Kot je rasla Franja, je z njo rastel tudi oče

Včasih se sprašujem, kaj je bolj nemogoče – Gorazd brez Maratona Franje ali Franja brez Gorazda? Maraton je med nami že 40. leto, njegovo organizacijo pa vodi Gorazd že 18. leto.

Ko me ljudje vprašajo, s čim se ukvarja moj oče, jim najprej odgovorim, da je organizator Maratona Franje. Šele potem steče pogovor o trenerstvu.

V naši hiši ni dneva, ko ne bi bila Franja omenjena vsaj enkrat. Vendar se stvar tukaj ne konča, o njej govorimo tudi na družinskih kosilih, s prijatelji in znanci. Na svojega očeta sem izjemno ponosna, vseeno pa ga v šali kdaj spomnim: »Oči, pa ne danes spet samo o Franji govoriti, a prav?«
Zagotovo mu tega človek ne sme zameriti, saj je med nami malo ljudi, ki bi jim organizacija športnega dogodka pomenila toliko, kot pomeni mojemu očetu.
Skoraj tri četrtine leta podredi samo njej.
 

Maraton Franja kot družinski član

Že od mladih nog sem si junij zapomnila kot mesec Franje. Takrat sem vedela, da Gorazda ne bo doma in ga bom večkrat srečala pred televizijskim zaslonom ali ob poslušanju radia. Še zdaj se spomnim, kako sva z bratom dobila vsak svojih 200 prijavnic za Maraton Franja, da sva jih odnesla v šolo. Nalogo, da jih razdeliva, nama je dodelil čisto vsako leto, in nič čudnega, da sva o maratonu kmalu večino časa govorila tudi midva.

Videti organizatorja iz prve vrste je verjetno nekoliko drugače, kot si ljudje predstavljajo. Skoraj nič se ne zgodi brez njega ali njegovega nadzora. Prisoten je na čisto vseh sestankih, vsakih pet minut mu zvoni telefon, loti se reševanja vsake najmanjše težave, ki se pojavi, in – to je zanj zelo značilno – rad tudi koga malce nadere, če ne naredi tako, kot mu je naročil.
Ko gre večina ljudi domov, on še vedno dela. Že kar nekaj let se v dneh pred maratonom odpravi po trasi vožnje na čas in družinskega maratona, nekaj tednov prej opravi tudi pregled drugih tras. Čemu? Morda ne boste verjeli, ampak človek je tako zahteven, da v resnici pregleda, da na cesti ni nobene večje luknje. Vsako leto zagotovo kakšno tudi najde, vtipka številko v telefon in pokliče cestno podjetje ter prosi za popravilo ceste.

Organizacija Maratona Franje je izjemno velik projekt, ki ga oče ne bi zmogel sam. Ob strani mu stojijo vsi predstavniki kluba Rog, policisti, pokrovitelji, gasilci ...

Tako kot je čez leta rasla in napredovala Franja, je z njo rasel tudi Gorazd.
Za sabo ima veliko neprespanih noči, stresa in bojev z ovirami, ki mu jih je maraton prinesel. Čeprav velja za zelo resnega in zahtevnega človeka, se zjutraj vedno zelo prijazen prikrade v kuhinjo in prosi, da mu skuham kavico, ker se mu spet mudi na kakšen sestanek. Sledi objem, vprašanje, ali sem se že prijavila na maraton, in – že ga ni več.

Če mu želite telefonirati v zvezi s čim drugim kot z maratonom, ga rajši pokličite pred majem, saj se intenzivne priprave na tega začnejo vsaj dva meseca prej. Če boste imeli srečo, se vam bo mogoče celo oglasil, a ne bo razpoložen za kaj drugega kot za pogovor o maratonu.

Prostega časa v teh mesecih skoraj nima, in to se mu pozna – tudi na njegovi dobri volji. Takrat rad skoči na kolo in si proge maratonov ogleda kar s kolesa. Tako opravi delo, se rekreira in se vrne z veliko dobre volje.
 

Nič ni nemogoče, vse je mogoče

Teden pred maratonom je bil v naši družini že od nekdaj zelo stresen, v zadnjih letih mogoče nekoliko manj kot včasih. Ko sva z bratom Izidorjem še tekmovala, naju je namreč na maratonu čakalo tudi državno prvenstvo v vožnji na čas. Vendar si je Gorazd poleg organizacije in spremljanja tekmovalk njegove profesionalne ekipe vedno vzel čas za spremstvo v vozilu, kadar je tekmoval Izidor.

Po petkovem kronometru in sobotnem družinskem maratonu se Gorazd in tudi vsi drugi po navadi malce spočijemo. Gorazd zato, ker vidi, da bo vse potekalo tako, kot je treba, preostali pa si oddahnemo od vse napetosti, ki je vladala v hiši.
Kako je Gorazd rasel skupaj s Franjo? Tako kot večina ljudi, ki vodijo tako velike projekte. Pridobil je nekaj obraznih gubic, se naučil, da stvari včasih ne gredo po načrtih, in postal veliko bolj strpen do sebe – in do drugih.

V njegovem družinskem in poklicnem življenju ni prostora za pomanjkljivosti, to vam bo dal tudi kar hitro vedeti. Vendar tega nihče ne bi smel jemati osebno: njegova želja in ljubezen do Franje in kolesarstva sta tako veliki, da mora biti vse tako, kot si je zamislil.
Gorazd je zelo analitičen tip človeka. Ko je končal eno Franjo, je že razmišljal o tem, kako lahko izboljša naslednjo. Spomnim se, ko je dobil idejo, da bi maraton trajal tri dni in bi zraven dodal še vožnjo na čas.

Takrat smo ga vsi čudno gledali, čemu bi si človek želel nakopati še več dela? No, naslednje leto pa smo že imeli Maraton Franja, ki je potekal tri dni ...

Ni minilo dosti časa, ko si je želel organizirati tudi svetovno prvenstvo v amaterskem kolesarstvu. Leta 2014 se mu je z veliko trme in truda želja uresničila.

Nekaj let kasneje je hotel sočasno organizirati tudi mednarodno profesionalno tekmovanje v vožnji na čas za kategorijo ženske elite. Tudi ta cilj se je zelo hitro uresničil in Gorazd je postavil nov mejnik. Vedno znova dokazuje, da je mogoče z veliko truda, trme, volje in s pravimi ljudmi ob sebi doseči čisto vse.
Glede na to, da letos Franja praznuje 40 let, Gorazd pa čez mesec dni 60, lahko za konec rečem le eno: »Vse najboljše in še naprej bodita vsako leto boljša!«
S svojo zgodbo o uspehu sta lahko vzor prav vsakemu izmed nas.