Makadamkanje za telebane 1. del

»Preklet naj bo,« že slišim od onih, ki si zadnjico po kolesarsko uspejo ponavadi urediti z gorskih koles; fantje, razumem vas, ampak mi smo starejši, neposlušni občani vsaj dveh spolov, ki imajo raje veselje kot mavec, kakršen sledi z enoslednic, ki vas tako vzburjajo ...



Pomagajte nam, da se bomo lažje vozili - in nas vzemite za brate po orožju. Ali vsaj za polbrate … Morda daljne sorodnike?
Tudi zapriseženi cestni kolesarji se zmrdujejo nad nami, tudi, če na makadamkarsko kolo nataknemo gladke gume in se vozimo v njihovem zavetrju. »Kva 'maš to« je stavek, ko žabarščina zveni še bolj neprijetno kot navadno.
 

Torej: »»Kva 'maš to,«

 
Izraz »makadamkanje« je Poletov, pardon, lažem, porodil se je pri našemu novinarju in odgovornemu za Poletovo spletno stran, Miroslavu Bracu Cvjetičaninu. Nekateri ga zdaj zaradi tega ne marajo; jasno, kdo bil požrl, da je nekdo z najboljšo srbsko krvjo skoval tako lepo in skoraj slovensko besedo.

No, jaz sem nanj ponosen, in sploh ne samo zaradi tega, pa tudi, če mu morebiti kolesarske kocine rasejo v obliki ciriličnih dlak.
Oče te besede je on in ponosen sem na prijatelja! Izraz je lep, več kot le prevod angleške besede gravel, ki se tudi veliko uporablja za opisovanje voženj z dirkalnim cestnim kolesom, s katerim se vozimo (skoraj) povsod, kjer se ne z gorskim kolesom.
»Grevlanje« je beseda, ki je največja sovražnica izraza makadamkanje, čeprav pomeni isto. Ista vsebina, druga embalaža.

Zdaj spet pol Kranja ne mara Braca, ker je bil spet nekje prvi. Prvi je začel tudi pisati o tem novem kolesarjenju za širše občinstvo. In to bo še vedno počel. Stroka je njegova.

Tokratni zapis je zasebna izkušnja povprečnega dolgoletnega kolesarja, ki se je začel voziti z gorskim kolesom takrat kot neugnani in - hvala bogu - nikoli odrasli prijatelj Andrej Dekleva (Deklevc), in nekaj let pred legendo, gurujem, pokojnim mladostnim prijateljem in sošolcem Gorazdom Stražišarjem. Tudi ta ni nikoli odrasel. Obema zavidam.



Potem sem se vozil tudi na cesti. Nekaj časa sem počel oboje. Pred leti sem prišel do kakovostnega rabljenega ciklokros kolesa – a sem ugotovil, da je prezahtevno zame. Sredi Durmitorja. Polona je imela grevla, še to ... Potem sem od pokojnega strica iz nebes dobil darilo – v spomin nanj sem si realizirano zaželel kolo za makadamkanje. Zdaj ga včasih vozim.
»Kva 'maš to?«. Vedno, ampak prav vedno uživam na njen. Široko krmilo sem sicer zamenjal z ožjim, saj imam sicer hude težav pri transportu v prtljažniku, pa tudi za prenašanje po bloku je bilo zoprno – zdaj je vse, kot mora biti.
 

Kje: skoraj povsod

Po gozdnih in poljskih potem, po makadamu in pesku, včasih čez kakšno nepričakovano korenino, velikokrat po lužah, včasih po produ. Tudi mivki … in tudi po asfaltu.
Makadamkanje je tretja, pardon, četrta velika stvar med ljubiteljskimi kolesarji pri nas: če so v osemdesetih in devetdesetih letih srca bila za gorska kolesa, in če so se nekje na prelomu stoletja nekatera srca močno preselila na cestna dirkalna kolesa, zdaj prihaja morda najbolj prvinsko kolesarjenje, makadamkanje.

Tisti, ki smo skusili vsa obdobja, si včasih tega nočemo priznati, a je res, da gorsko kolo že dolgo sameva v kleti, da smo ciklokrosko prodali ob spoznanju, da je namenjena tekmovanjem, ne pa epskim vožnjam v naravi, in včasih se zalotimo ob misli, da bi šli morda raje kot na cestnega mučilneža na podobno napravo in v prah, ki je en sam užitek.



Da sem pozabil četrto stvar? Nisem. To so električna kolesa. Ampak zdaj ne govorimo o revoluciji, pač pa o evoluciji, ki se je obrnila h koreninam. Mislim, da makadamkanje to tudi je. Ko se gre evolucija malo počesati.

Če se najbolj pravoverni slovenski orto gorski kolesarji, zdaj stari med 45 in 60 let, za živo glavo niso hoteli ponižati in preskusiti vožnje s specialko, čeprav so vedeli, da najboljši gorski kolesarji večino treninga naredijo na njej, je z makadamkanjem drugače: nekako na tiho so mu prisluhnili, malo jim je sicer nerodno, a zagotovo so našli sorodno dušo svojega gorskega kolesa.
Škoda je le, da tako radi uporabljajo nepotreben izraz grevel. Lepa (skoraj) slovenska beseda je kot lepo drevo v naravi, grevel je bolj kot štor.

Ampak, malo morajo jeb ... in prav je tako. Je … je gonilo razvoja. Ob priznanju, da jim je makadamkanje podaljšalo življenje v naravi ali na njenem robu.

Vidim Deklevca, kako se reži in že brusi zlobno pero v odgovor. Kar naj: kar je Braco za makadamkanje, je Deklevc za gorsko kolesarjenje, v daljavi čutim še nekoga, ki bi rad bil poleg, nekje med grevlom in makadamkanjem, fino je, da nas je vedno več in da se vsi radi vozimo. Oni se bolj spoznajo od mene.  Jaz sem pa ata,ki bo skušal napisati nekaj o makadamkanju za telebane.

 

Od tu naprej - samo za telebane

Makadamkanje postaja počasi del kolesarske (sub)kulture. Skoraj bi si upal napisati, da so prav tisti, ki obračajo pedala makadamkarjev, najbolj sproščeni med vsemi kolesarskimi plemeni. Ali pa morda najbolj spravljivi z ostalimi. Če cestni kolesarji gorske zmerjajo s traktoristi, in le-ti cestne z dolgočasnimi pocestneži, so makadamkarji ljudje širše duše.



Tokrat torej zapis za čiste rekreativce, za tiste, ki ste začetniki na teh kolesih, ali pa vas je kot avtorja zapisa kresnil zob časa; ali pa zgolj razmišljate o kolesu, ki vas vznemirja, pa ne veste, kako bi ga osvojili.
Dekleva seveda zdajle razmišlja o tem, če nisem padel na glavo, ali pa da mi v glavi raste kakšna kost, kot pri starih dogah, ki se jim v zadnjih rundah življenja zmeša. Evo, zdajle naj strokovnjaki nehajo brati, zdaj plešemo samo še telebani.

Kakšna je v grobem razlika med cestnim kolesom in makadamkanjem: v resnici ni treba dosti premišljevati o tem, najenostavnejši še dober odgovor bi bil, da se na makadamkarju sedi bolj udobno, bolj pokonci, vožnja je mehkejša,
K temu pripomorejo daljše zadnje vilice, daljša medosna razdalja, drugačna nagiba glavne in sedežne cevi in včasih višje postavljen gonilni ležaj, drugače postavljene sprednje vilice.

Okvir je nekako večji, krmilo je širše, je opazilo staro oko. Ni sokolje, steklovina je odstopila, in ko sem mlado okulistko vprašal, kako se tako oko popravi, je rekla, naj pogledam v osebno izkaznico, koliko sem star - ko sem ji dejal, da se lahko sleče, je bilo pregleda konec. Kot da bi bilo oko edini organ... Koza.

Širše je tudi samo kolo, saj je treba med sprednje in zadnje vilice umestiti širše pnevmatike in največkrat tudi diskaste zavore.
Tisti, ki vozite cestno kolo, boste, če se boste z makadamkarjem peljali v skupini s pocestneži, opazili, da je makadamkar pri taki vožnji precej manj živahen, bolj neodziven, počasnejši - in vse to sploh ne le zaradi širših gum.

Kdor se vozi sam bo seveda makadamkarja z zamenjavo pnevmatik v hipu spremenil v povsem spodobno cestno dirkalno kolo.
Samo mimogrede: kar nekaj zagrizenih cestnih kolesarjev je prodalo stare konjičke in si omislilo dodaten par obročev z gladkimi pnevmatikami, ki jih nadenejo, kadar se pač počutijo pocestniško. To seveda z izrazom »Kurbe kolesarske«, ki nam ga redno podarjajo avtomobilisti, nima nobene povezave.
 

Kako sedimo? Na riti, a drugače

Tisti, ki se nikoli ni vozil po makadamu, se je pa cestnim dirkalnim kolesom, se bo moral nove vožnje navaditi - položaj telesa je že v osnovi nekaj drugačen, povsem nova pa so spoznanja, kako z makadamkarjem premagovati drugačne podlage. Pa naj bo po ravnem, navkreber ali med spusti. Predvsem je za cestne kolesarje novost, da je med vožnjo veliko več razporejanja reže, tako v prid učinkovitosti kot varnosti vožnje.

Kolesa se je najprej treba navaditi na ravnini, sprva na asfaltu in potem na makadamu, potem pa pridejo na vrsto vzponi in spusti in obnašanje kolesa na različnih podlagah. Makadamkarsko kolo je sopomenka za užitek, a zahteva od jahača tudi nekaj znanja.

Za novinca bodo verjetno največjo težavo predstavljali spusti. Se pravi vožnja, ko ne bomo več vrteli pedal, pač pa se le spuščali navzdol. Najpomembnejše je, da se sprostite, potem pa se spravite v položaj, v katerem imate stvari ves čas pod nadzorom. Recimo temu makadamkarska čuječnost. Kdor je vozil gorsko kolo, temu bo lažje.



Predvsem je pomembno, da sta gonilki vzporedni s podlago, ko ste z nogama oprti na pedala. Med vožnjo lahko sedite, še vedno z nekaj opore na pedalih, seveda, ali pa ste v položaju, ko so boki nad sedežem, kar pomeni, da ste se dodatno oprli na nogi in vozite v nekakšnem polstoječem položaju. Malo imate zadnjico v zraku, malo pa na sedežu.

Pomembno je, da sta koleni gibljivi, pete naj bodo ali poravnane s podlago ali malo navzdol, predvsem nogi ves čas delujeta kot amortizerja. Isto velja ta roki: krmilo trdno držite, zapestji sta na manšetah zavornih ročic ali na spodnjih krivinah krmila. Roki sta v komolcih pokrčeni, prav tako sta amortizerja, ki pazita na naš hrbet.

Nekateri se vozijo med blažjimi spusti tudi stoje, na pedalih – je pa to muha, ki nikoli ne prileti daleč.
To je tisti položaj v katerega se poklicni kolesarji postavijo, ko spoznajo, da jih bo ujel peloton … Ko so v lulčku, kot se reče.

Na makadamkarju je tako, da takem položaju lahko padete na lulček in kar je nameščenega tam okoli. Torej, tega raje ne.
Pomembno je, da ves čas zrete naprej – staro pravilo je, da bo šlo kolo tja, kamor gre vaš pogled. Preverite – videli boste, da to ne le deluje, pač pa tudi zelo olajša vožnjo skozi ovinke. Najpomembnejše je, da ste sicer spoštljivi do podlage, a obenem sproščeni, gibljivi v kolenih in komolcih, in pozorni na dogajanje.

(nadaljuje se)