Makadamkanje: Tudi že ženska vibracija

Še pred nekaj leti »grevel« (pogovorno) ali po domače in lepo slovensko makadamkanje v kolesarskem svetu ni pomenilo nič. Beseda, za katero smo bili gluhi in smo z velikimi očmi opazovali kakšnega mimovozečega kolesarja s »čudnim« kolesom.
Vse do danes, ko je kolesarjenje po zaprašenih makadamskih cestah s specialkami, podobnimi kolesom, začelo preplavljati kolesarsko skupnost. Tudi že našo, žensko, v domovini. Ne še povsem, a začelo se je ...

Poglejmo si najprej, kaj makadamkanje sploh je oziroma v čem se razlikuje od gorskega kolesarjenja.

Makadamkanje: šolska definicija makadamkanja je kolesarjenje delno po asfaltiranih cestah, delno po lepo urejenih makadamskih cestah oziroma kolovozih, ki niso prestrmi.

Gorsko kolesarjenje: namenjeno je predvsem raziskovanju gozdnih strmejših terenov, tudi cest, in enoslednic (»trailov«), kjer je to dovoljeno, ter razbitega skalnatega sveta, po katerem vodijo slabe ceste.
 

Nastaja nova kolesarska skupnost

Kolo, namenjeno makadamkanju, je prilagojeno cestno kolo za vožnjo po različnih terenih. Gre za nekakšen hibrid med cestnim in že dobro uveljavljenim ciklokros kolesom. Je daljše od specialke, kar zagotavlja večjo stabilnost na makadamskem terenu. Poleg tega je geometrija prilagojena uporabi širokih plaščev, tudi do 42 mm – kar je ista širina plaščev kot pri gorskem kolesu. Poudariti velja, da je trpežnejše od cestnega kolesa, hkrati pa še vedno dovolj hitro in, kar je bistveno, precej hitrejše od gorskega predvsem med vožnjo po asfaltiranih odsekih.



Makadamkarsko kolo z geometrijo kolesa, podobnega specialki, tako še vedno vzdržuje pridih cestnega kolesarjenja tudi na makadamskem cestišču. Obenem pa zaradi vožnje po luknjastem, blatnem in na splošno bolj divjem terenu zahteva od vas spretnosti gorskega kolesarjenja; to pomeni, da je lahko tudi nov izziv za žensko, ki je doslej prisegala le na gorca.

Če je naložba za novo gravel kolo za vas prevelik zalogaj, pa je dobra vest, da večino lepih makadamskih poti lahko prevozite kar s specialko. Kot zanimivost naj omenim, da v zgodnjih začetkih Maratona Franja vzpon na Kladje še ni bil asfaltiran in so ga udeleženci brez težav prevozili s specialko s plašči širine 19 mm, ker pač širših še niso poznali. Sčasoma so vzpon na Kladje asfaltirali, plašči pa so postali širši. Danes je stalnica širina 25 mm, vse pogosteje pa tudi 28 mm. To med drugim prinaša povečanje udobja med kolesarjenjem po slabem cestišču, tudi asfaltiranem.

Seveda pa so v ozadju tudi veliko raziskav in zakoni fizike, ki dokazujejo zmanjšanje kotalnega upora pri širših plaščih. Ker jih je treba napolniti do nižjega tlaka, s tem povečate oziroma izboljšate še oprijem cestišča. Če so torej makadamski vzpon na Kladje zmogli z 19 mm plašči, se tudi vi lahko zapeljete po makadamskih barjanskih poteh ali se vzpnete na Krim vse do vrha s plašči širine 28 mm; nekaj občutka seveda velja, kjer iz podlage štrli preveč hudoben kamen.



Ljubitelji specialk se za takšno vrsto kolesarjenja vse pogosteje odločajo predvsem zaradi varnosti, saj je ponekod nestrpnost voznikov štirikolesnikov do nas kolesarjev začela presegati meje normalnega. Tudi do žensk na kolesih ... Makadamkanje tako ponuja varnejšo različico kolesarjenja po terenih brez prometa (srečate lahko le kakšnega medveda) s specialki podobnim kolesom. V zakup morate vzeti le dejstvo, da videz ne bo več brezhiben, saj se zna zgoditi, da boste po opravljeni turi zaprašeni, blatni, skratka umazani. To pomeni tudi, da bo s čiščenjem kar precej več dela. Toda zadovoljstvo za ceno kolesarjenja brez cestnega stresa menda poplača tudi vso umazanijo oblačil in kolesa.
 

Svet miru, tišine in izbrane družbe

V kolesarskem svetu je tudi vse več »makadamkarskih« dogodkov. To so običajno družabni dogodki brez tekmovalnega pridiha, ki ponujajo avanturistične izlete. Če potekajo pretežno po makadamu, organizatorji svetujejo udeležbo z gravel, ciklokros ali gorskim kolesom. V Sloveniji se je na primer v sklopu Maratona Franja prijela Barjanka, kjer kolesarite po asfaltiranih in makadamskih barjanskih cestah in cesticah. Zasnovana je tako, da jo z lahkoto in malo sreče z defekti prevozite s specialko.
Na koncu velja izpostaviti še nekaj napotkov za varno makadamkanje.

Dokler ne usvojite novega makadamskega terena, kolesarite s prilagojeno hitrostjo. Makadamska cestišča imajo namreč pogosto na posameznih delih nakopičen pesek ali drobno kamenje, še posebno v ovinkih, kar je lahko usodno za bližnje srečanje s tlemi. Potem so tukaj luknje, ki jih ne vidite in vas lahko ob neprilagojeni hitrosti pošteno prerukajo. Slabo cestišče dostikrat poskrbi tudi za predrto zračnico, zato imejte s seboj raje dve rezervni kot le eno.


Makadamske poti so, če niso res urejene, običajno brez oznak in kaj hitro se izgubite. Še posebej v gozdu lahko ostanete tudi brez telefonskega signala. Zato si pred startom dodobra oglejte zemljevid poti ali pa si ga naložite na katero od navigacijskih naprav.

Makadamkanje vas bo vselej vodilo po manj obljudenih poteh. Če si želite uživati v miru in tišini, si izberite lažjo pot. Sicer pa raje kolesarite z družbo, tudi zaradi varnosti.