Maraton Franja je veličastje, pravzaprav

Kdor je Franjo, ki se ji zadnja leta spodobi reči Maraton Franja BTC City, spremljal še iz časov, ko se je na pot odpravljala iz Tacna, iz tistega znamenitega drevoreda pri nekdanji policijski šoli, ki se ji zdaj reče Policijska akademija, si bo s plesom spominov pričaral izjemne spomine.

Maraton Franja, ki je nastal preprosto tako, ker je imel Tone Fornezzi enostavno še eno idejo preveč, ki se je drugim zdela dobra, sam pa se je po ukresani iskri odpravil proč in novim izzivom in iskrenju naproti, je skupaj s tekaškim maratonom v Radencih mati in oče vseh velikih športnorekreativnih prireditev na slovenskih tleh.
Oboje je zagotovo zaznamovalo športna početja Slovencev v prejšnji državi in še bolj v zdajšnji domovini.
Vendar pa je Franja tako zelo posebna ...

Morda se šele iz časovne oddaljenosti, po štiridesetih letih, jasno vidi, kaj Franja je. Kako velika je v vseh pomenih, iz Tofove iskre se ni razvil kratkotrajen požar, pač pa vzorno negovan ogenj, ki gori in ne pojenja že štiri desetletja. Zato, ker nekdo srbi zanj.

Ni veliko besed in imen, v Sloveniji, ki bi bile tako polne vsebine, kot je naša Franja.
Danes, v časih, ko se domovina, država in dobri odnosi med ljudmi postavljajo na novo, je tisto, kar je med drugo svetovno vojno predstavljala bolnica Franja in z njo zdravnica Franja Bojc Bidovec, navdih; je vdih, ki bi ga morali zajeti vsi.
Preprosto zato, ker je skrbeti za bolne in ranjene v času, ko se na šahovnici usode igraš s svojim življenjem zato, da bi drugi živeli svobodno, eno samo veličastje.

Slovenija je bila vedno, v vseh časih, dežela dobrih ljudi, tudi v tistih najtežjih, ki so ljudi razdelili – vendar je vsebina besede Franja tako polna in ljubeča, da lahko s svojo plemenitostjo ponovno združi vse, ki v srcu dobro mislijo.
Ali pa nam da v razmislek, kaj je v življenju zares pomembno in kaj zagotovo ne.
Dobri ljudje zmorejo vse, slabi so glasni, govorijo neumnosti, delajo krivice in se med seboj zelo radi družijo.
Tega na Franji ni.

Franja ni politika, Franja je način sobivanja med ljudmi.
Franja povezuje tudi takrat, ko se na cesti srečajo ljudje, ki si ne bi mogli biti bolj različni, kot so si.
Franja povezuje tudi tisto, kar je po naravoslovnih in družboslovnih zakonih nemogoče.
Franja je močna veriga, povezuje jo prav posebno bratstvo, bratstvo po kolesu, in njeni zidaki so ljudje, ki verjamejo, da je obračanje pedalov ena lepših stvari na planetu, tudi v tej zeleni piki, ki jo je nekdo pribil v srce Evrope.

Če bi imela Slovenija več src, bi bila Franja zagotovo eno izmed njih.
Ko človek premišljuje o silovitosti in razmahu tega neverjetnega kolesarskega razvoja, ga prešine, da so morali za njo in v njej vedno stati izjemni ljudje. Trmasti, pogumni, včasih so morali biti zagotovo tudi na robu norosti, da so si upali izpeljati to, kar je nastalo v času od prve Franje.

Bolj kot človek poskuša razumeti Franjo, bolj mu v zavesti odzvanjajo nekatera imena. Zvone Zanoškar in Ivan Janez Winkler sta človeka, ki bi jima kolesarji morali v tistem drevoredu v Tacnu postaviti spomenika, in to v bronu, kot se za velikane slovenske moderne spodobi. Gorazd Penko in Miro Miškulin sta Zvonetova šola, da ne rečemo, posrečena klona – dovolj velik je bil, komandant parade, da je vzgojil naslednika, in to dva. Jože Mermal je Žiga Zois novega časa, mecen, kot ga na naših tleh ni; ne, ne samo zaradi kolesarstva – je človek, po katerem bi se pomembni ljudje lahko zgledovali, kakšen je izvirni zven besede »gospod«.

Franja je žensko ime in žensko ime je tudi pripeljalo Franjo na novo prizorišče v BTC. Maja Oven je bila v usodnem času na stičišču velikih želja in prizadevanj, ko je šlo za preživetje Franje.
Ženske včasih stvari rešijo, ne da bi se zavedale, kako velike stvari počnejo, in tudi tu je bilo tako. Ujela je sanje in jim vdihnila življenje.

Zvone Zanoškar je za seboj pustil KD Rog in številne, ki v njem skrbijo za Franjo. V novem času je svežo kri na prireditev vnašala tudi ekipa Jožeta Mermala.
Če je bil Ivan Tavčar pobudnik kolesarstva na Slovenskem, s Klubom slovenskih biciklistov Ljubljana, leta 1887, bil pa je tudi ljubljanski župan, je njegov sošolec po funkciji, župan Zoran Janković, Franjo zalepil v grb Ljubljane.
To so velike stvari.

To so stvari, ki so najboljše na svetu. Brez Zvoneta Zanoškarja in vseh naštetih bi se Tadej Pogačar ne vpisal v vesolje kot zmagovalec dirke po Franciji. In brez vseh ljudi, ki so mu pomagali na cestah vseh Franj.
Franja je bila pravzaprav od prvega dne že start Toura, le da se nihče od nas ni upal sanjati, da bo kdaj tako.
Ta Tour ni le rumen, kot je bil in bo vedno za Tadeja, ta Tour je zelen kot domovina in moder kot morje na njenem robu in bel, kot so gore, ki se vidijo z ljubljanske ravnice.

Ta Tour je Franja in je domovina, kjer je kolesarjenje postalo ne le način življenja, pač pa tudi prav posebna oblika ljubezni.
Eno samo neskončno veličastje, pravzaprav.
Pa lepo bodi, ljubezen, Franja.