno voziti počasneje, saj je kolo o ovinkih, pa tudi med hitrimi spusti po makadam, manj stabilno. Je pa to za manj izkušene sprva lažje, tudi zaradi zaviranja. Predvsem pa je pomembno, da med spusti nikoli ne držite rok ob toporišču krmila. Če ste za tak položaj, bo urgenca vaš raj.

Najbolj zahtevno je seveda obvladovanje kolesa med ovinki na makadamu ali kakšni drugi podlagi, ki ni asfalt. Dobro je vedeti, da močno napolnjene pnevmatike nudijo manj opore kot manj napolnjene, in da bolj profilirana guma bolje drži podlago.

Najpomembnejši del kolesa med spustom je naš razum. To v Sloveniji ni splošna praksa – smo namreč edina država kjer skuša vlado - kakršnakoli za koga že je - vreči sredi epidemije, daleč prej, preden se ta konča. Zdrav, dostojen razum bi za preobrat počakal, če že ne na volitve, na splošno odpornost ljudstva, pa naj bo še tako neprijetno.
Nekateri, ki nam sicer srce bije na levi, imamo s tem, da se težave in napake na desni odpravljajo na tak način - težave, da bi razumeli. Ne razumemo. Leva ima veliko več barv kot desna, ki je lahko le črna, a ne ...

To me resnično žalosti, tile prepiri v času, ki ni enostaven za nikogar. Na obeh straneh bi šli lahko malo v gozd, s kolesi. Ampak tole z gozdom se jim ni nikoli obneslo, še vedno se pošiljajo v hosto in iz nje ... Ja sam malo žalostan, je nekoč nekje pisalo in v prevodu to pomeni povsem isto kot v izvirniku.



 

Kaj je za ovinkom?

Na ovinek se je treba pripraviti, vanj je treba vstopiti s hitrostjo, ki jo obvladamo. Obvladamo na terenu, kot je pod nami! Na makadamskih cestah sta vedno dve kolesnici, ki sta bolj zvoženi kot ostal del cestišča. Največkrat to pomeni, da na tem delu pnevmatika bolje prime podlago kot tam, kjer je več peska. Včasih pa ni tako!

Predvsem pa se spuščajte vedno po desni strani ceste, saj nikoli ne veš, kaj te čaka za ovinkom. Vožnja navzdol vzporedno v dvoje je prijetna, a nevarna. V zavoj vstopite s primerno hitrostjo – če morate zavirati, to storite pravočasno, pred ovinkom, zavirajte predvsem z zadnjo zavoro in zelo nežno s prvo – prva je namreč močnejša od zadnje. Tu prva zamera ni boljša od zadnje. Evo, kolesarji smo sesuli še ne čudovit slovenski pregovor.

Zavorni ročici sta precizen instrument, na katerega je potrebno pazljivo igrati. In tu se strinjam: tu je treba razlago prepustiti stroki, ne pa politiki.



Če je ovinek blag, sta pedali vzporedno s podlago, če je zahtevnejši, morata biti gonilki navpično, zunanja seveda navzdol.
Če morate v ovinku nenadoma zavreti, to storite z občutkom in seveda spet večinoma z zadnjo zavoro.
Če se vam zdi, da vas nese iz ovinka, z nogo na zunanjem pedalu močno pritisnite navzdol, kot bi hoteli odtrgati pedal, kolo se bo samo vrnilo v pravo smer. Vendar je to treba najprej vaditi na asfaltu.

Motoristi pravijo, da motor ne gre v ovinek, če se ne nagnete vanj – to je res, vendar je treba biti pri makadamkanju pri tem zelo previden – če se boste v ovinek nagnili kot na cestnem kolesu, utegnete izgubiti oprijem koles in se boste zaprašili.

Zato je dobro, da večino zaviranje opravite pred ovinkom, na ravnem, ko so se mogoči popravki, tudi bolj robustni. Potem le še s kolesom sledite svojemu pogledu – kar pomeni, da je treba gledati na cesto, ne pa naokoli. Pa tudi, če je medvedka, ki vas lovi, v bikiniju.
 

Gremo mi proti nebu

To je veliko lažje opravilo kot spuščanje, a je treba vedeti, da makadamkar ni gorsko kolo. Med vzponom se obnaša drugače, in tudi v take strmine kot gorsko, makadamkarsko kolo ne more. Vožnja z makadamkarjem navkreber je bolj podobna vožnji s cestnim dirkalnikom. Največ je opravite sede, tako vas bo tudi manj strah, da zadnje kolo zdrsne. Seveda lahko s prenosom teže na sedežu poskrbite za močnejši oprijem zadnjega kolesa, kar pomeni, da bo sprednje razbremenjeno in manj stabilno. Ampak to je težava v zares strmih klancih na nestabilni podlagi.

Strah pred dvignjenim prednjim kolesom odpravimo tako, da skrčimo roki, se na sedežu pomaknemo naprej in se s prsmi spustimo proti in nad krmilo.

Seveda se lahko vzpenjate tudi stoje, na pedalih, a to opravilo naj bolj kot pretegovanje, vsaj dokler ga niste vešči.
Vendar pa ne pretiravajte, predvsem se izogibajte sunkovitim gibom.
Tudi tu je čudežen nasvet: če boste mehki, sproščeni, bo vse precej lažje – ne nazadnje je tako tudi veliko lažje sestopiti s kolesa, če ne gre več. Sestopanje te vrste ni nič sramotnega, tudi pešačenje je del kolesarstva.



Načini sestopanja so različni, najlažji je, če pustite, da se kolo skoraj zaustavi, z občutkom stisnete zavori, zelo nežno, se malo a odločno dvignete s sedeža, sprostite eno nogo iz pedala, na pol razjahate, se nagnete na isto stran kot je prosta noga in se mirno ujamete nanjo.
Nekateri, manj vešči ali spretni, imajo raje, če naenkrat sprostijo obe nogi – a potem ostanejo nekako na suhem, saj so še vedno na sedežu in največkrat je potem odvisno bolj od sreče kot od znanja, na katero stran nas naplavi. Pri tem je še dejstvo, da tako na tla sestopimo z veliko večje višine – ne pozabimo, da imamo stisnjene zavorne ročice … Raje uporabite prvi način.

Nekateri, če je kriza, sestopijo tako, da močno stisnejo ročici, se pomaknejo povsem ob rob in se z nogo, včasih tudi roko, oprejo ob breg. To nas reši padca, a reševanje iz tega položaja ni enostavno in se dostikrat konča tako, da se kolesar znajde z vsem kolesom ležeč v bregu... Torej, tega raje ne: to je za zelo izurjene kolesarje.

Veliko je seveda pri vzpenjanju odvisno od izbire pravilnega prestavnega razmerja. Dobra stran makadamkanja je, za razliko od gorskega kolesa, da ni na voljo zelo lahkih prenosov, in le redko pride do zdrsavanja zadnjega kolesa v hrib.

Seveda pa je vožnja s prepolno pnevmatiko navkreber lahko pot k temu – manj natlačena bo bolje oprijemala podlago. Poleg močnih nog in ustreznega prestavnega razmerja lahko največ naredimo s pravilnim razporejanjem teže naprej, nazaj, in s spuščanjem zgornjega dela telesa navzdol.
 

Kdor bremza, ta ni neumen

Morda se velja še malo zadržati pri zaviranju. Desna zavorna ročica je zadnja, leva je sprednja. Veliko koles ima kolutne zavore, nekatera še vedno gumice. Na asfaltnih spustih velja, kot pri specialki, da močneje zavirate s sprednjo in manj z zadnjo zavoro, kar se marsikomu zdi čudno. Če imate s tem težavo, zavirajte z obema zavoram enakomerno, predvsem pa z občutkom.
Zaviranje s samo zadnjo zavoro je nevarno na vsaki podlagi, zadnje kolo lahko zablokira in potem imamo spidvej v Šiški. Največkrat s padcem. Na makadamu in mehkejših podlagah je pomembno, da je teža na kolesu enakomerno razporejena.

Hitri spusti ne prinesejo nič, razen padca, zato ne bom modroval o prenosu teže nazaj … Pomemben je občutek, nežno stiskaje zavor, lovljenje ravnotežja s premikanjem zgornjega dela telesa, vaja je kraljica. Če je podlaga zelo drseča, je zadnja zavora seveda bolj obremenjena – največkrat to kolesar naredi podzavestno. Če je storjeno z občutkom, da kolo ne blokira in če je tlak v pnevmatiki ustrezen, bo vse v redu.



Res je, da zavore veliko bolj primejo, če krmilo držite spodaj, a za večino je tak položaj neugoden, nenaraven, tudi zaviranje z enim ali dvema prstoma je težje, pa čeprav se kolo tako veliko bolje držo podlage. Če držimo zavori za manšeti ročic, je pomembno, da sta roki v komolcih sproščeni – toga komolca sta nevarna, v ovinku ne boste mogli s spreminjanem položaja v komolcih loviti ravnotežja, držati želene smeri, pa tudi zavirati s stegnjenimi rokami je zelo naporno, roke bodo bolele, pa hrbet tudi.

Če boste imeli občutek, kako delujejo vaše zavore, in vedeli, kako in kdaj jih uporabljati, boste na dobri poti, da se boste počutili bolj samozavestno na kateri koli površini.
 

Težave enorokcev

Poznam kar nekaj kolesarjev, ki so dobri, imajo pa velike težave, če se je treba po ravnem ali navkreber peljati zgolj eno roko na krmilu, se pravi, da morajo piti ali kaj pojesti. Če vam to dela težave - ustavite se, v miru popijte, pojejte in pojdite naprej.
Makadamkanje je upočasnjen čas po kolesarsko, nikamor naj se vam ne mudi.

Sicer je treba biti pri vožnji eno roko pozoren, predvsem tega ne počnite med spusti ali pri veliki hitrosti na ravnem.
Spet je veliko v tem, kako imate razporejeno težo, od podlage, natlačenosti pnevmatik, a največja zmagovalka je pamet.
Prijateljice in prijatelji, ki imajo s tem težave, se jih včasih ne morejo rešiti. Veliko je mogoče doseči z vajo, da jih nekdo od zadaj rahlo potiska v hrbet, in poskusijo voziti nekaj sekund z eno roko, vendar je včasih nelagodje premočno.

Se pač ustavimo – na ravnem, oziroma tako, da bomo lahko speljali. Začeti z makadamkarjem navkreber, ko se je treba vpeti v pedali, je lahko hecna reč. Največji čar makadamkanja je, poleg drugačnega vstopanja v naravo, nenehno spreminjanje podlage pod nami, in širina poti je včasih ožja, kot pričakujemo.

Na trdih podlagah se vozite kot bi se s specialko po pločniku - dovolj hitro, a z zavedanjem, da to ni gladka asfaltna cesta in da nas lahko kaj preseneti. Če vozimo na makadamu v skupini, velja imeti nekaj več razdalje, če je treba zavreti, hitrosti na taki podlagi so večje.
Če ste s takim kolesom na asfaltu v skupini s pocestniki, ki nimajo diskastih zavor, vedite, da se boste precej hitreje ustavili kot kdo na specialki za vami, ki zavra na gumice – in fasali ga boste od zadaj.

Mehkejše podlage so težavnejše in veliko kolesarjev se jih zelo boji, če se le da, se jim izognejo. Včasih to in mogoče, kar nenadoma se pojavijo pred nami. Dobra plat je, da so pnevmatike makadamkarja širše in se največkrat lepo peljejo skozi. Če od strahu zmrznemo bo preboj veliko težji kot pa, če smo sproščeni.

Včasih je treba krmilu pustiti, da gre malo po svoje, a tega občutka se boste navadili le z vajo. Smer lahko zelo dobro držite z nagibanjem v bokih in lovljenjem ravnotežja z gornjim delom telesa. Zapomniti se velja, da bo šlo kolo tja, kamor bo šla glava in boki. Največkrat je tudi tako, da je hitrost vrtenja pedal po taki podlagi veliko večja, hitrost pa pade – tudi tega se je treba navaditi – in to tudi vaditi.
 

Povožen policaj je dober policaj

Kjer je veliko lukenj, odtočnih kanalov in grbin je vožnja zahtevnejša, zlasti med spusti. Predvsem boste sproščeni, kolo zdrži več, kot mislite, to je robusten stroj z dobrimi pnevmatikami, največkrat vas bo čez oviro prenesel kot vas čez ležečega policaja.
Vadite speljevanje, sestopanje, hitro ustavljanje, na različnih podlagah, gor in dol naj se vije poligon.



Mehki roki in nežno zaviranje, amortiziranje udarcev s celim telesom, vsega se boste navadili - a veliko lažje, če boste sproščeni. Vožnja čez ležeče policaje je dobra vaja, da znate kolo malo potisniti naprej, da gre lažje čez rob jame – vaja dela mojstra Pri kolesarjenju je tako, da je napredek zelo hiter, tisti v hitrosti – tisti v tehniki pa tako počasen da bi človek to težko verjel.

Neprecenljiva je pomoč izkušenega makadamkarja. Če je to gorski kolesar, ki je tudi makadamkar, vas bo lahko marsikaj naučil Le pazite, da se nenadoma ne znajdete na kozji stezici in koreninah. Dekleva pa taki imajo to radi, a tja naša kolesa, kadar jim carinimo začetniki in starejši, ne spadajo. So delčki narave, ki so za druge, ne pa za nas.

Ne pozabite na čelado, očala, rokavice, oprijetost oblačil kot na specilaki tu ni potrebna. Predvsem kolesarska majica je lahko ohlapnejša, tako se boste manj znojil oziroma, bolje, lažje se boste zračili.
Plastenka z vodo naj bo večja, tlačilka robustnejša, poleg torbice za rezervno zračnico imejte še eno. Tako, ki jo obesite na okvir ali na krmilo, kjer imate spravljen telefon, hrano, denarnico, pa morda vetrovko. Morda vam pride prav, ko boste šli na dvodnevno, tridnevno turo. Takrat dodajte še kondom - ta je super, če je treba telefon zavarovati pred grehom dežja.

Makadamkanje je namreč bolj popotovanje v neznano kot kolesarki trening, kot ga poznano na cesti, ko veš, kam gre in kdaj boš nazaj.
 

Makadamkanje je zakon, ki ne razpade

Tole je bilo makadamkanje za telebane, o stroki, »kot se zagre«, bo pisal naš strokovnjak Miroslav, Braco.
Sicer pa, poleg nas, morda še FB. Makadamkamo vsi / Gravel & Co. Slovenija. Pa Dekleva, MTB.si, spoznajte Chefa, Šilarja v pisarni v Funtani, Bicikel.com ... fantje obvladajo.
Od tam pa kamorkoli v kolesarski virtualni in naravni svet, pa spet k nam nazaj, seveda.